Moški v družini Sawalha iz vasi Azmut, vzhodno od Nablusa, so v torek zvečer okoli 11. ure prispeli na sedež palestinske vlade Muqata v Ramali. Tam sta pričakala svoja dva sorodnika, Mohameda in Hosnija. Moška sta skupaj z devetimi drugimi izpuščenimi zaporniki z Zahodnega brega prispela na trg pred uradom predsednika Mahmuda Abasa šele okoli 1. ure zjutraj. Novinarji na kraju dogodka so ocenili, da ni bilo več kot 1,000 ljudi. Sahel, eden od Hosnijevih bratov, je menil, da je kljub pozni uri "tam zelo veliko ljudi, morda 500."
Napovedovalec v poročilih, ki jih je v živo prenašal Glas Palestine, je omenil »na tisoče«, ki so napolnili trg. Navdušenje v njegovem glasu je zvenelo prisiljeno in se je pridružilo drugim pretiranim komentarjem uradnih in pol-uradnih predstavnikov, češ da vsi menijo, da je izpustitev zapornika velika zmaga za Abasa.
Vseeno pa ne gre zanemariti veselja družin osvobojenih jetnikov. V sredo okoli 4. ure zjutraj so bile ulice Azmuta (prebivalstvo: okoli 3,500) polne ljudi, ki niso želeli zamuditi avtomobilov, s katerimi sta domača sinova pripeljala domov iz Ramale.
Ko je Mohamed vstopil v hišo, se je mati počutila, kot da ga je na novo rodila. To nam je povedal nekaj ur kasneje, ko sta on in njegov bratranec Hosni sedela za dvema cvetličnima vencema, da bi lahko sprejela pozdrave številnih obiskovalcev diwana (prostora za zbiranje družin) razširjenega Klan Sawalha (ki ima približno 500 članov). Sahel Sawalha ni mogel najti besed, s katerimi bi opisal navdušenje, ki ga je občutil ob Muqati. Komaj sta stala na nogah, ko sta objela oba.
Hosni, njegov brat, in Mohamed, njegov bratranec, sta imela oba 17 let, ko sta 2. decembra 1990 na avtobusu, ki je potoval iz Petah Tikve v Tel Aviv, do smrti zabodla Barucha Heislerja, 24-letnega študenta ješive. Trije člani družine Sawalha so se vkrcali na avtobus št. 66 na postaji v Pardes Katzu. Sodeč po obtožnici, sta zabodla potnike, da bi sprejeli v organizacijo Fatah. Policist, ki se je tam znašel, je streljal nanje. Bratranec Mohammeda Sawalhe Jafar Dweikat je bil takoj ubit. Hosni Sawalha je utrpel tri odbojne rane (poleg očesa, na čeljusti in na roki).
Mohamedu in Hosniju so sodili na okrožnem sodišču v Tel Avivu. Pravita, da sta zavrnila najem pravnega svetovalca in ju je zato zastopal odvetnik, ki ga je imenovala država. Ker sta bila mladoletna, sta bila obsojena na 35 let zapora. Tožilstvo se je pritožilo in vrhovno sodišče je kazen zaostrilo na dosmrtni zapor. Vojska je njihovim družinam porušila domove.
Mohammed Sawalha raje ni komentiral dejanja, za katerega so prejeli dosmrtno kazen. Rekel je: »Gledati moramo naprej, v prihodnost. Razmišljanje o vseh naših dragih, ki so jih Izraelci vsa ta leta pobili, jih ne bo vrnilo v življenje. Mi in Izraelci moramo razmišljati o naših otrocih, o prihodnjih generacijah in o skupnem imenovalcu, ki nam bo omogočil živeti tukaj.«
Toda Hosni, ki je manj govoril, je dejal: "Bili smo mladi, 17 let. Danes, kot odrasli, vidimo stvari drugače." Prav tako se je osramočeno nasmehnil. Sorodnik je dejal, da sta aretacija in rušenje hiše skrajšala življenje Hosnijeve matere. Umrla je pri 48.
Takšen sprejem je najmanj primeren čas in kraj za iskren pogovor o preteklosti, pa ne samo zato, ker zadnje štiri dni nista spala. Za njuno skorajšnjo izpustitev so izvedeli v nedeljo s palestinske televizije in izraelskega kanala 2. Mohamed je bil v zaporu Rimon v Negevu; Hosni v zaporu Shata (Gilboa) na severu.
V nekaj urah so jim rekli, naj se pripravijo na odhod: naj spakirajo, naj se ločijo od sostanovalcev v celici, naj se na hitro poslovijo od drugih zapornikov v krilu. Vseh 26 zapornikov, ki naj bi bili izpuščeni, je bilo približno istočasno prepeljanih iz svojih zaporov in skoncentriranih v prehodne celice v zaporu Ayalon v Ramleju. Vožnja v bosti (pogovorni arabski izraz za avtobus ali kombi, ki prevaža zapornike) je vedno groba, z zvezanimi rokami in nogami ter traja več ur, tudi če je razdalja kratka. Prehodne celice so natrpane in umazane; v njih je težko spati, tudi pričakovana ogromna sprememba v življenju preprečuje spanec, pazniki in njihove poti so neznani.
Mohammed se je počutil globoko ponižanega, ko so člani posebne zaporniške enote, kot pravi, od njih dvakrat v 24 urah zahtevali, da se slečejo, »kot da bomo nekaj pretihotapili iz zapora«, in morali so prestati serijo približno 30 vrst preiskave in pregledi ter odvzem prstnih odtisov v 48 urah. Najtežje je bilo to, da so mu paket z njegovimi osebnimi predmeti, vključno z dragocenimi pismi in okoli 300 družinskimi fotografijami, vzeli takoj, ko je zapustil zapor, in ga je skrbelo, da se bo izgubil, kot se je zgodilo s stvarmi drugih zapornikov v preteklost. Hosni je pred nekaj tedni svoji družini lahko posredoval svoje najdragocenejše osebne stvari, kot so pisma in fotografije.
Mohammed, zelo utrujen in v zadregi v sivi obleki, ki je ni bil vajen, je govoril skoraj šepetaje. Hosni, ki se mu je tudi v obleki počutil neprijetno, je kadil, »da ne bi zaspal«. Nekateri mladi člani družine so moškim, ki so prišli pozdravit, ponudili kavo, vodo in čokolado, nato pa so sedli na plastične stole, ki so bili postavljeni v veži ali zunaj, pod naklonom. Med množico, ki je sprejela dva izpuščena moža in sedela v veži, ni bilo nobene ženske, ne iz družine ne iz vasi.
Pogoji izdaje
Približno ob 1 je prispela delegacija: visoki uradniki z Ministrstva za zadeve zapornikov (pod vodstvom ministra Issa Quarake) in iz Kluba zapornikov (pod vodstvom Kadoura Fares). To je bila njihova prva postaja na poti pozdravov, ki jih bo popeljala na domove vseh izpuščenih jetnikov. Od bratrancev Sawalha so slišali o pogojih izpustitve, ki so jih morali podpisati.
Eno leto ne smejo zapustiti meja okrožja Nablus brez posebnega izraelskega vojaškega dovoljenja. V tem letu se morajo enkrat mesečno javljati v pisarni urada za koordinacijo in zvezo. Naslednjih 10 let ne morejo zapustiti Zahodnega brega brez posebnega dovoljenja. Če bodo domnevno storili kakršen koli prekršek, bodo vrnjeni v zapor, kjer bodo odslužili celotno kazen. K zemljevidu okrožja Nablus, ki so ga moški prejeli, skupaj z vabilom na prvo zaslišanje s strani varnostne službe Shin Bet sredi septembra, je bilo priloženo pismo o "zmanjšanju kazni", ki ga je podpisal predsednik Shimon Peres.
Nekaj ur prej, ko smo v pisarni ministrstva za zapore v Nablusu čakali na delegacijo iz Ramale, ki je zamujala, je bil čas za iskren pogovor na temo jemanja življenja drugemu. 16 zaposlenih v pisarni je vseh nekdanjih zapornikov. Skupaj sta služila približno 80 let (to pomeni, da nista bila obsojena za umor ali umor).
»[Palestinska] tiskovna agencija Ma'an piše, da so Sawalhe ubili vojaka,« sem jim rekel. »Na splošno palestinski mediji ne upoštevajo dejstva, kdaj so bili ubiti izraelski civilisti, še manj pa, kdaj so bili otroci. Moj vtis je, da to prikrivanje potrjuje zadrego, celo sram, da so bili to tarče tistih, ki veljajo za heroje in borce za svobodo.”
'Nihče ne govori'
Eden od mladih zaposlenih je dejal, da tudi izraelska vojska ubija in je ubijala civiliste, "o tem pa nihče ne govori." Toda starejši zaposleni so se strinjali, da prikrivanje kaže na težavo in naravni pridržek za škodovanje civilistom. »V primeru, kakršen je bil v Itamarju, vsi sramujoče sklonimo glave,« je povedal eden od zaposlenih, ki je bil v zaporu 13 let, ko je omenil umor petčlanske družine v tem naselju leta 2011.« Nasprotno, ko je prišlo do napada na vojake in oborožene naseljence na stičišču Haramiya, smo bili vsi ponosni.« (Leta 2002 je samotni palestinski ostrostrelec na tej kontrolni točki na Zahodnem bregu ubil 10 Izraelcev.)
Drugi od prisotnih je dejal, da ne smemo pozabiti okoliščin, v katerih sta delovala Mohamed in Hosni Sawalha: prva intifada in njeno zatiranje. Po podatkih izraelske organizacije za človekove pravice B'Tselem so izraelske varnostne sile od izbruha upora decembra 1987 do decembra 1990, ko so aretirali bratrance Sawalha, na Zahodnem bregu (vključno z vzhodnim Jeruzalemom) ubile 721 Palestincev. ) in območje Gaze. Od tega jih je bilo 154 mladoletnih, mlajših od 17 let. (Statistika B'Tselema iz tistega obdobja ni natančno razlikovala med moškimi in ženskami, različno starimi in tistimi, ki so nosili ali ne orožje. ) V teh treh letih so izraelski civilisti ubili še 41 Palestincev, od tega devet mladoletnih. Še tri Palestince so v tem obdobju v ožjem Izraelu ubile varnostne sile, 17 pa izraelski civilisti.
V teh treh letih so Palestinci na okupiranih ozemljih ubili 13 izraelskih civilistov, od tega tri mladoletne osebe, mlajše od 17 let. Palestinci so ubili tudi 13 pripadnikov izraelskih varnostnih sil. V Izraelu so Palestinci ubili sedem pripadnikov izraelskih varnostnih sil in 32 izraelskih civilistov, med njimi enega mladoletnika.
Tako je bilo v treh letih ubitih 782 Palestincev, velika večina neoboroženih civilistov, v primerjavi s 65 Izraelci, od katerih jih je 20 nosilo orožje. To je pravo ravnotežje med žalovanjem in ubijanjem, brez katerega je nemogoče razumeti, zakaj sta se dva 17-letnika odločila vzeti življenje drugemu, pri tem pa tvegala svoja življenja in žrtvovala svojo svobodo.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate