Bitka za Kobani, ki se je začela poleti 2014, je svet opozorila na kurdski odpor proti brutalnim silam, ki se imenujejo Islamska država (IS ali ISIS). V nasprotju s pričakovanji mnogih je obrambnim silam v zadnjih dveh letih in pol uspelo ubraniti napade ne le ISIS-a, ampak tudi fronte al-Nusra in Asadovega režima. Manj znano pa je dejstvo, da so se prebivalci pretežno kurdskih območij severne in severovzhodne Sirije vzpostavili kot nova politična entiteta, ki jo imenujejo Rojava, sestavljena iz treh avtonomnih kantonov, od katerih je eden Kobani. Tam so se, kot kaže, lotili družbene in politične revolucije, za katero so značilna izjemna prizadevanja za osvoboditev spolov in neposredno demokratično samoupravljanje.
Decembra 2014 smo kot delegacija učenjakov iz Evrope, Turčije in Severne Amerike odpotovali v Rojavo, da bi izvedeli več o idealih in praksah te revolucije ter bili iz prve roke v enem od njenih kantonov priča njenim trditvam o spolu. osvoboditev in demokratično samoupravljanje. Ali njegove prakse res pomenijo revolucijo? Ali izpolnjujejo njegove demokratične ideale? Kakšno vlogo pravzaprav igrajo ženske?
1. decembra smo prečkali Tigris iz Kurdistanske regionalne vlade (KRG) v severnem Iraku in vstopili v kanton Cizîre. V naslednjih devetih dneh smo obiskali njena večja mesta in podeželske vasi. Udeležili smo se sestanka samoupravnega ljudskega sveta v soseski Qamişlo. Pogovarjali smo se s predstavniki TEV-DEM, širokega Gibanja za demokratično družbo, ki je zgradilo institucije samouprave. Srečali smo se z novinarji, člani političnih strank, kot je Stranka demokratične unije (PYD) in drugimi.
Srečale smo se ženske iz vseh družbenih slojev, tudi predstavnice krovne ženske organizacije Yekîtiya Star. Pogovarjali smo se z voditeljicami Syriac Women's Union in obiskali žensko akademijo v Rimelanu.
Poleg tega smo se srečali s člani samouprave, pristojnimi za gospodarski razvoj, zdravstvo in zunanje zadeve. Obiskali smo ekonomsko akademijo in si ogledali novonastale zadruge v mlekarstvu, gradbeništvu in rastlinjakih ter žensko tekstilno delavnico. Ogledali smo si mlin za moko in rafinerijo nafte, obe vitalni gospodarski objekti. Pred revolucijo so bile glavne gospodarske dejavnosti v državni lasti, mlini pa so obstajali le v regijah zunaj Rojave, kot sta Alep in al-Raqqa. Opazovali smo sosedske zdravstvene ambulante, bolnišnico in rehabilitacijski center, pa tudi kulturni center in mladinsko organizacijo.
Bili smo gostje na veliki Mezopotamski akademiji družbenih ved v Qamişlu, kjer smo se srečali tudi s sindikatom učiteljev. Pred revolucijo, v okviru stroge politike asimilacije in arabizacije sirske države, Kurdi niso smeli govoriti svoj jezik, dajati svojim otrokom kurdska imena, odpirati trgovin z nearabskimi imeni, ustanavljati zasebnih kurdskih šol ali objavljati kurdskih knjig ali pisanja. Večinoma s Kurdi naseljene regije niso imele možnosti ustanoviti univerze. Za študij so morali študentje zapustiti regijo in se odpraviti v Alep, Damask, Deiraz-Zor, Hamo ali Homs. Pred kratkim pa je rojaška samouprava naredila prve korake k ustanovitvi univerze.
Mezopotamska akademija družbenih ved v Qamişlu potrebuje mednarodno solidarnost, izmenjavo, izkušnje in materialno podporo, da bi uspela. V ta namen posredujemo poziv akademije za predavatelje, ki lahko nekaj časa ostanejo in izvajajo predmete, ter za računalnike, projektorje in zvočnike. Predvsem potrebuje knjige za razširitev knjižnice. Njen končni cilj je imeti večjezično, multidisciplinarno knjižnico, vendar so nam učitelji omenili, da so na tej točki njihova prioriteta knjige v kurdščini, arabščini in angleščini. Tisti predstavniki javnosti, ki želijo prispevati, lahko obiščejo Facebook stran Pirtûkek bo Akademiya Mezopotamya
Obiskali smo begunsko taborišče Newroz, kjer so jazidi z gore Sinjar poudarjali svoje ambicije po samoupravi in samoobrambi ter prosili za mednarodno pomoč. Begunci so poudarili, da trpijo zaradi embarga Rojave, saj jim primanjkuje osnovnih potreb. Jazidi so nam povedali, da menijo, da njihovo trpljenje instrumentalizirajo subjekti, kot je Kurdistanska regionalna vlada (KRG), različne države, vključno s koalicijskimi silami, in mednarodne organizacije, kot so ZN, pri čemer so večkrat poudarili, da YPG (Ljudske obrambne enote) in YPJ (Ženske obrambne enote), pa tudi gverilci PKK so jih avgusta 2014 rešili z gore Sinjar in jim kljub embargu in vojni v Kobaniju zagotavljali osnovne potrebe.
Po vsem kantonu smo lahko videli brazgotine desetletij zatiranja in nedavnih bitk proti al-Nusri in ISIS-u. Družili smo se s predstavniki obrambnih sil Rojave. Srečali smo se z vojaškim poveljstvom YPG v Sêrêkaniyeju in z vejo YPJ Amûde. Obiskali smo akademijo za usposabljanje sil za notranjo varnost ali Asayîş v Rimelanu.
Vlogo Turčije pri vzponu al-Nusre in ISIS-a so izrecno izpostavili skoraj vsi, ki smo jih srečali. Ljudje iz vseh družbenih slojev so nam poročali o spopadih blizu turške meje, ki so nakazovali vojaško, logistično in finančno podporo Turčije zlasti za ti dve skupini.
Čeprav prihajamo iz različnih okolij, si delimo nekaj podobnih vtisov s potovanja.
Menimo, da so bile v Rojavi res vzpostavljene pristne demokratične strukture. Ne samo, da je sistem vlade odgovoren ljudem, ampak izhaja iz novih struktur, ki omogočajo neposredno demokracijo: ljudskih skupščin in demokratičnih svetov. Ženske sodelujejo enako kot moški na vseh ravneh in se tudi organizirajo v avtonomnih svetih, skupščinah in odborih, da obravnavajo svoje posebne skrbi. Ženske, ki smo jih srečale, so utelešale moč, samozavest in ponos, ki so jih pred kratkim pridobile ženske iz Rojave. Videli smo transparente in slogane, na katerih je pisalo: "Rojavanska revolucija je revolucija žensk." Res je.
Prepričani smo, da Rojava kaže na alternativno prihodnost za Sirijo in Bližnji vzhod, prihodnost, kjer lahko ljudje različnih etničnih ozadij in veroizpovedi živijo skupaj, združeni z medsebojno strpnostjo in skupnimi institucijami. Kurdske organizacije so vodile, vendar vedno bolj pridobivajo podporo Arabcev, Asircev in Čečenov, ki sodelujejo v njihovem skupnem sistemu samouprave in se avtonomno organizirajo.
Kamorkoli smo šli, so člani samouprave in oborožene sile vztrajali, da vse izvedljive politične alternative za regijo ne smejo temeljiti na maščevanju, temveč na skupnih interesih in medsebojnem zaupanju. Srečali smo se s pripadniki enot za notranjo varnost Asayîş, pa tudi YPG in YPJ, ki so bili Kurdi, Čečeni, Sirci in Arabci, vsi pa so poudarjali, da iščejo skupne rešitve za vse narode v regiji. Soočajo se z zastrašujočimi izzivi, vendar smo prepričani, da so njihove želje iskrene.
Kot učenjaki in aktivisti smo vsi odhajali z globokim spoštovanjem in občudovanjem Rojavčanov, njihovega naprednega političnega programa in dejanskih družbenih dosežkov. V demokratičnem samoupravljanju so našli praktičen način reševanja lastnih težav. Kljub temu Rojava trpi zaradi nujnih razmer, na katere državljani nimajo vpliva. Zato na koncu priporočamo, da jih čim prej obravnavate:
Prvič, Rojava obstaja pod gospodarskim in političnim embargom, ki sta ga uvedli njeni sosedi Turčija in regionalna vlada Kurdistana v Iraku. Njegovo gospodarstvo, infrastruktura in obramba trpijo zaradi posledične izolacije.
Čeprav je KRG odprla Semelko (Fishkhabour/Peshkhabour)
Drugič, nenehni konflikti v Siriji in Iraku so ustvarili množico beguncev, za mnoge od njih trenutno skrbi samouprava. Ti begunci nujno potrebujejo osnovno humanitarno pomoč, zdravila in bolnišnično opremo. Prav tako je bilo v vojni ranjenih veliko ljudi, ki potrebujejo ustrezno zdravljenje, ki jim zaradi embarga ni na voljo. Mednarodna skupnost mora pomagati pri usmerjanju pomoči v Rojavo za oskrbo teh ljudi v dialogu z institucijami samouprave.
Tretjič, pozivamo k mednarodnemu priznanju Rojave, vključno s priznanjem s strani nevladnih organizacij. Ne želi postati neodvisna država, temveč pomagati ustvariti resnično demokratično Sirijo in se vključiti vanjo. Njegov edinstven sistem samouprave si zasluži priznanje kot možno rešitev za številne etnične in verske konflikte, ki pustošijo v regiji.
Prebivalci Rojave so kljub vsemu napovedali drzen program za državljansko strpnost, osvoboditev spolov in neposredno demokracijo. Zaradi tega si zaslužijo spoštovanje sveta in njegovo aktivno podporo.
Januar 15, 2015:
Oktay Ay, raziskovalec, Istanbul Bogazici University
Janet Biehl, neodvisni pisatelj, ZDA
Devris Cimen, novinar, Civaka Azad – Kurdski urad za javne zadeve, Nemčija
Rebecca Coles, raziskovalec, Univerza v Nottinghamu
Antonia Davidoviča, predavateljica etnologije, Univerza v Kielu
Dilar Dirik, dr. študent Univerze v Cambridgeu
Eirik Eiglad, urednik, New Compass Press, Norveška
David Graeber, profesorica antropologije na London School of Economics
Lokman Turgut, novinar in raziskovalec, Kurd-Akad, urednik pri reviji StudiaKurdica
Thomas Jeffrey Miley, predavateljica sociologije na Univerzi v Cambridgeu
Johanna Riha, dr. študent Univerze v Cambridgeu
Nazan Üstündag, profesorica sociologije na Univerzi Bogazici v Istanbulu
Christian Zeller, profesor ekonomske geografije na Univerzi v Salzburgu
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate