Haredimi in Hardalimi, kot so znani necionistični oziroma sionistični ultraortodoksni, zdaj unovčujejo svojo zadolžnico od izraelske družbe. Njihova zagrenjenost do nehvaležne sekularno-nacionalistične javnosti je vsekakor upravičena. Kajti kaj je brez ženskega petja v primerjavi z direktno linijo do Boga, ki nam jo ponujajo? In kaj so reklame, v katerih so samo moški, v primerjavi z bianco čekom, ki nam ga je Bog dal vsem, da smo gospodarji celotne obljubljene dežele?
Judovstvo Haredi in Hardali je Izraelu, ki oskruni soboto in obožuje očarljive razglede brez Arabcev iz galilejskih kibucev in postojank na Zahodnem bregu, prodal tri sredstva na kredit. To so sredstva, ki Izraelu omogočajo, da je brezbrižen tako do zgodovine, ki je bila, kot do zgodovine, ki je zdaj v nastajanju, in da živi kot oborožen, pozlačen geto, ljubljena postojanka "razvitega" in "civiliziranega" krščanskega Zahoda na muslimanski vzhod.
Lahko bi se oprijeli zgodovinskih, sekularnih razlag našega zbiranja v tej deželi (na kratko »končne rešitve« tistega istega civiliziranega krščanskega zahoda, ki nas je tudi izgnal iz držav diaspore). To bi nas zavezalo k humanitarnim in zemeljskim vrednotam in zaznavam, ki so izhajale iz vsakega boja proti etničnemu preganjanju in zatiranju. Toda zgodovinska razlaga bi nas tudi prisilila, da priznamo svojo podobnost z drugimi kolonialističnimi gibanji in da razumemo, da to, kar je bilo mogoče v 18. in 19. stoletju v Ameriki in Avstraliji, ni mogoče tukaj in zdaj.
Da bi se izognili protislovjem, ki so jih ustvarili zgodovina in njene lekcije, smo se odločili kupiti metazgodovinsko razlago naše oborožene, utrjene prisotnosti tukaj: nič več in nič manj kot Božja obljuba Abrahamu, od katerega vsi neposredno izhajamo. Ta obljuba je tisto, kar nam po našem mnenju dovoljuje, da ljudem, ki tukaj prebivajo, domorodcem te dežele, naredimo, kar hočemo: izgnati, koncentrirati, razdeliti, blokirati, osiromašiti, izsušiti, bombardirati , izkoreniniti, razlastiti.
Ta ista Božja obljuba daje vsem Judom povsod – tudi tistim, ki nikoli niso stopili v Izrael – več pravic v tej deželi kot kateremu koli Palestincu, ki je rojen tukaj. Tej deželi vlada država, ki noče biti država svojih dejanskih državljanov in misli samo na potencialne državljane iz diaspore.
Etnično štetje je druga narava te države. Tako Haredimi in Hardalimi vedo, da je drugo sredstvo, ki ga prodajajo, nad ceno: njihova visoka rodnost. Po mnenju Haredijev je ta visoka rodnost vredna več kot katera koli vojaška služba ali plačilo davkov.
Hardalimi, nasprotno, združujejo to s tretjim sredstvom za prodajo: željo po bitki in povzpenjanju v vojaške vrste ter pripravljenostjo "umreti za našo državo" – vse to je relativno gledano v upadu med drugi sektorji prebivalstva. V državi, ki je v zadnjih nekaj desetletjih naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi zamudila vsako priložnost za mir, je ta vojaški entuziazem bistvenega pomena – zlasti ker se zdi, da so dobri sosedski odnosi v tej regiji zdaj bolj nedosegljivi kot kdaj koli prej.
Hardalim in Haredim vidita, da je večina izraelske judovske javnosti vneto kupila ta neizčrpna sredstva, zato zdaj nadaljujeta po isti dosledni poti. Haredimi in Hardalimi preprosto hrepenijo po celovitosti: božanski obljubi in zakonih kašruta. V demografski vojni ponujajo vojake v zameno za nemešanje žensk in moških v vojski.
Problem torej niso prodajalci ampak kupci. Sekularni Judje, ki dopuščajo ali celo spodbujajo izgon arabskih prebivalcev Sheikh Jarraha in Silwana, Al-Arakiba in Safeda, naj se ne pritožujejo, če bodo jutri gledališča in koncertne dvorane morale postaviti ločene oddelke za ženski del občinstva. In tisti, ki svoje svete sobote preživijo v zabavi, namesto da bi branili pastirje in kmete pred salafisti s kapami na glavi, ne bi smeli biti presenečeni, če bo dan zatem judovski fundamentalizem celo vdrl v njihove spalnice.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate