Predvidevam, da je bilo leta 2000, ko sem organiziral proteste S26, ko sem prvič slišal za Svetovni socialni forum (WSF). Zamisel je bila, da bi imeli stalni nasprotni forum za letno srečanje Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), srečanje izvršnih direktorjev podjetij, vladnih uradnikov in akademskih voditeljev za razpravo o globalnih politikah za svet. Ta nasprotni forum, zasnovan tako, da nasprotuje gospodarskemu forumu, je bil strukturiran na popolnoma enaki osnovi: srečanje svetovnih voditeljev za razpravo o globalnih agendah – vendar namesto bank, korporacij in vlad, predstavniki sindikatov, nevladnih organizacij in družbenih gibanj.
Ta birokratska in elitistična struktura se je že od vsega začetka spopadala z novimi oblikami organizacije, ki jih je prineslo novo gibanje proti kapitalistični globalizaciji. Cilj Svetovnega socialnega foruma ni bil le vrhunsko srečanje birokratske levice, temveč velik konvergenčni prostor za razpravo, ki vključuje tako »novo« kot »staro« levico ter dejansko uporablja zagon in energijo, ki ju prinaša novi del gibanja, da naredi nekaj velikega in z velikim političnim učinkom. Kljub temu, da ima WSF osrednje dejavnosti, ki dobesedno podvajajo strukturo WEF, so bili postavljeni bolj odprti in prosti prostori za debate in delavnice.
Od prvega WSF je bila napetost med bolj odprtimi prostori in osrednjimi dejavnostmi stalna. Za organizacijski odbor – ki ga sestavljajo brazilska PT (delavska stranka), francoska organizacija ATTAC, brazilski levičarski sindikat CUT, MST (brazilsko gibanje delavcev brez zemlje) in katoliška cerkev (med nekaterimi drugimi) – je večina političnega pomena forum je počival na svojih "osrednjih" dejavnostih: nizu razprav, panelov in srečanj, za katere so se odločili, da so pomembni in nad katerimi so se borili med seboj, da bi imeli nadzor. Tiskovni urad WSF je zares objavil te ključne dejavnosti in so bile edine, o katerih so mediji (tudi večina alternativnih medijev) poročali. Torej, za zunanje sodelavce, je bil WSF že od začetka ta niz dejavnosti, za katere so se organizacijske skupine odločile, da so pomembne in na katere so si odkrito prizadevale usmeriti vse žaromete.
Zunaj tega je bilo sodelovanje precej odprto. Ne morem se spomniti nobenega resnega incidenta, da skupini ne bi dovolili sodelovati, razen morda kolumbijskemu gverilcu FARC, ki jim je bil zavrnjen prostor za tiskovno konferenco zaradi argumenta, da so oborožena skupina (nekdo je odgovoril: kaj pa predstavniki iz Francoska vlada, veliko nevarnejša oborožena skupina?). Tako so se kljub manjšim incidentom okoli osrednjih dejavnosti razvile številne razmeroma odprte dejavnosti – dejavnosti, ki so bile smiselne in participativne in ki jih je večina ljudi, ki so obiskovali WSF, menila za najbolj zanimive in pomembne.
Bilo je na prostoru za delavnice, ki ga je lahko predlagala katera koli skupina, ali na dejavnostih, postavljenih v Mladinskem taboru (parku, kjer je večina mladih taborila v groznih razmerah) ali na vzporednih dejavnostih, ki so se samostojno odvijale nekje v Portu. Alegre, da so se ljudje med seboj spoznali, kjer so lahko izmenjali izkušnje in kjer so se dejansko lahko pogovarjali in bili poslušani. Na teh mestih in samo tam si lahko videl prakse in duh novega gibanja, ki naj bi ga utelešal WSF.
To dvojno in konfliktno strukturo so zelo redko zaznale radikalne skupine, ki so WSF zelo pogosto opisovale (v nekem smislu ustrezno) kot birokratsko in reformistično. Ta razlaga pa je okrepila uradno razlago foruma in glavnega tiska, ki je videl velike dejavnosti z velikimi imeni kot osrednji del WSF. Toda karkoli je imelo pomena in pomembnosti, je bilo drugje in to drugje je bilo tisto, kar je pritegnilo na desettisoče, ki so potovali v Porto Alegre. To niso bili neumni ali naivni ljudje, ki jih je zavajala birokratska elita. To so bili ljudje, ki so prišli, ker je bil WSF kraj za spoznavanje ljudi z vsega sveta, za poslušanje in pogovor o različnih izkušnjah in bojih in – celo – za poslušanje, kaj imajo povedati velika imena. To je tisto, za kar je bil WSF, kljub temu, kar sta njegova birokracija in tisk hotela, da ljudje verjamejo.
V radikalnih krogih je bilo veliko razprav o tem, ali naj sodelujemo (in če da, kako) v WSF ali v regionalnih forumih (Evropski socialni forum, Azijski socialni forum itd.). Linden Farrer je to polemiko eksplicitno izpostavil v zahtevnem članku z naslovom »Opusti ali onesnaži«. Številni ljudje, vključeni v mrežo People's Global Action, so na primer branili vzpostavitev avtonomnih prostorov v bližini forumov, da bi jih »kontaminirali« z našimi praksami. Nasprotovanje projektom »kontaminacije«, kot je Intergalactika Laboratory na WSF ali »Hub« Camp na Evropskem socialnem forumu – kjer so bili alternativni avtonomni prostori postavljeni nekako vzporedno, nekako znotraj – kritiki opozarjajo na resno tveganje sodelovanja v samem procesu kooptacija našega gibanja.
Več strani bi lahko napisali o tem, kako so brazilska institucionalna levica in mednarodne nevladne organizacije odkrito manipulirale z WSF, da bi nas kooptirali in svoj del gibanja predstavili kot celoto ter tako na nek način kanalizirali vse naše novosti in energije v hierarhične in birokratizirane oblike politike. Lahko bi omenili način, kako je brazilski PT uporabil WSF kot propagando za svojo politiko, pri čemer je Porto Alegre predstavljal kot socialistični raj, kar zagotovo ni, ali represijo, ki jo je vodila policija PT proti avtonomnim skupinam med WSF II, ali nezaslišan organizacijski bojkot med WSF III do vsake posamezne avtonomne dejavnosti znotraj nje, od Radia Muda (verjetno najpomembnejšega brezplačnega radia v Braziliji) do Indymedia, od foruma Life After Capitalism (organizira ga ameriška revija Z) do Intergalactika Laboratorija globalnega upora.
Nič od tega pa se ni moglo kosati s politično uporabo našega gibanja, ki jo je nova izvoljena brazilska vlada uporabila. Lula, novi brazilski predsednik, je imel otvoritveni govor na WSF, nato pa je takoj zatem odletel v São Paulo in nato naravnost v Davos, da bi govoril z negativci in "gradil most" - po njegovih besedah - med obema forumoma in – tudi po njegovih besedah – »prenesti sporočilo Porto Alegreja v Davos«. Toda kdo ga je postavil v položaj, da govori v imenu gibanja? In kako bi lahko njegov neverjetno desničarski govor veljal za "sporočilo Porto Alegreja"?
Lulov govor v Davosu je bil v bistvu kritika protekcionizma bogatih držav. Citiram njegov govor: »Želimo prosto trgovino, vendar prosto trgovino z recipročnostjo. Nesmiselno se je truditi za razvoj izvoza, ko bogate države pridigajo o prosti trgovini in izvajajo protekcionizem.« "Želimo prosto trgovino": ali je to sporočilo, ki bi ga moral Porto Alegre poslati v Davos? Je to rezultat vseh let boja proti neoliberalizmu in institucijam, kot so IMF, Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija? V Davos ni šel samo Lula, ki je govoril v našem imenu. Šel je tja in v našem imenu govoril za prosto trgovino ter kritiziral ljudi v Davosu, da niso dovolj neoliberalni.
Je to zadosten razlog, da enkrat za vselej bojkotiramo socialne forume? Res ne vem. Kar pa vem, je, da socialni forumi privabljajo široko paleto ljudi, od katerih mnoge resnično želimo pripeljati k našemu delu gibanja. Ni dovolj sedeti in kritizirati forum ter zmotno domnevati, da manipulira z ljudmi. Nekako bi morali pripraviti lastne dogodke in te ljudi pritegniti – naj bo to tako, da postavimo vzporedne dogodke v strategiji »kontaminacije«, bodisi tako, da pripravimo lastna avtonomna srečanja – ne srečanj aktivistov, ampak odprta srečanja, kjer lahko predstavimo svoja stališča širši javnosti. Čas je, da nehamo zgolj kritizirati in se začnemo učinkoviteje zoperstavljati nezaslišani asimilaciji našega gibanja z najslabšimi praksami stare institucionalne levice.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate