Vir: Tedglick.com
»Resnica je, da nič ni manj senzacionalno kot kuga in zaradi samega trajanja so velike nesreče monotone. V spominih tistih, ki so jih preživeli, mračni dnevi kuge ne izstopajo kot živi plameni, grabežljivi in neugasljivi, ki svetijo razburkanemu nebu, temveč kot počasno, namerno napredovanje neke pošastne stvari, ki drobi vse na svoji poti. ”
-Albert Camus, Kuga, str. 179
Camusov klasični roman Kuga sem prebral trikrat, tretjič pred nekaj dnevi, in vsakič je ta izkušnja poglobila mojo predanost ukrepanju za boljši svet. Glavni liki v izmišljeni knjigi, vsi moški, nekateri od začetka in drugi kasneje, se vsi vržejo v obupan, težek in čustveno izčrpavajoč boj, da bi preprečili grozljivo in smrtonosno kugo, ki izbruhne v mestu Oran z 200,000 prebivalci na severu Afriko, od preplavljanja. Pri tem Camus raziskuje, kako s svojimi mislimi, dnevniškimi zapisi in pogovori poskušajo obvladati eksistencialno neizmernost in negotovost tega, kar doživljajo.
Obstajajo številne bistveno površinske razlike med Camusovo kugo in pandemijo koronavirusa COVID-19. Njegovo je skoncentrirano v enem mestu; je bolj smrtonosen, kot se vsaj do zdaj zdi, da bo COVID-19; dogaja se tik po drugi svetovni vojni, pred več kot 70 leti; in kot že omenjeno, so vsi glavni liki moški.
Glede na vse, kar sem opazil v novicah, je ogromno žensk – medicinskih sester, zdravnikov, epidemiologinj, predstavnikov medijev, nekaterih političnih voditeljev – ki so glavni liki v resnični kugi, s katero se zdaj spopada svet. Vesel sem, da je tako. Ženske, ki igrajo praktične in vodstvene vloge v skoraj vsem, izboljšajo možnosti za boljše rezultate.
To ni bila Camusova glavna tema, vendar je obravnaval vprašanje zvišanja cen, nekaj, o čemer so danes začele pisati novice v povezavi s pretiranim dvigom cen osnovne zdravstvene opreme, kot so maske in razkužila za roke, in celo stranišče. papir. V izmišljenem Oranu so »profiteri po enormnih cenah kupovali osnovna živila, ki jih v trgovinah ni bilo. Posledica tega je bila, da so bile revne družine v veliki stiski, medtem ko bogatim ni primanjkovalo praktično ničesar. Medtem ko bi morala kuga s svojim nepristranskim ministrstvom spodbujati enakost med našimi meščani, je zdaj imela nasprotni učinek.« str. 237
Presenetljivo je, da so tisti del svetovne elite moči ali slavni ljudje zboleli za COVID-19. Brez dvoma to pojasnjuje, zakaj so morali tisti, kot je Trump, ki so si tega želeli zaželeti, dokler ni postalo smešno, da bi to počeli, končno morali to vzeti resno. Res pa je tudi, da bodo ljudje z najnižjimi dohodki, tisti, katerih zdravje ni tako dobro, ki živijo v prenatrpanih stanovanjskih hišah, ki so izgubili službo ali nimajo veliko prihrankov, na katere bi se lahko oprli, ali tisti, ki so zaprti, zagotovo končali nesorazmerno prizadeti zaradi virusa.
To je kot podnebna motnja. Najbolj prizadeti so tisti, ki imajo najmanj sredstev za preživetje neviht, suše ali poplav, toda vsi, ne glede na razred, raso ali spol, prej ali slej tvegajo velike osebne posledice.
Pripovedovalec knjige je doktor Bernard Rieux, ki je prikazan kot primarna medicinska oseba, ki dela vse, kar je v njegovi moči, z velikimi žrtvami, da bi pomagala žrtvam kuge, redko s pozitivnimi rezultati do samega konca. Na koncu, ko je mesto po devetih mesecih izolacije končno ponovno odprto za potovanja v in iz njega, so meščani prikazani kot divje in razposajeno proslavljajoči. Camus svojemu glavnemu protagonistu ne dovoli, da stori isto, ampak namesto tega poda družbeno opazko, ki temelji na izkušnji: »želel se je obnašati kot vsi drugi okoli njega, ki so verjeli ali prepričevali, da lahko kuga pride in gre ne da bi karkoli spremenil v moških srcih.” str. 295
Kaj se bo zgodilo z današnjo pandemijo? Camusova implikacija je, da ima tako pekoča in družbeno moteča izkušnja, kot je kuga, zelo resnične posledice, nekatere negativne, na primer otrdelost src zaradi izgube ljubljenih ali strahu pred prihodnostjo, nekatere pa pozitivne, kot smo videli pri to pandemijo, kolikor junaki stopijo naprej, zlasti zdravstveni delavci, ki oblikujejo pripravljenost tvegati resno bolezen ali smrt za druge.
Toda kot sem videl, da številni taki delavci pravijo med intervjujem, tudi oni samo opravljajo svoje delo. Camus se sklicuje na to. Na točki kuge v Oranu, kjer je naraščanje števila žrtev kuge obremenilo zmožnost mestne vlade, da bi dohajala vse, kar je bilo treba storiti, je več moških prostovoljno stopilo naprej:
»Tisti, ki so se vpisali v 'sanitarne enote', kot so jim rekli, res niso imeli tako velikih zaslug, da so delali, saj so vedeli, da je to edina stvar, ki jo je treba storiti, in nepredstavljiva stvar, ki bi bila potem ne da so se sami pripravili do tega. Te skupine so našim meščanom omogočile, da so se spopadli z boleznijo, in jih prepričale, da morajo zdaj, ko je kuga med nami, storiti vse, kar je v njihovi moči, da se z njo borijo. Ker je kuga na ta način postala neka človeška dolžnost, se je pokazala kot v resnici, to je skrb vseh.« str. 132
Organiziranje, da bi spremenili nekaj, kar je narobe ali nepravično, je takšno. Najprej mora stopiti naprej manjše število ljudi, morda celo eden, in javno povedati: »To je narobe in to je treba spremeniti«, in začeti ukrepati. Če se ta dejanja izvajajo na jasen in prijazen način, se bodo oglasili tudi drugi in sčasoma, včasih zelo hitro, se bo pojavilo dovolj veliko gibanje, da bo povzročilo spremembe. To se je zgodilo v Oranu zaradi pobude peščice ob potrebnem času. To je življenjska lekcija.
Kaj je zanimivega za Kugo? Tole je: »Kar velja za vsa zla na svetu, velja tudi za kugo. Moškim pomaga, da se dvignejo nad samega sebe.« str. 125 In spet, na zadnji strani: "kar se v času kuge naučimo je, da je pri ljudeh več stvari, ki jih je treba občudovati kot prezirati." str. 308
Začenši z nevednim Trumpom, zagotovo obstaja veliko ljudi, katerih dejanja med to pandemijo so bila prezira vredna. Vendar jih močno prekašajo tisti, ki v tem težkem času delujejo čudovito, nekateri junaško.
Medtem pa vsi naredimo vse, kar je v naši moči, da pomagamo čim večjemu številu ljudi preživeti to pandemijo, to kugo, nato pa samo nadaljujmo, da ustvarimo svet, v katerem vladajo kuge okoljskega opustošenja, lakote, vojne in sistemske nepravičnosti. so dokončno poraženi.
Ted Glick je avtor prihajajočega Vlomilec za mir: Lekcije, pridobljene v odporu katoliške levice proti vojni v Vietnamu. Pretekla pisanja in druge informacije najdete na https://tedglick.com, spremljate pa ga lahko na Twitterju na https://twitter.com/jtglick.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate