Januarsko/februarska številka revije Zunanje zadeve predstavil članek Matthewa Kroeniga »Čas je za napad na Iran: Zakaj je napad najmanj slaba možnost«, skupaj s komentarjem o drugih načinih za zajezitev iranske grožnje.
Mediji odmevajo od opozoril o verjetnem izraelskem napadu na Iran, medtem ko se ZDA obotavljajo in ohranjajo odprto možnost agresije – s čimer znova redno kršijo Ustanovno listino ZN, temelj mednarodnega prava.
Medtem ko se napetosti stopnjujejo, so v zraku srhljivi odmevi priprav na vojne v Afganistanu in Iraku. Vročična retorika ameriških primarnih volilnih kampanj prispeva k bobnenju.
Zaskrbljenost zaradi "neposredne grožnje" Irana se pogosto pripisuje "mednarodni skupnosti" - kodnemu jeziku za zaveznike ZDA. Ljudje po svetu pa stvari vidijo precej drugače.
Neuvrščene države, gibanje s 120 državami članicami, so odločno podprle pravico Irana do bogatenja urana – mnenje, ki ga je delila večina Američanov (po raziskavi WorldPublicOpinion.org) pred množičnim propagandnim napadom v zadnjih dveh letih.
Kitajska in Rusija nasprotujeta ameriški politiki do Irana, prav tako Indija, ki je napovedala, da ne bo upoštevala ameriških sankcij in povečala trgovino z Iranom. Turčija je sledila podobni poti.
Evropejci menijo, da je Izrael največja grožnja svetovnemu miru. V arabskem svetu Irana ne marajo, a ga kot grožnjo vidi le zelo majhna manjšina. Namesto tega se Izrael in ZDA obravnavata kot glavna grožnja. Večina meni, da bi bila regija bolj varna, če bi Iran imel jedrsko orožje: v Egiptu na predvečer arabske pomladi je bilo tega mnenja 90 odstotkov, glede na ankete Brookings Institution/Zogby International.
Zahodni komentarji so veliko govorili o tem, kako arabski diktatorji domnevno podpirajo stališče ZDA glede Irana, medtem ko so zanemarjali dejstvo, da mu velika večina prebivalstva nasprotuje – stališče, ki je preveč razkrivajoče, da bi bilo potrebno komentirati.
Zaskrbljenost glede izraelskega jedrskega arzenala že dolgo izražajo tudi nekateri opazovalci v Združenih državah. Gen. Lee Butler, nekdanji vodja strateškega poveljstva ZDA, je izraelsko jedrsko orožje opisal kot "skrajno nevarno". V reviji ameriške vojske je podpolkovnik Warner Farr zapisal, da je eden od "namenov izraelskega jedrskega orožja, ki ni pogosto naveden, a očiten, njihova 'uporaba' v Združenih državah" - verjetno zagotoviti dosledno podporo ZDA izraelski politiki.
Glavna skrb trenutno je, da bo Izrael poskušal izzvati neko iransko dejanje, ki bo spodbudilo napad ZDA.
Eden od vodilnih izraelskih strateških analitikov, Zeev Maoz, v »Defending the Holy Land«, svoji celoviti analizi izraelske varnostne in zunanje politike, zaključuje, da je »bilanca stanja izraelske jedrske politike izrazito negativna« – škodljiva za varnost države. Namesto tega poziva, naj si Izrael prizadeva za regionalni sporazum o prepovedi orožja za množično uničevanje: območje brez orožja za množično uničevanje, k čemur poziva resolucija Generalne skupščine ZN iz leta 1974.
Medtem imajo sankcije Zahoda proti Iranu svoj običajen učinek, saj povzročajo pomanjkanje osnovnih zalog hrane - ne za vladajoče klerike, ampak za prebivalstvo. Ni čudno, da iranska pogumna opozicija obsoja sankcije.
Sankcije proti Iranu bi lahko imele enak učinek kot njihove predhodnice proti Iraku, ki so jih ugledni diplomati ZN, ki so jih izvajali, obsodili kot "genocidne", preden so končno protestno odstopili.
Sankcije proti Iraku so opustošile prebivalstvo in okrepile Sadama Huseina ter ga verjetno rešile pred usodo lopovske galerije drugih tiranov, ki so jih podpirali ZDA in Združeno kraljestvo – tiranov, ki so uspevali tako rekoč do dneva, ko so jih strmoglavili različni notranji upori.
Malo je verodostojnih razprav o tem, kaj predstavlja iransko grožnjo, čeprav imamo verodostojen odgovor, ki so ga zagotovili ameriška vojska in obveščevalci. Njihove predstavitve v kongresu jasno kažejo, da Iran ne predstavlja vojaške grožnje.
Iran ima zelo omejeno zmogljivost za napotitev sile, njegova strateška doktrina pa je obrambna, zasnovana tako, da odvrača invazijo dovolj dolgo, da diplomacija začne veljati. Če Iran razvija jedrsko orožje (kar še ni določeno), bi bil to del njegove odvračilne strategije.
Razumevanje resnih izraelskih in ameriških analitikov je jasno izraženo s 30-letnim veteranom Cie Bruceom Riedelom, ki je januarja dejal: "Če bi bil načrtovalec iranske nacionalne varnosti, bi želel jedrsko orožje" kot odvračilno sredstvo.
Dodatna obtožba, ki jo Zahod postavlja proti Iranu, je, da si prizadeva razširiti svoj vpliv v sosednjih državah, ki so jih napadle in okupirale ZDA in Velika Britanija, ter podpira odpor proti izraelski agresiji v Libanonu, ki jo podpirajo ZDA, in nezakoniti izraelski okupaciji palestinskih ozemelj. Tako kot njegovo odvračanje morebitnega nasilja s strani zahodnih držav naj bi bila dejanja Irana nedopustna grožnja "globalnemu redu".
Svetovno mnenje se strinja z Maozom. Podpora WMDFZ na Bližnjem vzhodu je velika; to območje bi vključevalo Iran, Izrael in po možnosti drugi dve jedrski sili, ki sta zavrnili pristop k pogodbi o neširjenju jedrskega orožja: Indijo in Pakistan, ki sta skupaj z Izraelom razvila svoje programe s pomočjo ZDA.
Podpora tej politiki na revizijski konferenci NPT maja 2010 je bila tako močna, da je bil Washington prisiljen formalno privoliti, vendar pod pogoji: območje ne more začeti veljati, dokler ne bo vzpostavljena celovita mirovna rešitev med Izraelom in njegovimi arabskimi sosedami; Izraelski programi jedrskega orožja morajo biti izvzeti iz mednarodne inšpekcije; in nobena država (kar pomeni ZDA) ne sme biti zavezana k zagotavljanju informacij o "izraelskih jedrskih objektih in dejavnostih, vključno z informacijami, ki se nanašajo na prejšnje jedrske prenose v Izrael."
Konferenca iz leta 2010 je pozvala k seji maja 2012, da bi se premaknili k vzpostavitvi WMDFZ na Bližnjem vzhodu.
Ob vsem besu glede Irana pa je le malo pozornosti tej možnosti, ki bi bila najbolj konstruktiven način soočanja z jedrskimi grožnjami v regiji: za »mednarodno skupnost« grožnja, da bi Iran lahko pridobil jedrske zmogljivosti; za večino sveta grožnjo, ki jo predstavlja edina država v regiji z jedrskim orožjem in dolgoletno agresijo ter njen pokrovitelj velesile.
Sploh ni mogoče najti omembe dejstva, da imajo ZDA in Velika Britanija edinstveno odgovornost, da svoja prizadevanja posvetijo temu cilju. V želji, da bi zagotovili tanko pravno kritje za svojo invazijo na Irak, so se sklicevali na Resolucijo Varnostnega sveta ZN 687 (1991), za katero so trdili, da jo Irak krši z razvojem OMU.
Trditev lahko prezremo, ne pa tudi dejstva, da resolucija podpisnike izrecno zavezuje k vzpostavitvi WMDFZ na Bližnjem vzhodu.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate