»Moja vera nenasilja je izjemno aktivna sila. V njem ni prostora za strahopetnost ali celo šibkost. Za nasilnega človeka obstaja upanje, da bo nekega dne nenasilen, za strahopetca pa ga ni. Večkrat sem torej rekel….da če ne znamo braniti sebe, svojih žensk in svojih bogoslužnih prostorov s silo trpljenja, torej nenasilja, moramo biti, če smo moški, pri najmanj sposobni braniti vse te z bojem.

»Čeprav nasilje ni zakonito, je dejanje poguma veliko boljše od strahopetne podrejenosti, ko je ponujeno v samoobrambi ali za obrambo nemočnih.

»Želimo izgnati zver v človeku, vendar ga zaradi tega ne želimo ustrahovati. In v procesu iskanja lastnega statusa je zver v njem občasno prisiljena pokazati svoj grdi videz.

»Sveta ne ureja povsem logika. Življenje samo vključuje neko vrsto nasilja in izbrati moramo pot z najmanj nasilja.«

Mohandus K. Gandhi, Med strahopetnostjo in nasiljem,  https://www.mkgandhi.org/nonviolence/phil8.htm

V začetku tega tedna sem sodeloval v več akcijah v Atlanti med tednom akcije v obrambo gozda South River, znanega tudi kot gozd Weelaunee, »v čast ljudem iz Muscogee Creeka, ki so tam živeli, dokler niso odšli na Pot solz. ” (1) Primarna akcija, ki sem jo pomagal organizirati in pri kateri sem sodeloval, je potekala 6. marca, ko je skupina v glavnem starejših odšla na sedež podjetja v Atlanti in nato na pet aktivnih gradbišč v Atlanti korporacije Brasfield & Gorrie.

B & G je podjetje, ki bi lahko vsak dan začelo graditi 90 milijonov dolarjev vreden 85 ali več hektarjev velik betonski vadbeni kompleks za policijo v gozdu Weelaunee, ki meji na črno in rjavo stanovanjsko sosesko. Namen je, da bi postal velika institucija, kamor bi se usposabljala policija iz vse države, kar bi povzročilo znatno uničenje več sto hektarjev gozda in tisoče dreves.

Medtem ko je bila na sedežu podjetja Brasfield & Gorrie, kjer je naša skupina demonstrirala, je prišel mimo policist okrožja Cobb. Kot pooblaščenec za policijsko zvezo sem govoril z njim. Začel je pogovor o Cop Cityju in zakaj je bil tako potreben, ker je, kot je dejal, obstoječa vadbena policijska ustanova tako zaničena, "pušča in plesni." Odgovoril sem: »Zakaj resno poškodovati pomemben gozd? Zakaj ne bi obnovili ali podrli obstoječe stavbe in zgradili nove na obstoječem policijskem območju?« Na obe vprašanji ni imel pravega odgovora.

V zgibanki, ki smo jo 6. marca delili ves dan, smo pojasnili, kaj je narobe s Cop Cityjem:

• To bi povečalo uporabo militariziranega policijskega nadzora.
• Uničil bi na tisoče dreves, potrebnih za zmanjšanje poplav, ki se že pojavljajo v bližnjih soseskah, pomagal očistiti že tako preveč onesnažen zrak in zmanjšal učinek mestnega toplotnega otoka.
• To bi poslabšalo podnebne spremembe ter povečalo hrup in onesnaževanje s trdnimi delci.
• To bi kršilo pravico narave do obstoja, ki zagotavlja lepoto in mir ljudem in drugim živim bitjem.
• Denar mesta Atlanta, načrtovan za ta projekt, se lahko veliko bolje uporabi, na primer financiranje nepolicijskih odzivov za izboljšanje varnosti in izboljšanje zdravstvene oskrbe ogroženih prebivalcev.

Na svoj prvi polni dan v Atlanti pred enim tednom sem šel v gozd, da bi izvedel več o njem in odpornosti proti njegovemu uničevanju ter užival v glasbenem festivalu, ki je tam potekal. Po nekaj urah sem odšel, da bi se naslednji dan udeležil načrtovalnega sestanka za našo akcijo Brasfield & Gorrie. Kasneje istega dne so po besedah ​​sporočila za javnost, objavljenega na https://defendtheatlantaforest.com, »Ločena protestna skupina s stotinami ljudi je korakala do mesta, ki je bilo v najemu policijske fundacije Atlante za Cop City. Pohod je bil odgovor na umor aktivista Tortuguite in prizadevanje za ponovno pridobitev gozda Weelaunee kot javnega premoženja. Obstajajo poročila o požaru gradbenih vozil in opreme za nadzor. Nekaj ​​​​po tej akciji se je policija hudo maščevala z racijo po celotnem gozdu in aretirala najmanj 35 ljudi na bližnjem glasbenem festivalu, vključno z ljudmi, ki niso bili povezani z akcijo na drugi strani skoraj 600 hektarjev gozda.«

Ta militantna akcija uničevanja lastnine ni bila prva tovrstna akcija v dveh letih, kolikor divja boj proti Cop Cityju. Na glasbenem festivalu sem vzel v roke 60-stranski pamflet The Forest In The City, poročilo in analizo teh dveh let. Če želite globlje razumeti odporniško gibanje, je to bistven dokument.

"Gozd v mestu" pojasnjuje, da obstaja širok nabor skupin s širokim naborom taktik, ki se borijo za rešitev gozda in nasprotujejo policijski militarizaciji.

Kot nekoga, ki verjame, da so nenasilne taktike navsezadnje najučinkovitejše taktike pri gradnji vrste množičnih gibanj, ki so potrebna za doseganje družbene spremembe, ki jo svet nujno potrebuje, me je to, kar je opisano v tem pamfletu »Gozd«, izzvalo. Z zunanje strani te bitke se zdi, da je mešanica taktik, vključno z uničevanjem lastnine, vplivala. Brez dvoma je vsa aktivistična opozicija v kombinaciji z represivnimi in nasilnimi taktikami policije in tožilcev v Gruziji pritegnila veliko pozornost medijev k vprašanju uničevanja gozdov in militarizacije policije.

Pred več kot 50 leti sem bil del sektorja mirovnega gibanja v vietnamski vojni, katoliške levice, ki se je ukvarjala z uničevanjem lastnine, predvsem kosov papirja: 1-A osnutki datotek. To so bile datoteke, ki jih je sistem selektivnih storitev uporabil za pošiljanje sto tisoč mladih moških, pretežno mladih moških iz delavskega razreda, v Indokino, da bi ubili več kot milijon Vietnamcev v prizadevanju ameriške vlade, da francoski kolonializem nadomesti z ameriškim kolonializmom. Poleg tega je bilo v eni akciji, ki sem jo pomagal uresničiti, približno 200 ohišij bomb za bombe »seeing eye« v železniškem vagonu, ki bi šel v Vietnam, sabotiranih z uporabo velikega rezalnika vijakov, s katerim so prerezali kovinske niti na vrhu ohišje, kjer naj bi bila nameščena elektronska kamera.

Nekateri v širšem mirovnem gibanju, zlasti na začetku gibanja katoliške levice, so bili kritični do tovrstnih dejanj in so jih videli kot »nasilje«. Nismo mislili tako. Naš glavni odgovor je bil povedati, da skrbno uničenje (nismo uporabili bomb) teh kosov papirja ali bombnih ohišij, ki so bili uporabljeni za preganjanje nepravične, morilske in imperialistične vojne, ni bilo nasilje.

Zdi se, da so Gandhijevi pogledi na vprašanje nasilja relevantni za naše današnje razmere in za boj v Cop Cityju.

Gandhi in Martin Luther King mlajši sta verjetno najbolj znana izvajalca nenasilja. Toda iz tega, kar je Gandhi zapisal, je jasno, da ni bil absolutist, ki bi obsojal kakršno koli nasilje, ne glede na to, kdo je vanj vpleten. Podpiral je namreč vključitev Indijcev v britansko vojsko za boj proti Hitlerju in fašizmu. In kolikor vem, King ni bil nikoli kritičen do skupin, kot so Deacons for Defense, organizirani in oboroženi temnopolti ljudje na globokem jugu, ki so igrali v zakulisju, a zelo resnično vlogo pri končnih uspehih gibanja za svobodo črncev. 50. in 60. leta.

Ponovno, še naprej verjamem, da je nenasilni odpor, ko gre za taktiko, dolgoročno vsekakor taktika, ki je bila in bo najbolj učinkovita, ko gre za transformativne in revolucionarne spremembe. Prav tako močno verjamem, da je bistveno, da razvijemo kulturo gibanja, ki nasprotuje vsem družbenim oblikam nasilja, kot so bela prevlada, patriarhat, heteroseksizem in osebne prakse dominacije.

Vesel sem, da sem prejšnji teden na majhen način sodeloval v pravični bitki za poraz Cop Cityja in Defend the Forest v Atlanti.

---