Po poskusu umora Abdela Aziza Rantisija in atentatih na vodije vojaškega krila Hamasa v Gazi so izraelski viri trdili, da je »Hamas v paniki« in da je organizacija »pod močnim pritiskom, da privoli v prekinitev ognja .”
Toda v Gazi je bilo mogoče videti, kako malo resnice je bilo v teh izjavah. Medtem ko so nekateri voditelji Hamasa »šli v ilegalo«, je bilo to le za dan ali dva.
Odhod v ilegalo je bil predvsem izgovor za izogibanje novinarjem in televizijskim ekipam. Kasneje so ti isti voditelji, vključno z Rantisijem, sprejemali obiskovalce na svojih domovih.
Njihovi sosedje niso odšli panično in, kot je znano, jim niso rekli, naj odidejo. Ljudje Azzadina al-Qassama so se še naprej pojavljali v javnosti. Prav tako niso nehali streljati raket Qassam.
Prav tako je bilo težko videti, da je Hamas čutil kakršen koli pritisk zaradi mednarodnih zahtev do njega. Nasprotno, pred poskusom atentata na Rantisi in pred vrhom v Akabi je bila tik pred sprejetjem premirja. Šele zatem so se glasovi znotraj gibanja, ki so nasprotovali prekinitvi ognja, okrepili.
Pred Akabo so zaporniki Hamasa in zaporniki Hamasa v zaporu v Aškelonu poslali skupno pismo z zaporniki Fataha, v katerem so pozvali k prenehanju dajanja "izgovorov" Izraelu za škodovanje palestinskemu ljudstvu. Ta formulacija je koda za poziv k prekinitvi ognja.
Po Akabi so bili zaporniki Hamasa prvi, ki so pozvali svoje vodstvo zunaj zapora, naj prekine pogovore z Abu Mazenom, kar pomeni prenehanje razprave o njegovih zahtevah/zahtevah po prekinitvi ognja.
Zaporniki so bili med prvimi, s katerimi se je organizacija posvetovala, potem ko se je sestala zaradi pojasnitvenih pogovorov s predstavniki vlade Abu Mazena in ko so Egipčani prišli na drugo posredovanje v Gazi. Po vsem sodeč so različni pritiski delovali v obratnih in okrepljenih položajih. Z ogromno podporo ljudi, ki jo uživa Rantisi, aktivisti Hamasa niso čutili pritiska palestinske javnosti.
Hamas je namreč obnovil interne razprave o vprašanju prekinitve ognja s položaja moči v palestinski politični areni in zaradi zavedanja svoje moči v palestinski družbi. Tisti, ki so na strani prekinitve ognja, med drugim pravijo, da mora biti to pobuda Hamasa in ne le reakcija.
Pravijo tudi, da je gibanje dolžno upoštevati materialne skrbi svojih ljudi – od hrane in nastanitve do izobraževanja in dela. V isti sapi pojasnjujejo, da se ne smejo nepremišljeno vleči za priljubljenim stališčem v palestinski javnosti (kot ga ocenjujejo in pravijo, da izhaja iz javnomnenjskih raziskav), ki je za nadaljevanje vojaških operacij in napadov, ker "Izraelci se utrudijo bolj kot Palestinci."
Današnje palestinsko življenje je bolj kot kdaj koli prej zaznamovano z dvema osrednjima negativnima pojavoma: prvo je, da po neuspehu procesa iz Osla in treh letih prelivanja krvi in uničenja palestinska javnost ne verjame, da je Izrael zainteresiran za mir, ki bo omogoča Palestincem neodvisno življenje in upošteva njihove nacionalne in človekove pravice.
Drugi pojav je skorumpirana, samovoljna metoda vladanja palestinskih oblasti. Če so reforme v teku, jih še vedno ni dovolj čutiti, da bi spremenile prevladujoče negativno mnenje PA in njenih visokih uradnikov. Dovolj je primerjati skromne domove voditeljev Hamasa z elegantnimi vilami uradnikov PA; čenče o tem, kako so otroci visokih uradnikov »v šolah v tujini«, daleč od kakršne koli nevarnosti; pritožbe nad prostimi delovnimi mesti v javnem sektorju, ki gredo k pajdašem in ne kvalificiranim. Dovolj je, da se spomnimo opozorila Hamasa v Oslu pred iluzijami, ki jih širijo palestinske oblasti.
A če hoče Hamas zagotoviti svoje mesto politične sile, mora utrditi svoj položaj v palestinski družbi ne le kot strelovod protireakcij na ta dva negativna pojava. Po eni strani je sila, ki tiste, ki govorijo o boju za osvoboditev, pritegne, ker so siti nesmiselnega življenja v razmerah tuje okupacije in vojaških napadov.
Po drugi strani pa gre za silo, ki ni odgovorna za upravljanje vladnih ministrstev, ima pa visoko prepoznavnost poštenosti (v svojih dobrodelnih organizacijah), zlasti v luči korupcije in hedonizma uradnikov, ki svoje položaje in bogastvo dolgujejo propadli proces iz Osla – in privilegije, ki jih dobivajo od Izraela.
Očitna moč Hamasa od drugih organizacij zahteva, da bolj resno kot kdaj koli prej govorijo o njegovi vključitvi v neko obliko procesa nacionalnega odločanja (»nacionalno vodstvo«, o katerem je govoril Rantisi in ki ga Abu Mazen pravi, da Arafat sprejema).
To od Hamasa zahteva, da razmišlja o taktikah in strategijah, ki ne temeljijo samo na obljubah o naslednjem svetu in na odločitvah, ki presegajo tiste, ki jih sprejemajo ljudje, pripravljeni kadar koli umreti v imenu Alaha. Bolj kot kdaj koli prej se Hamas pripravlja kot politična sila v palestinski areni.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate