Ko boste prebrali ta članek, bodo kurdski politični zaporniki dosegli svojih 50 letth + več dni gladovne stavke, ki jo bodo nadaljevali v nedogled do izpolnitve dveh osnovnih zahtev. To so kritični dnevi gladovne stavke brez časovne omejitve, saj bi obsojenci lahko bili izpostavljeni nekaterim trajnim telesnim in psihičnim poškodbam. Po drugi strani pa bo na stotine drugih kurdskih političnih zapornikov sodelovalo v gladovni stavki skupina za skupino. Ker se gladovna stavka nadaljuje v približno desetih zaporih, lahko v alternativnih medijih beremo, da so nekateri stavkajoči zaprti v samici in jim ne dajo vitamina B1, ki je zelo pomemben za ohranjanje njihovega zdravja. Poleg tega turška vlada v nasprotju z Malteško deklaracijo o gladovnih stavkah (2006) še ni dovolila neodvisnega pregleda zdravstvenega stanja gladovnih stavkajočih s strani Turškega združenja zdravnikov. Medtem Kurdi organizirajo sestanke, proteste, tiskovne izjave in gladovne stavke, da bi podprli zahteve političnih zapornikov, zlasti v kurdskem jugovzhodnem delu države. Pomagajo jim organizacije za človekove pravice, socialistične stranke, povezane s kurdskim političnim gibanjem, in napredne nevladne organizacije.
Kakšne so zahteve kurdskih političnih zapornikov in kakšen je bil razvoj dogodkov, ki jih je pripeljal do gladovne stavke brez časovne omejitve?
Zahteve kurdskih političnih zapornikov
Več kot 750 kurdskih političnih zapornikov gladovno stavka že 48 dni zaradi dveh osnovnih zahtev: prva je, da mora turška vlada končati politiko popolne izolacije, ki se uporablja za Abdullaha Öcalana, voditelja kurdskega političnega gibanja v Turčiji. A. Öcalan je obsojen na dosmrtno ječo in je od leta 1999 v samici na otoku. Vendar so se razmere zanj poslabšale, saj se zadnjih 14 mesecev ne sme srečati s svojimi odvetniki. A. Öcalan bi lahko kot vodja pomembnega dela kurdskega prebivalstva v Turčiji odigral ključno vlogo pri končanju državljanske vojne, ki že 28 let traja med gverilci PKK (Kurdistan Workers Party) in turško vojsko in ki stala približno 50,000 življenj. Zato bi se moral srečati s svojimi odvetniki, imeti bi moral prost dostop do relevantnih informacij o političnem dogajanju v Turčiji in mu olajšati pogoje, da bi lahko sodeloval v morebitnem procesu mirovnih pogajanj. Kurdsko gibanje v Turčiji ultimativno zahteva, da se mirovna pogajanja, ki so pred približno 14 meseci propadla, ker vlada ni izvedla korakov, o katerih sta se strinjali obe strani, končno zahteva.
Druga zahteva političnih zapornikov je uporaba kurdskega jezika na sodiščih in v javnem izobraževanju. V zadnjih treh letih je bilo aretiranih več kot 10,000 kurdskih političnih aktivistov, politikov, demokratično izvoljenih županov, rednih članov Kurdske stranke za mir in demokracijo, BDP, ki jim sodijo na tako imenovanih "posebnih sodiščih", sodiščih, specializiranih za "teroristična kazniva dejanja". Ne smejo se zagovarjati v maternem jeziku. Zato zahtevajo, da mora biti uporaba kurdščine med zaslišanji prosta. Zahtevajo tudi, da mora turška država zagotoviti javno izobraževanje v kurdščini (za razliko od poučevanja kurdščine v nekaterih izbirnih tečajih).
Morda prva gladovna stavka v svetovni zgodovini za mir in javno rabo maternega jezika
Morda se na prvi pogled zdi nekoliko nenavadno, da je na stotine političnih zapornikov začelo gladovno stavkati za izpolnitev prvega koraka, potrebnega za začetek mirovnih pogajanj med PKK in državnimi oblastmi – odpravo izolacije A. Öcalana.
Kot priznava vsak razumen človek v Turčiji, bi celo uradna izjava vlade, ki bi resno sporočala, da se pogajanja med obema stranema lahko začnejo, lahko vodila do prekinitve ognja s strani PKK in tako postavila temelje za mirno rešitev kurdskega vprašanja. v Turčiji, kar je stalo toliko življenj in dramatično poslabšanje življenjskega standarda turške družbe. Zato gladovna stavka, ki bi lahko povzročila smrt številnih političnih zapornikov, če vlada še naprej ignorira osnovne zahteve, cilja neposredno na mir; to je prenehanje smrti stotin vojakov in gverilcev.
Tudi druga zahteva, da se pred sodiščem zagovarjajo v maternem jeziku in pridobi javno izobrazbo v kurdščini, se morda zdi nekoliko nenavadna kot motiv za množično gladovno stavko, med katero več sto političnih zapornikov tvega svoja življenja. Zakaj so se torej te zahteve, ki bi morale biti predmet normalnega političnega boja, izkazale za cilje množične gladovne stavke? Morda bi bil koristen kratek pogled na politična dogajanja v Turčiji v zadnjih letih.
Ker niso imeli druge alternative...
Zadnje splošne volitve v Turčiji so potekale junija 2011. Predstavniki PKK in najvišji izvršni uradniki Turške obveščevalne službe (MIT) so se dve ali tri leta pred volilnim procesom večkrat srečali, da bi razpravljali o nekaterih kritičnih korakih, ki bi jih morali sprejeti obeh strani kot predpogoj za morebitna mirovna pogajanja. Ta srečanja so postala javna, ko so nekateri zapisi pricurljali na internet junija 2011. Predsednik vlade in vodja vladne stranke (Stranka za pravičnost in razvoj, AKP) R. Tayyip Erdogan je kasneje priznal, da je obtožil svojega podsekretarja, najvišjega izvršnega direktorja MIT, za ta srečanja in trdil, da so se obveščevalci prenehali sestajati s predstavniki PKK, ker njihova vlada ni verjela, da je PKK iskrena.
Vendar pa so voditelji PKK kasneje izjavili, da sta se na zadnjih srečanjih leta 2011, ko so se bližale splošne volitve, obe strani strinjali o kritičnih vprašanjih in da sta takrat mislili, da bo kurdski problem tik pred rešitvijo.
Kako se zdi, ko objektivno ocenimo razpoložljive podatke in sodeč po politiki, ki jo je pozneje izvajala turška vlada, sta turška vlada in obveščevalna služba odvrnili predstavnike PKK z nekaterimi obljubami, zavlačevali s sklepnimi koraki in ciljali na pridobitev časa da bi zavaroval volilni proces tako, da bi PKK prepričal v trajno prekinitev ognja.
Zdi se, da je to prepričan zaključek, saj se je takoj po splošnih volitvah (junija 2011), na katerih je AKP osvojila okoli 50 % glasov in tako prišla na oblast z zelo močno podporo ljudstva, njena politika glede kurdskega vprašanja močno spremenila. Poglejmo, kaj se je dejansko zgodilo.
Bilanca stanja, ki prikazuje "mehko" vrsto fašizma v Turčiji
V Turčiji lahko na podlagi »protiterorističnega zakona«, ki velja od leta 2006, državni tožilci in »specializirana sodišča« aretirajo in obsodijo tako rekoč vsakogar, ki se ukvarja s kurdskim vprašanjem, na zelo resne zaporne kazni, kot je 10-15 let in celo več.
Udeležba na miroljubnih demonstracijah, ki so pozivale k mirni rešitvi kurdskega problema, izjava za javnost, v kateri je zahtevala odpravo izolacije kurdskega voditelja A. Öcalana, govor na konferenci v imenu pravic Kurdov, član in aktivist BDP (Kurdska stranka za mir in demokracijo) na katerem koli položaju od najvišjega do vodilnega, kot izvoljeni župan kurdskega mesta ali mesta ... vse to zadostuje za aretacijo in sojenje na "posebnih protiterorističnih" sodiščih z obtožb terorizma, ki pomenijo visoke zaporne kazni.
Tako je zaradi policijskih operacij, ki se nadaljujejo od leta 2009, a so se močno okrepile po volitvah junija 2011, več kot 10,000 kurdskih aktivistov in politikov zaprtih. Ti ljudje nikoli niso sodelovali v nobenem nasilnem ali oboroženem boju.
Med temi zaporniki je na desetine izvoljenih županov, nekateri med njimi nekdanji župani večjih kurdskih mest, kot je Van, in še več članov občinskih svetov različnih kurdskih mest in krajev.
Skoraj vsi odvetniki A. Öcalana so bili novembra 2011 zaprti z obtožbo pomoči "teroristični organizaciji", to je PKK.
Po nedavnem poročilu Odbora za zaščito novinarjev (CPJ) je v zaporu približno 76 novinarjev in večina jih je bila aretiranih med policijskimi operacijami proti kurdskim medijem decembra 2012.
Po poročilu Pobude za solidarnost z aretiranimi študenti (TODI) je v zaporu več kot 700 študentov, večina med njimi pa je kurdskih aktivistov.
***
Jasno je, da so bile splošne volitve junija 2011 prelomnica v politiki AKP. Premier RT Erdogan in drugi najvišji upravitelji vladajoče stranke AKP so se odločili, da se pridružijo klasičnemu turškemu represivnemu in močno nacionalističnemu državnemu sistemu, čeprav so bili nekoč islamistični kritiki tega. V desetih letih vladanja AKP je vzcvetela nekakšna nova oligarhija, ki je bila pripravljena biti del tega represivnega državnega mehanizma. Ta oligarhija, sestavljena iz na novo razvijajoče se buržoazije, od katere so nekatere že postale velike korporacije, močnih medijskih korporacij, zapletene mreže interesov in pokroviteljskih sistemov ter nekaterih zelo posvetnih tako imenovanih »verskih sekt«, postanejo novi gospodarji tradicionalno represivnega in nacionalistični državni aparat. Dobesedno je sprejela osnovne politike turške države in jih začela braniti pred Kurdi, verskimi manjšinami, kot so Alaviti, drugimi tradicionalno izključenimi skupinami, delavci, revnimi ljudmi in drugimi neprivilegiranimi deli turške družbe.
Represivna politika vladne stranke je usmerjena tudi na delavski razred in kurdske aktiviste. Delavsko gibanje je močno zatrto do razsežnosti brez primere, sindikatom pa je z različnimi spremembami obstoječih zakonov odvzeta njihova organizacijska moč. Nedavna stavka, ki so jo izvedli delavci v letalskem prometu, je povzročila amandma, ki prepoveduje stavko v sektorju letalskega prevoza in odpuščanje več kot 400 stavkajočih delavcev prek besedilnih sporočil.
Zlasti v zadnjih nekaj letih so bili Kurdi in njihovi politični predstavniki prikrajšani za vsa sredstva mirnega političnega protesta. Vsaka demonstracija in protest je bil brutalno zatran, na desetine Kurdov pa je bilo težko ranjenih in mrtvih.
Tako je ta zelo ostra državna represija kurdskim aktivistom pustila samo dve poti: bodisi da jih zaprejo in jim sodijo z visokimi zapornimi kaznimi, bodisi da sodelujejo pri kurdski gverili.
Zdaj se mi zdi, da skušajo ti gladovno stavkajoči politični zaporniki na novo odpreti pot za legitimen in miren politični boj. Potrebujejo mednarodno solidarnost...
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate