"To je zadnji konflikt
Vsak naj stoji na svojem mestu
Internacionala
To bo človeška rasa."
To so sklepne vrstice refrena Internacionale, ki jo je kot pesem leta 1871 prvič napisal Eugene Pottier, delavec, ki je sodeloval v Pariški komuni. Skozi leta so se besede spreminjale, vendar so osnove, kot jih je napisal Pottier, ostale.
V zadnjih nekaj dneh so te besede prišle od nikoder. Morda zato, ker vidim številne konkretne razloge za prepričanje, da se politični tokovi v ZDA obračajo. Prav lahko smo na začetku vzpona progresivnega aktivizma iz leta v leto, organiziranja in gradnje enotnosti – končno – kar bi lahko vodilo v zelo drugačno državo in svet, ki gresta naprej.
Vse to vidim v celotnem podnebnem gibanju na nešteto načinov, najpomembnejši pa je boj za preprečitev izgradnje cevovoda Keystone XL in razširjeno, ljudsko gibanje proti frackingu. To lahko vidite v odločnih in stalnih akcijah gibanja za pravice priseljencev. Prejšnji mesec so v Severni Karolini potekale demonstracije več deset tisoč ljudi, ki so povezane z več vprašanji in jih je organiziralo gibanje Moral Mondays. Zakonodajne in sodne zmage gibanja za enakopravnost zakonov so izjemno razširjene. Delavci z nizkimi dohodki se organizirajo za zvišanje minimalne plače, vprašanje je tako priljubljeno, da se ga loteva Demokratska stranka, hkrati pa se odkrito spopadajo z bratoma Koch. In nenazadnje, vendar nikakor ne najmanj pomembno, obstaja vse večja verjetnost, da bo ameriški senator Bernie Sanders izvedel resno predsedniško kampanjo, pri čemer sta gospodarska pravičnost in podnebje dve glavni vprašanji te kampanje, glavni namen pa je bil izražen s strani Bernieja. pomagati krepiti delovne in napredne ljudi v našem boju za pravičnost, enakost, stabilno klimo in čisto okolje.
Je to "končni konflikt?" Pred skoraj stoletjem in pol so ljudje, ki so se borili za preživetje in pravico v veliko težjih razmerah, kot jih večina doživlja danes v ZDA, verjeli, da je njihov boj tak, a so se motili. Ta konflikt med tistimi z velikim bogastvom in močjo ter tistimi, ki se borijo za preživetje in izboljšanje svojih življenjskih razmer, traja vse od takrat. Dejansko razkorak med zelo, zelo bogatimi in veliko večino človeške družbe še nikoli ni bil večji v svetovnem merilu in vsekakor v ZDA.
In hkrati, ker je korporativni kapitalizem prevladujoči svetovni gospodarski sistem, sistem, v katerem sta naftna in plinska industrija vodilni sektor, nas je uničevanje okolja, ki vodi v vse hujšo podnebno krizo, resnično pripeljalo na rob. Močno potrebujemo »končni spopad«, v katerem bodo ljudje, v imenu nas samih in vseh drugih oblik življenja na zemlji, zmagali nad manj kot 1 %, ki nam napačno vlada. Čas ni na naši strani; ne moremo zamočiti tega vzpona v razvoju.
Zakaj takrat ni bil »končni spopad«? Zakaj so Eugene Pottier in njegove sestre in bratje ter vsi, ki so prišli za njimi, spodleteli? Kaj moramo danes narediti drugače, da bomo imeli dostojne možnosti za zmago?
Na srečo so kamni za naše frače že povsod okoli nas. Vidim tri najbolj kritične:
1) Vzpon ženskih in lgbt gibanj, preprost, a ključen vpogled, da je »osebno politično«, da ne moreš reči, da si za demokracijo in človekove pravice, nato pa s posameznimi ljudmi ravnati bedno – ta gibanja za spol in človekova enakost in ta vpogled sta že imela velik vpliv na svet in ga še naprej vplivata. To je kritično. Organizacije in gibanja za družbene spremembe so v preteklosti pogosto razpadla zaradi osebnih bojev za oblast med moškimi voditelji. Danes je tega veliko manj, se mi zdi, deloma tudi zaradi kulturnih sprememb, ki so jih prinesla ta gibanja.
2) Vzpon teologije osvoboditve v zadnjih 50 letih je vodil do povečane integracije duhovnih perspektiv in vpogledov v napredne kroge. Moralo in etiko se jemlje bolj resno. Veliko več je pričakovanj, da bodo voditelji našega gibanja prakticirali to, kar pridigajo/govorili, in večja je pripravljenost, da spregovorijo in kritizirajo tiste, ki tega ne počnejo. To je zelo pomembno.
3) Končno in ob zgoraj naštetih kulturnih spremembah obstaja veliko večje spoštovanje pomena demokracije in, na globlji ravni, horizontalizma v načinu strukturiranja naših organizacij. Hitra širitev gibanja Occupy jeseni 2011, ki so ga vodili mladi, je najboljši nedavni primer moči gibanja, ki si premišljeno in zavestno prizadeva biti vključeno v procese odločanja. Končni razpad stotin lokalnih Occupyjev po mesecih uspešne okupacije te resnice bistveno ne spremeni, čeprav je konstruktivno kritična analiza vseh dejavnikov, ki so privedli do umika tega gibanja, bistvenega pomena in je bila narejena.
Ni težko razumeti, zakaj je brat Pottier leta 1871 želel, da je to, v čemer je sodeloval, »končni spopad«. Jaz in vem, da mnogi drugi želijo, da je to, s čimer se trenutno ukvarjamo, enako. Opravljajmo svoje delo tako, dan za dnem, uro za uro, da se povečajo možnosti, da se končno res zgodi.
Ted Glick je progresivni aktivist, organizator in pisec od leta 1968. Pretekla pisanja in druge informacije lahko najdete na http://tedglick.com, sledite pa mu lahko na twitterju na http://twitter.com/jtglick.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate