Avtor: John Gomez/Shutterstock.com
Včeraj, 12. decembra 2019, so britanske parlamentarne volitve prinesle veliko zmago konservativcu Borisu Johnsonu in izenačile zgodovinski poraz britanski laburistični stranki, ki mu ni bil priča od leta 1935. Johnson ima zdaj absolutno večino v parlamentu in njegov hiter korak do trdega brexita je zdaj zelo verjetno.
Nekoč vodilna globalna kapitalistična gospodarska svetovna sila je Britanija zdaj obsojena na to, da bo nazadnje gospodarsko padla na silo v svetovnem gospodarstvu, ki je glede na BDP bolj ali manj enaka severni Italiji. Njegova zadnja večja vloga v svetovnem gospodarstvu, kot svetovno finančno središče, bo zdaj tudi atrofirala, saj bo finančni kapital po volitvah in brexitu zapustil Britanijo drugam: v Frankfurt, Pariz, Singapur in New York.
Pomembno je razumeti, zakaj je Boris veliko zmagal, zakaj je brexit zdaj spet na hitri poti in kakšne so verjetne posledice. Ena od neposrednih posledic je, da je Jeremy Corbyn že napovedal, da po njenem porazu ne bo več vodil stranke. To pomeni, da bodo 'zmerni' interesi zdaj spet prevzeli nadzor nad laburistično stranko in očistili naprednjake, ki so stali za Corbynom. To tudi pomeni, da bo Škotska nacionalistična stranka zahtevala drugo glasovanje o izstopu iz Združenega kraljestva. Njeni voditelji so to že izjavili. Britanska ustavna kriza je spet na dnevnem redu.
Pomembno je ne samo oceniti kratkoročne neuspehe ali uspeh posameznih volilnih strategij konservativne proti laburističnim strankam, ampak razumeti dolgoročne zgodovinske sile na delu, ki spodkopavajo socialno demokracijo in socialdemokratsko politiko (in s tem laburiste). stranka) v razvitih gospodarstvih v zadnjih desetletjih. Te dolgoročne zgodovinske sile so se gradile in kopičile desetletja. Igrali so vsaj tako veliko vlogo kot volilna strategija in taktika pri zdaj že zgodovinskem porazu laburistov.
Nedvomno obstaja več razlogov, zakaj so britanski volivci laburistom priznali poraz in Borisu Johnsonu ponovno, zdaj še širše, odprli vrata, da zapusti Evropsko unijo. Volitve kažejo, da si je veliko število volivcev še vedno želelo zapustiti EU, kljub triinpolletnemu manevriranju in odlašanju britanskega parlamenta. Še en volilni blok, ki ni bil tako prepričan, da bo zapustil EU, je verjetno glasoval za konservativec, ker so samo želeli 'končati s prekleto stvarjo'. Tri leta in pol razprav in parlamentarnih manevrov od prvotnega glasovanja o brexitu leta 2016 so mnoge pustile gnusne nad političnimi prizadevanji britanske elite, da bi leta 2016 blokirala demokratično glasovanje večine v državi. Drugi kratkoročni dejavnik pri izidu volitev je nedvomno ta, da je Johnson premeteno manipuliral z občutki volivcev z obljubami, da bo zaščitil – in celo razširil – socialne programe, dodal več vladne porabe, odpravil varčevanje, rešil zdravstvene storitve itd. To je neposredno cinična taktika iz Trumpove knjige. Drugi dejavnik je verjetno bila obrekovalna poslovna medijska kampanja, da bi Corbyna in laburistično stranko prikazali kot antisemitske. Tako kot v ZDA s Trumpom sta pri Borisovi zmagi pomembno vlogo odigrala manipulacija z 'judovskim glasovanjem' in slikanje Corbyna-Laburistov kot diskriminatornih ali celo rasističnih. Corbyn in laburisti so nasedli zvijači in porabili preveč časa za obrambo pred njo, namesto da bi odločneje spodbujali lastne predloge. Ujeti so bili nepripravljeni in niso vedeli, kako naj se odzovejo, to pa so storili šele, ko so izgubili dragoceni čas. Seveda ni pomagalo niti vmešavanje kapitalističnih medijev in tiska v zadevo v imenu Borisa in konservativcev. Tako kot v Franciji v podporo Macronu so se britanski kapitalisti zbrali in združili proti Corbynu, prestrašeni, da bi zmaga on in laburisti pomenila ponovno nacionalizacijo industrij, ki so bile pod britanskim neoliberalizmom dolgo privatizirane od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Končno je bila strategija laburistov sama po sebi na trenutke dvoumna in na številnih frontah, pri čemer se ni dovolj razlikovala od konzervativcev. V glavah mnogih volivcev, zlasti mladih, so laburisti veljali za še vedno mlajšega partnerja v neoliberalnih politikah, ki so naklonjeni podjetništvu, in jim ni treba popolnoma zaupati. Zapuščina Blaira in Gordona še naprej preganja vlogo (tako kot to počneta Clinton in Obama v ZDA za demokrate).
Toda izid včerajšnjega glasovanja in zgodovinski poraz laburistov na britanskih parlamentarnih volitvah pojasnjujejo več kot le volilne strategije in taktike.
V Veliki Britaniji, pa tudi v ZDA in Evropi ter drugod je kapitalistični sistem očitno vstopil v dobo 'nacionalistične reakcije' na vse manjše možnosti rasti globalnega kapitalizma. Nacionalizem je ideološka reakcija na ta zaton. Bolj pronicljivi in pametni člani kapitalistov in politični razred, ki jih zastopa, so se oprijeli nacionalističnih pozivov in politik ter jahajo tega konja na položaj zaradi naraščajočega gospodarskega nezadovoljstva. Brexit tako predstavlja nacionalistični odgovor na gospodarski padec Velike Britanije. »Krivi so tisti Evropejci in EU. Če le lahko zapustimo EU, se bo Britanija vrnila v svoje dneve slave gospodarske moči. Tako gre tudi za politični refren – v Združenem kraljestvu in drugod.
Na tej ideološki privlačnosti v Angliji, Walesu in na Severnem Irskem je nenavaden protiideološki 'nacionalistični' poziv Škotov, ki uporabljajo škotski nacionalizem kot utemeljitev za obstanek v EU, namesto da bi jo zapustili. Torej imamo dva nacionalizma – enega nasprotuje drugemu – v primeru Združenega kraljestva in Brexita. Škotska bo nedvomno kmalu znova nekako glasovala za izstop iz Združenega kraljestva – in tako bo postala nekakšna »katalonska velika pisma«. Za razliko od slednjega pa je malo verjetno, da bodo člani Škotske nacionalistične stranke uspešno obtoženi izdaje in zaprti. Bodite pozorni na Borisa in njegove konzervativce, ki bodo poskušali premeteno strukturirati neko rešitev, ki je podobna tako imenovanemu „varovalnemu mehanizmu“ Severne Irske za Škotsko v odnosu do EU. Boris in prijatelji bodo skušali Škotsko politično obdržati v Združenem kraljestvu, tako da ji omogočijo, da gospodarsko ostane v EU. Ali dovoliti Škotski, da zase zadrži vso nafto iz Severnega morja in trgovinske prihodke ZDA, čemur gre predvsem pri obstanku Škotske v EU.
Nacionalizem spodkopava nacionalno enotnost v Združenem kraljestvu – tako kot to počne v ZDA … in v Španiji, Italiji in drugod po Evropi ter ne pozabimo Indije in Kašmirja ter drugih krajev v Aziji. Kapitalizem v krizi se vedno obrne na nacionalizem kot ščit, da bi krivdo za svoje gospodarske in socialne težave preusmeril na »druge«. Skrajna različica te nacionalistične igre "prevali krivdo na tujce" se imenuje fašizem.
V fenomenu Brexita je v igri še ena dolgoročnejša zgodovinska sila – poleg nacionalizma ter neuspehov kratkoročne volilne strategije in taktike. To je zaton in propad tradicionalne socialdemokracije in socialdemokratskih strank. Ta upad je delno posledica desetletij napačnega vodenja vodstva socialdemokratskih strank, ki so se pridružile neoliberalni politiki poslovnih strank v svojih državah. S partnerstvom s poslovnimi interesi, v upanju, da bodo pridobili nekaj manjših koncesij, so si narisali posledice te neoliberalne politike, ki je naklonjena podjetništvom in vlagateljem. Te politike za njihove socialdemokratske volilne enote so pomenile: vse manj zaposlitvenih možnosti, stagnirajoče plače, privatizacijo in izgubo socialnega zavarovanja in ugodnosti, izgubo upokojitvenih in pokojninskih jamstev ter uničenje njihovih sindikatov, ki so nekoč ščitili te vojne in pridobitve po letu 1945 začetek 20. stoletja. Seveda so voditelji strank socialne demokracije osebno pridobili s tem, ko so si zagotovili nižjo vlogo za politično mizo s podjetji in njihovimi kapitalističnimi strankami. Tony Blairs in Bill Clinton sta danes multimilijonarja, ki služita v upravnih odborih podjetij in kot poslovna svetovalca, ki sta lepo nagrajena za svoje pretekle storitve. Toda to vlogo in osebne koristi so zamenjali za življenjski standard članov svojega delavskega razreda.
V skrajnem primeru in v najslabšem primeru je sodelovanje socialdemokratskih strank v zadnjih 40 letih z 'nasprotniki' njihovih poslovnih strank pomenilo omogočanje množičnega povratnega priseljevanja – tj. deportacije – več deset milijonov delovnih mest v industrijskem delavskem razredu iz Združenega kraljestva, ZDA, Evrope in Japonske v nastajajoča tržna gospodarstva. (Kjer so se tudi njihove korporacije preselile zaradi poceni delovne sile, odprtih trgov in domačih lokalnih politikov). Navsezadnje to obratno priseljevanje delovnih mest in deportacija življenjskega standarda v veliki meri pojasnjuje zlom volilne podpore socialdemokratskim strankam na 'Zahodu'.
Cele generacije delavcev v Združenem kraljestvu, ZDA in Evropi – ki so danes obsojene na skrajšani delovni čas, začasno delo, na koncerte in prekarna dela, na zaposlitev v malih storitvenih podjetjih in brez izkušenj s članstvom v sindikatih – ne vidijo več nobene afinitete do tradicionalne socialdemokratske stranke. Ta razvoj dogodkov ni pomemben le za Združeno kraljestvo in propad britanskih laburistov kot volilne sile. Res je za tisto še šibkejšo in manj 'socialdemokratsko' strankarsko organizacijo, imenovano Democrat Party v ZDA. Kot velja za socialistično stranko v Franciji, ki je bila nedavno poražena in je skoraj izginila z volilnega prizorišča. In kot postaja tudi za stranko SPD v Nemčiji, saj nadaljuje svoje partnerstvo in sodelovanje s poslovnimi strankami in interesi v tej državi. Socialdemokratske stranke na zahodu so bile izpraznjene zaradi deportacije njihovih industrijskih delovnih mest (imenovano tudi selitev v tujino ali včasih evfemistično imenovano v poslovnih medijih kot 'premestitev dobavne verige'). In vzporedne strukturne spremembe na trgih dela v zahodnem gospodarstvu so odrezale obrobje tiste podpore delavskega razreda, ki je še ostala za te stranke, tako da so mnoge, ki niso bili deportirani, vrgli v prekarna in pogojna dela, ki razdrobijo in depolitizirajo razred.
Osrednja hrbtenica teh strank v industrijskem delavskem razredu je bila tako v neoliberalni dobi odpeljana v tujino in sicer zajeta v nacionalistične pozive ali tiste, ki ne vidijo ničesar v tem, da bi volili kogarkoli. Voditelji socialdemokratskih strank v zadnjih desetletjih so tako sodelovali in vodili uničenje lastnih organizacij in lastne nekdanje politično-volilne baze. In ko so dovolili zdesetkanje lastnega industrijskega delavskega razreda, sta sledila atrofija in izginotje sindikatov kot organizirane volilne podpore.
Danes niti razred niti sindikati niso obstajali, da bi zagotovili glas za laburiste (ali za demokrate, ali socialistično stranko ali SPD itd.) v strateških tekmovanjih, kot so nedavne britanske volitve in glasovi za Brexit.
Corbyn v Združenem kraljestvu je predstavljal zadnje brezplodno prizadevanje za ponovno preoblikovanje britanske laburistične stranke, ki je poskušalo obrniti uro nazaj v tisto, kar je nekoč bilo. Toda jedro in osnova za to rekonstitucijo ne obstajata več. In tudi zato je Delo vsaj delno včeraj doživelo zgodovinski poraz. In zakaj je nacionalizem spet na vzponu.
In zakaj po naslednji krizi niti naraščajoči nacionalizem, kot ga vidimo danes, morda ne bo zadostoval za nadaljevanje pozne neoliberalne vladavine globalnega kapitalizma.
Dr. Jack Rasmus je avtor pravkar objavljene knjige 'The Scourge of Neoliberalism: US Economic Policy from Reagan to Trump', Clarity Press, januar 2020, ki je na voljo na njegovem blogu, jackrasmus.com, in njegovo spletno stran, http://kyklosproductions.com, javno pa povsod po 20. decembru.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate
1 komentar
Smrt laburistične stranke je bila močno pretirana – razen če naredi samomor z vrnitvijo k blairizmu. Laburistično srce, ki je glasovalo za konservativce, mnogi od njih prvič, se bo na naslednjih volitvah vrnilo k laburistom, ker takrat brexit ne bo problem. Laburisti so bili edinstveni – edina stranka, katere tradicionalni podporniki so bili na obeh straneh razprave o brexitu, kar je bilo zelo škodljivo.
Prava storjena napaka, ki je ne slišim, da bi jo kdo omenjal, je bilo, da so laburisti in druge opozicijske stranke glasovale za izvedbo volitev. (Ne pozabite, da je bila za razveljavitev zakona o parlamentih s fiksnim mandatom iz leta 2 potrebna 3/2011 večina v spodnjem domu in da torijci niso imeli niti navadne večine). Johnson je to želel in druge strani so padle na to in mu dale, kar je hotel. Morali bi samo reči: "Ne, Boris, ne boš dobil volitev in se moraš ukvarjati z nami."