27. februarja je imel predsednik Barack Obama svoj težko pričakovani politični govor o Iraku. Pomembna točka njegove napovedi je bil umik nekaterih ameriških vojakov iz Iraka do 31. avgusta 2010. Vendar to ni pomenilo konca ameriške okupacije Iraka ali konca nezakonite genocidne vojne, ki jo je vodila administracija Busha in Cheneyja. se je začelo.
Kljub prenapihnjeni retoriki o umiku iz Iraka se Obama ni ukvarjal s številnimi pomembnimi vprašanji. Tako tega, kar ni bilo povedano, ni mogoče obravnavati kot spregled, temveč kot pokazatelj, kako namerava nova uprava slediti svojim političnim ciljem. Tisti, ki so želeli videti prelom nove administracije z vojnami Bush-Cheneyjeve administracije v Iraku in Afganistanu, so zaskrbljeni, ker zaznavajo nadaljevanje cilja prevlade ZDA, ki ga ameriški vladarji običajno imenujejo "ZDA". interesov v regiji.
Trenutno imajo ZDA v Iraku 142,000 bojnih vojakov. Toda pogosto se zamolči dejstvo, da obstaja skoraj vzporedna vojska ameriških plačancev in zasebnih vojaških pogodbenikov, katerih število se giblje od 100,000 do 150,000. Tako so redne bojne sile in ti plačanci dejansko tuji okupatorji. Vendar pa načrtovani umik ameriških vojakov ne bo pomenil konca ameriške okupacije Iraka. Obama želi v Iraku obdržati več kot 50,000 okupacijskih vojakov. Njegova inovacija, če temu lahko tako rečemo, je v tem, da jih razvrsti med 'nebojne' enote ali 'prehodne sile'. In kaj bodo počeli? Vredno je opaziti, kako Obama oblikuje politični cilj, ki kaže resnične namere okupatorjev: »ohranili bomo prehodno silo za izvajanje treh različnih funkcij: usposabljanje, opremljanje in svetovanje iraškim varnostnim silam, dokler bodo ostale nesektaške; izvajanje usmerjenih protiterorističnih misij; in zaščito naših stalnih civilnih in vojaških prizadevanj v Iraku.«
Tako bodo namesto 'bojnih brigad' preimenovane 'prehodne sile' izvajale 'ciljane protiteroristične misije'! To ne more nikogar preslepiti. To dejansko pomeni, da bo 50,000 vojakov še naprej opravljalo "misijo", ki jim jo je zadal nekdanji predsednik ZDA George W. Bush.
Predsednik Obama načrtuje odstranitev vseh preostalih ameriških vojakov iz Iraka do konca leta 2011. Toda stvari še zdaleč niso gotove. Kaj se bo zgodilo, če se bo odpor proti okupatorju in njegovemu marionetnemu režimu v Bagdadu nadaljeval in bodo oblikovalci politik in vojaški načrtovalci ZDA ugotovili, da izziv ameriški hegemoniji in njenim geopolitičnim interesom v Iraku ostaja? V tem primeru se lahko ta načrt nadomesti z novim, ki ga lepo pripravi Pentagon. Pentagonov dopisnik NBC-ja Jim Miklaszeswki je 27. februarja izrazil zaskrbljenost, da "vojaški poveljniki kljub dogovoru o statusu sil z iraško vlado, da bodo vse ameriške sile odstranjene do konca leta 2011, že delajo načrte za precejšnje število vojakov bo ostalo v Iraku tudi po tem roku leta 2011, ob predpostavki, da bo prišlo do ponovnih pogajanj o sporazumu o statusu sil. In en višji vojaški poveljnik nam je povedal, da pričakuje, da bo v Iraku v naslednjih 15 do 20 letih veliko ameriških vojakov.“ V primeru take potrebe po obdržanju ameriških sil v Iraku bo marionetni režim v Bagdadu komaj obstajal. položaj za upiranje ameriškemu diktatu in pritisku. To pomeni, da se bo kolonialna okupacija Iraka v skladu z načrti in interesi ZDA nadaljevala.
Obstajajo številna pomembna vprašanja, ki se jih predsednik Obama v svojem govoru ni dotaknil. Kaj se bo zgodilo z več kot 100,000 plačanci in zasebnimi vojaškimi pogodbeniki, ki delujejo v Iraku? Dyncorp, Bechtel, Blackwater je uporabljala ameriška vojska in so bili imuni na kakršno koli odgovornost za ubijanje Iračanov. Nedavna sprememba imena iz Blackwater v 'Xe' ne spremeni misije plačancev in njihovih zločinov v Iraku. Ponovno je končna odgovornost za dejanja takih ljudi na ameriški vladi. Mirovno gibanje bi moralo od Obamove administracije zahtevati, da odpravi to vprašanje.
V bagdadski močno utrjeni Zeleni coni je Busheva administracija zgradila največje veleposlaništvo med vsemi državami kjerkoli na Zemlji, obsežen kompleks zgradb, ki sprejme do 5,000 ameriških diplomatov in uradnikov. To kaže, kakšne dolgoročne cilje je imela Busheva administracija za Irak in Bližnji vzhod. Poleg tega je šlo spet za nezakonito dejanje okupacijske vojaške oblasti, pri kateri Iračani niso imeli besede. Veleposlaništvo je namenjeno diplomatskim odnosom med dvema državama. Toda velikanske zgradbe za nastanitev na tisoče uradnikov v prestolnici okupirane z nafto bogate države kažejo prave namene ameriških oblastnikov. Te stavbe je treba zapreti ali predati Iračanom.
ZDA imajo v Iraku 58 stalnih vojaških baz, ki so del večje mreže ameriških vojaških baz po vsem svetu. Predsednik Obama bi moral dati jasen znak, da se bo z umikom ameriških vojakov končala tudi nezakonita uporaba iraških vojaških baz.
Upajmo, da se besede predsednika Obame ujemajo z njegovimi dejanji; dejanj, ki bodo pomenila spremembo smeri ameriške imperialne politike. Spodbudno je bilo videti, ko se je obrnil k iraškemu ljudstvu in rekel: "Združene države si ne prizadevajo za nobeno zahtevanje vašega ozemlja ali vaših virov. Spoštujemo vašo suverenost in ogromne žrtve, ki ste jih dali za svojo državo. Prizadevamo si za popoln prehod na odgovornost Iraka za varnost vaše države.«
Ameriški vladarji so povzročili neizmerno smrt in uničenje Iračanom in infrastrukturi njihove države. V Iraku so povzročili nepopisno humanitarno katastrofo in trpljenje. Prebivalci Iraka so videli samo smrt, uničenje in barbarstvo v rokah okupatorjev od ameriške invazije na njihovo državo.
Belgijski filozof Lieven De Cauter, pobudnik bruseljskega sodišča, piše: »V šestih letih okupacije je bilo ubitih 1.2 milijona državljanov, 2,000 zdravnikov, umorjenih ali zaprtih 5,500 akademikov in intelektualcev. Beguncev je 4.7 milijona: 207 milijonov znotraj države, dva milijona pa sta zbežala v sosednje države, med njimi je 20,000 zdravnikov. Po podatkih Rdečega križa je Irak država vdov in sirot: 2 milijona vdov zaradi vojne, embarga in spet vojne in okupacije ter 5 milijonov sirot, od katerih jih je veliko brezdomcev (po ocenah 500,000).«
Za nas, običajne ljudi, je tolikšna stopnja nečlovečnosti, ki so jo vladarji Združenih držav pokazali do prebivalcev velike države, in brezčutna nedopustnost do trpljenja toliko ljudi težko razumljiva. Poleg tega je Irak, zibelka človeške civilizacije, sčasoma padel v roke ameriškim okupatorjem, ki so vandalizirali starodavne zaklade in artefakte, ki so bili skupna dediščina vsega človeštva.
Skratka, mirovno gibanje bi moralo zahtevati popoln umik vseh ameriških vojakov, umik vseh plačancev in vojaških pogodbenikov, ki jih je najel Pentagon. Vse ameriške vojaške baze v Iraku je treba zapreti in spoštovati popolno suverenost Iraka nad zemljo in zrakom. Vse donosne naftne pogodbe, ki so jih okupatorji sklenili z marionetnim režimom v Bagdadu, je treba razglasiti za nične in neveljavne. Predvsem bi morale biti Združene države odgovorne za plačilo odškodnin za škodo, ki so jo povzročile, in plačilo odškodnin žrtvam agresije. Zahtevati bi morali, da Mednarodno kazensko sodišče sprejme ukrepe za obtožbo domnevnih vojnih zločincev. Vladi Združenih držav in Britanije imata posebno odgovornost, da glavne vojne zločince izročita Haagu in olajšata nalogo takih sojenj.
Dr. Nasir Khan je zgodovinar in mirovni aktivist. Je avtor "Razvoj koncepta in teorije odtujenosti v Marxovih spisih 1843-44" (1995) in "Perceptions of Islam in the Christianendoms: A Historical Survey" (2006). Ima svoje bloge na nasir-khan.blogspot.com in sudhan.wordpress.com preko katerega je mogoče stopiti v stik z njim.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate