Objavljeno v ruščini na Rabkor
Zdi se, da so ruske oblasti našle pot do poravnave z Zahodom. Liberalci so postali močnejši in vodijo pogovore.[2] Pripravljeni so na koncesije in ne vidijo problema v žrtvovanju Novorosije, po potrebi pa tudi lastnih interesov Rusije. Ostaja le še eno vprašanje: kdo bo odstranil glavo ruskega predsednika in jo na pladnju podaril ZDA?
Pogajanja med Rusijo in Zahodom o koncu "sankcijske vojne" in rešitvi krize v Ukrajini tečejo s polno paro. O tem je bilo govora oktobra na srečanju finančnih ministrov G20 v ZDA. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov se je o tem pogovarjal z ameriškim državnim sekretarjem Johnom Kerryjem. Ukrajinsko vprašanje bo glavna tema za številne udeležence vrha G20 v Avstraliji.
Čeprav ruske oblasti zanikajo, da bodo zahtevale preklic sankcij, pogovori o tem potekajo. Ravno zaradi tega je Moskva začela dialog z Zahodom, zmanjšala kritiko režima v Kijevu, s pristankom na prekinitev ognja iz Minska pustila vojaškim silam slednjega čas za ponovno združevanje in blokirala dobavo streliva Novorosiji. In tudi prisilil odvisne politične voditelje iz Donecka, da sprejmejo kompromisne odločitve, ki dišijo na enostransko kapitulacijo. Terenski poveljniki in prebivalci Donbasa teh pogojev ne bodo nikoli sprejeli, a ruska elita se tega še ne zaveda, saj slabo razume, kaj »ljudstvo« v resnici pomeni.
Že avgusta je veleposlanik EU v Moskvi pripomnil, da bi sankcije lahko preklicali. Pogovori v Minsku so pokazali, da so se ruske oblasti začele pogajati z zahodnimi partnerji in so pripravljene na popuščanje. Dobra volja Moskve se je izrazila v zmanjšanju dobave orožja Novorusiji, čistki znotraj njenega političnega vodstva in distanciranju od njenih vojaških voditeljev. Moskva nima majhne vloge pri oslabitvi obrambnih zmogljivosti upornih ozemelj. Če se bodo pogovori z Zahodom uspešno nadaljevali, bo rusko vodstvo "popustilo": dovolilo bo enotam kijevske vlade, da začnejo nov napad, s čimer bo Novorosijo, ki se bori, pustila brez podpore.
Predsedniška administracija in vlada delujeta usklajeno, brez očitnih nasprotij. Vse kaže na novo krepitev liberalnega tabora znotraj režima in na sprejetje splošnega načrta liberalcev s strani Vladimirja Putina. In krive so gospodarske razmere, trgi, finančne težave in strahovi elit.
Jeseni so svetovne cene nafte nepričakovano močno padle. Sredi oktobra je cena sodčka »črnega zlata« padla na 85 ameriških dolarjev. Ruski gospodarski položaj se je hitro poslabšal, vendar nihče v vladi ne namerava spremeniti smeri. Čeprav je v bistvu prav to ravnanje – dolgo preden so gospodarske sankcije potisnile Rusijo v lastne gospodarske sankcije – temeljni razlog za sedanje težave. Vladajoči krogi računajo na svetovni trg in zavračajo razvoj notranjega trga, kar bi pomenilo iskanje socialnega kompromisa (popuščanja delavcem). Zmanjšanje uvoza v korist domače proizvodnje in korenita kadrovska sprememba ostajata zgolj tema za pogovor. Pravo delo vlade je usmerjeno v spravo z Zahodom, da bi ohranili neoliberalno smer.
Sankcije, ki so jih uvedle ZDA, EU in druge vlade, so se izkazale za učinkovite. A ni to spodkopalo gospodarstva, ampak zato, ker so prestrašile elite. Ruskemu vladajočemu razredu so pokazali njegovo finančno ranljivost. Še vedno pa je bil ravno padec cen surovin na svetovnem trgu signal za elito, da je nadaljnje menjavanje sankcij nevarno. Omejitev dobave ruskega blaga na evropski trg bo v nasprotju s predpisi STO. Toda uvedba takšnih sankcij je zelo možna v razmerah padca povpraševanja in rasti konkurence. ZDA so dovolile [prevoz] iranskih ogljikovodikov v Evropo, Moskva pa je znižala ton – predaja svoje položaje in se namesto tega namerava pogajati za stabilnost. A če država svojo ekonomsko politiko gradi na izvozu surovin, nikoli ne bo ne samostojna ne zares močan igralec v mednarodni politiki.
Ne glede na to, koliko nam govorijo o »ruskem imperializmu«, je sodobna Rusija predvsem odvisna, obrobna država, katere vladajoči razred ne želi izvesti preobrazbe, ki bi omogočila resnično neodvisnost in vpliv v svetu — ker bi te preobrazbe neizogibno škodovale interese sodobne elite. Vsaj interesi pomembnega dela tega.
Ruske oblasti so ZDA in EU že dale jasno vedeti, da zavračajo kakršno koli možnost, da bi upor zmagal po vsej Ukrajini. Blokirali so ga na ozemljih, ki so jih zasedle milice. Vse poletje je glavni politični svetovalec Kremlja Vladislav Surkov delal na umirjanju uporniškega Donbasa. Toda pomoč kijevskemu režimu in kasnejši dogovor z Zahodom nista uspela. Druga stran protinačrta ni sprejela. V Moskvi so se odločili, da se soočajo z dvema težavama: pretirano načelnimi "koloradi" (ukrajinski sleng za borce Donbasa) in ZDA. Znotraj vlade so pristaši boja postopoma slabeli. Putin je oblikoval notranji kompromis, katerega bistvo je: pogajanja in popuščanje za normalizacijo odnosov z Zahodom.
Žrtvovanje Novorusije, zanašanje na evropske vladajoče kroge in pomiritev ZDA – takšen je trenutni načrt domačih elit za končanje konflikta. To v Bruslju in Washingtonu zelo dobro razumejo in korak za korakom vstopajo v pogajalsko igro z Moskvo. Toda medtem ko si ruski vladajoči razred prizadeva samo za obrambo svojih položajev in sredstev na Zahodu, mora severnoameriški in evropski kapital pridobiti na račun Rusije. To ne vključuje le popolne okupacije Ukrajine, hkrati pa omogoča formalno zadržanje Krima s strani Moskve, ampak tudi dostop do ruskega trga, njegovih sredstev in virov surovin.
ZDA in EU vedo, da so močne vlade v Rusiji rezultat rasti močnega podjetja in njegove organizacije. Prisotnost močnega varuha in vlade v liku sedanje države je omogočila korporacijam učinkovitejšo konkurenco in razvoj. Tako so sankcije namenjene razdelitvi ruskega kapitala, medtem ko pogovori in koncesije slabijo državni aparat, ki ovira zmožnost Zahoda, da med prebivalstvom agitira za spremembo režima. Dolg proces pogajanj med Moskvo in njenimi partnerji bi moral še bolj okrepiti položaje birokratov-liberalcev. Verjetno bodo dosegli večji pomen v očeh velikih podjetij. Nato bo Zahod postavil vprašanje odstranitve razsodnika ruske politike Vladimirja Putina, diskreditiranega v očeh »civiliziranega sveta«.
Zahod zahteva Putinovo glavo brez napak. Ne gre samo za ugled zahodnih politikov, ki so že ožigosali ruskega predsednika, zdaj pa morajo dokončati zaplet zadnje zmage nad najnovejšim diktatorjem, kot se je to zgodilo prej. Vprašanje moči v Rusiji ima tudi praktični pomen. To ni ravno način, kot ga opisuje liberalni tisk. Putin v ničemer ne spominja na samotnega vladarja, ki sprejema divje odločitve. Nasprotno, njegova moč temelji na kompromisu, ravnotežju sil in izgradnji kolektivne vlade države – kajti oligarhični režim po svoji naravi ni združljiv z osebno oblastjo.
Toda prav Putinova zmernost in njegova sposobnost vzdrževati ravnovesje znotraj elit, zadovoljiti in pomiriti vsakogar, prisluhniti vsem in poskušati spoštovati vse interese, ki podpirajo njegovo vodilno vlogo, temelj njegove »stabilnosti«, je postala njegova glavna prednost. šibkost.
Za ZDA in EU ni pomembno samo zaustaviti proces postsovjetske integracije, ki ga je sprožila Moskva, ali preprečiti teritorialni, komercialni in industrijski preporod Rusije. Za Zahod je ključnega pomena tudi uničenje sistema kompromisov med glavnimi poslovnimi skupinami, povezanimi s Putinom. Po mnenju ZDA in EU privržencev »ruskega sveta« in uvozne zamenjave ne bi smeli več upoštevati. Retoriko oblasti je treba očistiti takih nevarnih tem. Režim v Rusiji mora postati bolj liberalen in odkrito prozahoden, njegova ekonomija pa trdno obrobna.
Takšen je načrt liberalne revolucije. Putin nima nikakršnega »pretkanega načrta«, s katerim bi se lahko uravnotežil in izravnal poteze Zahoda. Prav tako ni načrtovana »radikalna predsednikova kadrovska sprememba«. Korenite kadrovske menjave ni mogoče izvesti ob tem, da bi vse ključne figure pustili na svojih mestih in okrepili položaj tistih akterjev, ki očitno nasprotujejo uradni liniji.
Stara ruska pravljica o zlu bogarji[3] obkrožati dobrega carja je danes bolj smiselno kot v času fevdalne monarhije. Dejansko namreč car ni mogel imenovati svojih bojarjev, ki so podedovali njihova mesta. Toda v republiki, tudi v tako čudni državi, ki spominja na carstvo, kot je pri nas, predsednik predlaga in potrjuje funkcionarje. To pa ne pomeni, da »republikanski car« nima težav s svojimi bojarji. To je ogromen problem. Za Putina je preprosto nemogoče zbrati povezano, zvesto in sposobno ekipo - kar potrjuje, da njegova moč še zdaleč ni carska.
Ob vsem tem obstaja liberalna zarota proti Putinu in sistemu oblasti, ki se oblikuje okoli njega. In velika nesreča je, da očitno pri tem sodeluje tudi sam Putin. Z zavrnitvijo popravka gospodarske politike 2012-2014 je ustvaril pogoje za razvoj "drugega vala" krize v Rusiji. Kabinet Dmitrija Medvedjeva in centralna banka pod vodstvom Elvire Nabiuline sta odprla vrata gospodarski krizi veliko pred padcem svetovnih cen nafte. Še bolj so utrdili obrobni, surovinski značaj domačega gospodarstva in ga naredili ranljivega za sankcije ZDA in njihovih partnerjev, nato pa začeli popuščati.
Zahod namerava v dolgih pogajanjih z Moskvo igrati igro moči. Lahko uporabi vnemo in togost, zato dogodki ne bodo šli točno po načrtih. Enako se je zgodilo v Ukrajini. Vendar pa ZDA in EU razumeta, da so ruski liberalci zdaj močnejši in bodo trmasto iskali kompromis. Dmitrij Medvedjev je že izjavil, da "ponovni zagon odnosov" zahteva vrnitev na "privzete položaje", torej na normalno trgovino brez sankcij. Zavoljo tega bo vladajoči razred šel na vse, še posebej, če razmere zapletajo ekonomski dejavniki. Če bo rešitev vprašanja z Zahodno Evropo in ZDA zahtevala predstavitev Putinove glave, bo to vprašanje rešeno tako.
Toda Rusija ni banana republika ali majhna vzhodnoevropska država, kjer bi lahko preprosto organizirali »barvno revolucijo«, zbrali več tisoč aktivistov »civilne družbe« na enem od osrednjih trgov. Putinovo glavo lahko odstrani samo Putin sam za ZDA — in nikakor ne le po nepazljivosti.
Ruski "domoljubi" trmasto sanjajo, da bi prepričali današnjega predsednika, naj posnema Stalina ali Ivana Groznega. Liberalna inteligenca s to idejo straši drug drugega in lahkoverno zahodno javnost. In medtem je naša vlada vsak dan podobna povsem drugačnemu predhodniku, Mihailu Gorbačovu. Tudi, mimogrede, politik, ki je dal na kompromis.
Zorenje možnosti liberalnega državnega odbora za izredne razmere[4] postaja vsak dan bolj očitna. Medtem pred zadnjim dejanjem zadeva še ni odločena, a drama se je že začela. Liberalci izvajajo ritualno darovanje žrtev. Žrtvujejo tečaj rublja in socialno politiko. Žrtvujejo Novorosijo. Žrtvujejo dostojanstvo države. Žrtvujejo možnosti za razvoj ruske družbe. Pripravljeni so celo žrtvovati tisto, kar je dolga leta varovalo sistem. A vse to ne bo obrodilo sadov, saj lahko le drugačna usmeritev reši Rusijo pred gospodarsko katastrofo.
In naj se nihče ne zavede: če bo liberalna revolucija postala resničnost, bodo njeni avtorji hitro spoznali, kako pravilna je pravzaprav teza »Ukrajina ni Rusija«. Za razliko od sosednje Ukrajine se bo Rusija z izjemo glavnega mesta spremenila v en sam Donbas.
Prevedeno z Gaither Stewart, opombe avtorja Renfrey Clarke.
[1] Vasilij Koltašov je vodja Centra za ekonomske raziskave na moskovskem Inštitutu za globalizacijo in družbena gibanja (IGSO). Boris Kagarlitsky je direktor IGSO.
[2] "Liberalce" v ruskem kontekstu je treba razumeti tako, da delijo poglede desničarskih neoliberalcev na Zahodu. Tradicionalno so bili junaki ruskih liberalcev Margaret Thatcher, Ronald Reagan in neverjetno čilski diktator Augusto Pinochet. Liberalci, ki so na splošno majhna, izolirana struja v ruski družbi, imajo vpliv v krogih velikih podjetij in sestavljajo pomembno frakcijo v Putinovi administraciji.
[3] Bojarji so bili močni plemiči, ki so se borili za oblast s srednjeveškimi ruskimi carji. Njihov vpliv je v začetku 18. stoletja dokončno zatrl car Peter II.
[4] Sklicevanje je na Državni odbor za izredne razmere, ki so ga ustanovili trdolinijski voditelji komunistične partije in državni uradniki in ki se je med spodletelim državnim udarom proti Mihailu Gorbačovu avgusta 1991 na kratko potegoval za oblast.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate