V mojih prvih nekaj letih progresivnega aktivizma v poznih 60-ih je veliko tistih, s katerimi sem delal, ki so bili prav tako mladi, zavzelo precej zaničujoč pogled na starejše aktiviste. In to niso bili samo starejši. »Ne zaupaj nikomur, starejšemu od 30 let« – to je bilo splošno razširjeno stališče.
Kot sem izkusil, mislim, da je bil velik del razloga za to prepričanje realnost »stare levice«, ki ni bila le majhna, ampak je bila od zgoraj navzdol in birokratska v svojih načinih delovanja. Poleg tega so imeli ogromen vpliv makartizem in napadi na člane komunistične partije, glavne nacionalne skupine na levici, ki so se resno začeli pod demokratskim predsednikom Harryjem Trumanom kmalu po koncu druge svetovne vojne. Vplivno je bilo tudi razkritje sovjetske vlade po Stalinovi smrti leta 1953 tega, kar je bilo do takrat prikrito o tem, kakšno je bilo življenje v njegovih 25 letih, ko je bil sovjetski močan mož.
Posledično so mnogi iz moje generacije verjeli, da smo lahko bolj ali manj najbolj učinkoviti sami, z lastno mladinsko kulturo in lastnimi načini ukrepanja proti nepravičnosti in vojni.
Danes je drugače. V več kot nekaj sektorjih celotnega progresivnega aktivističnega gibanja mladi in stari ter tisti vmes vedno bolj združujejo moči. Velik primer je gibanje za podnebno pravičnost, kjer je septembra lani starostno in rasno raznolika koalicija skupin uspešno organizirala več kot 70,000 ljudi za ogromen, živahen in vpliven Pohod za konec fosilnim gorivom v New Yorku.
Drug primer je gibanje za ustavitev cevovoda Mountain Valley, ki je načrtovan za prenos razdrobljenega metana skozi Zahodno Virginijo, Virginijo in v Severno Karolino. Kot poroča nedavni članek v Inside Climate News:
»Nasprotovanje cevovodu Mountain Valley je pritegnilo starostno raznoliko bazo, vključno s starejšimi Američani, ki so bili odločni zagovorniki podnebnega gibanja v državi. Nekatere skupine, kot sta Third Act in Elders Climate Action, so izrecno osredotočene na mobilizacijo starejših aktivistov, medtem ko imajo druge, kot je Extinction Rebellion, močne nepredvidene skupine starešin gibanja, ki imajo včasih več časa in sredstev za sodelovanje v državljanski nepokorščini.«
Druga skupina, Radical Elders, se je pojavila v zadnjih nekaj letih. Imel je vodilno vlogo, saj je združil napredne organizacije starejših v kontingent stotin, ki so korakali med Pohodom za konec fosilnim gorivom. Kot že ime pove, Radical Elders izrecno vidi krize, ki jih doživljamo, kot sistemske v njihovem izvoru in zato za njihovo rešitev so potrebne sistemske spremembe.
Toda ali je res »strateško« imeti gibanje, v katerem veliko mladih in starejših sodeluje in sodeluje? Brez dvoma je dobra stvar, toda ali je bistvena?
Moje mnenje je, da tisto, kar je Najbolj strateško, ko gre za izgradnjo gibanja, ki lahko povzroči sistemske spremembe, je premagovanje rasizma, seksizma in drugih ideologij in praks, ki ločujejo potencialne zaveznike.. Kot sem rekel v svojih 21st knjiga Stoletna revolucija, »Moramo zgraditi široko zasnovano, večrasno, večzadevno, večspolno ljudsko zavezništvo, ki združuje ljudi z barvo, ženske, mladino, LGBTQ osebe, sindikaliste, kmete, male podjetnike, invalide, strokovnjake in drugi." (str. 91)
Toda mladi, zlasti v velikem številu, prinašajo energijo in odločnost, ki je včasih manjka med starejšimi in drugimi, ki jih je zatiralski sistem, v katerem dominirajo podjetja, potolkel, če ne celo pretepel. In energija je kritična, strateška.
Nasprotno pa lahko starejši aktivisti, tudi če se počutijo svoje stare, nudijo upanje in navdih tistim, ki še niso spoznali naprednega aktivizma. V praksi lahko pokažejo, da se je možno izogniti izgorelosti in desetletja ostati v boju proti krivicam, neenakosti in vojni.
Tako enostavno je v današnjem svetu občutiti obup glede na to, kaj se mu dogaja. Združevanje mladih in starejših v akciji je pravi protistrup, praktična uporaba slavnih besed Joeja Hilla »ne žaluj, organiziraj se«.
Starejši, ki so upokojeni, in mladi, ki šele začenjajo, so včasih manj obremenjeni z družinskimi ali službenimi obveznostmi. Imajo večjo prilagodljivost glede zahtev po svojem času. Kot je izjavila 81-letna Karen Bixler, aretirana na akciji MVP v Virginiji v začetku marca: »Prideš do točke, ko res nimaš več česa izgubiti. Ni nam treba skrbeti, 'če grem v zapor, kdo bo skrbel za moje otroke [ali] če iščem službo, kako bo aretacija izgledala v moji kartoteki?'«
Ali kot pravijo radikalni starešine, "nismo še končali!"
Ta esej je del eseja Teda Glicka Kolona Upanje v prihodnost.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate