Skupaj s skoraj vsemi svetovnimi vladami so Stephen Harper in konservativci takoj obsodili atentat na Benazir Bhutto.
Minister za zunanje zadeve Maxime Bernier je 27. decembra izdal to izjavo: "Kanada najostrejše obsoja ta napad na obnovitev pakistanskih prizadevanj za vrnitev k popolni demokraciji. Današnje nasilje je še posebej gnusno glede na prihajajoče volitve 8. januarja 2008." Protidemokratični namen storilcev ne bi mogel biti bolj očiten.«
Če verjamemo Bernierju na besedo
– v podporo popolni demokraciji in proti gnusnemu nasilju – kako lahko potem konservativci upravičijo svoj popolni molk glede primera Malalai Joya v Afganistanu? – po večini virov – izjemno pokvarjeno. Joya je mlada, brezkompromisna v govorjenju in zelo daleč od tega, da bi držala vzvode državne oblasti. – njeno kritično držo do politike zahodnih sil v Afganistanu – kar pojasnjuje dvojna merila kanadske vlade.
Joya, stara le 29 let, se je pokazala kot močan predstavnik želje afganistanskega ljudstva po resnični demokraciji in samoodločbi.
Leta 2003 je na zasedanju Lloya Jirga, kjer so razpravljali o novi afganistanski vladi, prišla na naslovnice mednarodnih časopisov z obsodbo o veliki prisotnosti poveljnikov vojne in vojnih zločincev na skupščini. Izvoljena leta 2005, z drugim največ glasovi v provinci Farah, je še naprej govorila kljub grožnjam s smrtjo in številnim poskusom atentata.
Maja lani je "demokratična" afganistanska vlada glasovala za suspendiranje Joye iz parlamenta, kar je bila nezaslišana poteza, ki je sprožila mednarodno negodovanje v opoziciji. Poslanci iz Kanade, Združenega kraljestva, Španije, Italije, Nemčije in drugod so protestirali proti Joyini suspenziji, njen primer pa je trenutno v postopku pritožbe v Afganistanu. Leta 2007 je bila nominirana za prestižno nagrado Saharova za svobodo misli, pozneje letos pa je bila povabljena, da nagovori Evropski parlament.
Še zelo mlado žensko so Malalai Joyo že primerjali z Aung San Suu Kyi, navdihujočo voditeljico demokratičnega gibanja v Burmi, ki ji je Harperjeva vlada podelila častno kanadsko državljanstvo.
Vsaka primerjava s pakistansko Buto mora biti seveda upravičena. Ubita voditeljica ljudske stranke je imela oblast v svoji državi in postala kompromitirana in
Bhutto je seveda prav tako že zdavnaj utišala ali opustila svojo kritiko zahodne "vojne proti terorizmu" in ameriških vojaških intervencij v Srednji Aziji in na Bližnjem vzhodu. Joya, nasprotno, opisuje ameriško politiko v Afganistanu kot "norčevanje iz vojne proti terorizmu" in kot "okupacijo, ne osvoboditev". Točno to je
Joya je postala pomemben simbol demokratičnih teženj Afganistancev, saj je Buto spet v nekem smislu stala kot svetilnik za tiste, ki nasprotujejo vojaški diktaturi v Pakistanu. In vendar je konservativna vlada, zlasti kanadska zunanja zadeva, ohranila popoln molk o Joyinem primeru kljub usklajenim prizadevanjem, da bi podali izjavo v podporo njenim demokratičnim pravicam.
Razlaga za hinavščino je preprosta in brutalna politika vojne in okupacije. Kanadske sile v okviru Natove operacije podpirajo skorumpirani režim v Kabulu, skupaj s Karzajem pa sodelujejo s številnimi reakcionarnimi vojskovodjami in skrajneži, ki že leta pestijo Afganistan.
Malalai Joya pove neprijetno resnico vojskovodjem na oblasti, zato je Ottawa ohranila prikladno molk o njenem primeru.
Če se bo ta sramotna situacija nadaljevala, bo Harper sokriv v primeru, da se karkoli zgodi Joyi. In vsa retorika o občutku tragedije ljudi v Pakistanu ali Afganistanu ne bo nič drugega kot ciničen PR in zgolj krokodilje solze.
-Derrick O'Keefe je sopredsednik koalicije StopWar v Vancouvru in urednik spletne strani z novicami rabble.ca.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate