Pred sto leti je Antonio Gramsci zapisal, da je vsak človek endemično "intelektualec".

Prevedeno, vsi imamo mnenje o razmerah našega časa. Le nekateri imajo privilegij, da so bili deležni ustrezne socializacije in formalne izobrazbe, da artikulirajo in utemeljijo svoja mnenja.

Vendar pa je po naših običajnih izkušnjah vsakodnevni pojav, da manj privilegirani, individualno ali kolektivno, izrazijo svoje odobravanje ali kritiko uradne politike in javnega upravljanja ali slabega upravljanja vprašanj, ki zadevajo življenja »navadnih« ljudi, ki jih voditelji Francoska revolucija leta 1789 je imela naslov "državljani".

Na splošno velja, da vsi tisti, katerih glavni posel je ustvarjanje dobička v tržnem gospodarstvu, govorijo, če to že počnejo, samo zato, da hvalijo oblastnike. Čeprav je to v veliki meri res, zgodovina vsake države ponuja ponazoritve, kako so deli utrjenih gospodarskih baronov, ne glede na to, kako redki so, občasno živeli v skladu z bolj perečo vestjo in govorili resnico politični moči.

Nedavni primer takega pojava v naši državi je industrialec Adi Godrej.

Godrej je v govoru na vodstvenem vrhu ob 150. obletnici svoje alma mater, St. Xavier's College, pogumno artikuliral celovito kritiko položaja, v katerem se Indija nahaja danes.

Da ga citiram: "naraščajoča nestrpnost, družbena nestabilnost, zločini iz sovraštva, zločini proti ženskam, moralni nadzor, nasilje na podlagi kast in vere ter številne druge vrste nestrpnosti so vse bolj razširjene".

Kot je bilo pričakovati, je Godrej izpostavil vidik, ki seveda najbolj zadeva korporativno entiteto, in sicer, kako položaj, kot ga je poudaril, pošteno ponuja "resno škodo" gospodarski rasti.

Po njegovi zaslugi je Godrej tudi nemodno opozoril na »revboščino«, ki še vedno »muti narod« – odraz, ki kaže na skrb, ki je večja od zgolj ustvarjanja dobička. Ob prejšnji priložnosti je Godrej govoril tudi o velika izguba sredstev za preživetje povzročila uradna prepoved trgovine z govejim mesom.

V tem, kar je opazil Godrej, je implicitna večja sistemska skrb, čeprav v njegovi artikulaciji ostaja tiha. Namreč, kako pretirana centralizacija politične avtoritete in kultura prikrite imunitete med deli hoi polloi, ki menijo, da so upravičeni do te oblasti, s svojo družbeno in moralno omalovaževanjem povzročata nestrpnost in nasilje, ki škoduje ne le »gospodarski rasti«, ampak tudi demokratična in zakonita ureditev ustavne republike.

Kolikor »nestrpnost« in »moralno nadzorovanje«, o katerih govori Godrej, poganjata totalitarni impulz, da bi vse državljane, zlasti manjšine, spravili v prisilno skladnost z dominantnimi nagnjenji, Godrejeva opazka opozarja narod na temeljnejšo grožnjo in niti dan prehitro.

Politična teorija nas na splošno uči, da podjetniški razred vidi strogo uveljavljeno ustavno demokracijo kot sovražno »rasti«. Vendar pa Godrejeva intervencija jasno poudarja precej pozabljen vidik oblikovanja indijskega korporativnega razreda, namreč njihovo intimno poglobljenost v ideale gibanja za svobodo.

Dvomljivo je, da bi katera od uglednih indijskih družb, razen tistih predvidljivih, ki so zdaj naklonjene, dovolila degeneracijo demokratične republike v bonapartistično diktaturo. Ali pa stati zraven in opazovati zatiranje državljanskih pravic, ki jih zagotavlja ustava kot zakon, ki ga je vzpostavil režim predsodkov in brezpravnih vsiljevanj s strani delov države brez pooblastil za uveljavitev svoje nepooblaščene volje.

Godrejeva občudovanja vredna intervencija nas spominja na progresivno vlogo, ki jo je v zgodovini na različnih točkah odigral meščanski razred. Godreju se zahvaljujemo, da se je spomnil te vloge z artikulacijo tesnobe, ki presega zgolj kapitalistični lastni interes.

Še vedno je treba videti, ali bo Godrej zdaj prištet med 'mestni naksali', ki domnevno delajo posel z zmerjanjem majorizacije, s čimer spravljajo na slab glas veliko vizijo 'nacionalizma'.

Badri Raina poučeval na univerzi v Delhiju.

---