Zakaj ne sledimo svojemu srcu in umu?
17. marca 2003 je predsednik Bush razglasil, da ima Sadam Husein 48 ur časa, da zapusti Irak, saj vstopamo v bojne operacije. Od tistega dne, ko smo razglasili vojno, okupiramo državo z navedeno misijo, da "osvojimo srca in misli iraškega ljudstva", da jih "osvobodimo" in "prinesemo demokracijo".
Skoraj 5 let kasneje razmišljamo o brutalizirani državi in brutalizirani koaliciji. Zdaj se bije vojna neposredno proti civilnemu prebivalstvu, potem ko smo uničili njihova mesta, zasliševali ljudi, aretirali in pridržali ljudi v Iraku za zasliševanje in zasliševanje. V zaliv Guantanamo smo poslali na stotine ljudi, mnogi (in v nekaterih primerih vsi) med njimi niso bili evidentirani, brez zastopstva, pridržani brez obtožb in niso imeli pravice do stika s svojimi družinami. Ocenjuje se, da je med 600,000 in 1,000,000 ljudi umrlo zaradi začetne vojne, okupacije in kasnejših humanitarnih kriz, ki so se zgodile od tistega dne leta 2003. Po bombardiranju ali streljanju na civilne kraje zbiranja, kot so mošeje, bolnišnice, šole , in domovih, je očitno za vsakogar, da vidi ... da nam ne uspe osvojiti src in umov, osvoboditi in uvesti našo demokracijo v Iraku.
Razlogov, da smo šli v vojno v Iraku, je veliko. Začeli smo in od takrat povečali prisotnost naše države na Bližnjem vzhodu. Imamo odnose z Izraelom, s Savdsko Arabijo, s Pakistanom, z Irakom, Iranom, Kuvajtom in Sirijo. Z nekaterimi od teh držav imamo prijateljske odnose, z drugimi pa agresivne. Ne glede na to pa vsekakor ohranjamo konkretno prisotnost v tej regiji. Na splošno je znano, da smo desetletja krepili svojo prisotnost za namene menjave moči, napredka pri ohranjanju vloge zadrževanja in vzdrževanja strateških virov ter za zaščito naših pridruženih držav (zaveznikov, če hočete) in naših zanimanja.
Težava pri tem je, da naša država, ker je največja velesila na svetu in ker ima desetletja največji vpliv po vsem svetu, igra igro tveganja s preostalim svetom. To niso države, ki bi morale spadati pod eno. Težava je v tem, da namesto da bi šlo za strategijo, dosežke, moč in pridobitve; gre za ljudi.
Tu gre za ljudi. Ljudje, ti, jaz, naše družine, naši prijatelji, to velja za vse.
Ko se naši diplomati ostro pogovarjajo med seboj na srečanjih ZN, ko državi grozimo z nasiljem, ker se ne prikloni temu, kar menimo, da je zanjo najboljše, in ko napademo drugo državo, ker odločno noče sodelovati, imamo opravka z ljudi. Ubijamo jih. Uničujemo njihove udobne načine življenja, njihove rutine, njihove skupnosti.
Dejansko je Emma Goldman nekoč rekla (verjamem, da je citirala Carlyla): "Vojna je prepir med dvema tatovoma, ki sta preveč strahopetna, da bi se borila v lastni bitki; zato jemljejo fante iz ene in druge vasi; jih oblečejo v uniforme, jih opremijo s pištolami , in naj se sprostijo drug proti drugemu kot divje zveri."
Moje vprašanje je, namesto da bi poskušal zmago njihova srca in misli, zakaj ne bi tudi mi sledi naša srca in misli?
Sledimo srcu in umu naših ljudi, ki so tam obtičali. To so naši prijatelji, naši bratje, sestre in partnerji. To niso kmetje v dodelani igri svetovne prevlade. Sledimo srcu in umu ljudi, ki živijo v državah, ki smo jim vladali.
Trenutno smo najbogatejša država na svetu. Za to vojno porabimo 452 milijard dolarjev na leto. Zakaj ne zmanjšamo plač, večino vojakov in večino opreme ne pripeljemo domov in porabimo znatnega zneska za plačilo odškodnin iraškemu ljudstvu. Sploh nam ne bi bilo treba porabiti vse razlike. Za to bi lahko porabili celo 100 ali 200 milijard na leto, preostanek pa porabili za domače zadeve, kot so zdravstvo, izobraževanje, promet in drugi socialni, civilni načrti. Ljudje, ki ostanejo tam, so lahko na voljo za delo z iraško vlado (celotno iraško vlado, parlamentom, svetom, predsednikom vlade), pa tudi znotraj mednarodne skupnosti (za ustvarjanje podpore, za sodelovanje pri pozitivno noto v svetovnih zadevah in za sodelovanje), da bi obnovili iraško infrastrukturo.
Predvsem pa se moramo odreči »Osvajanju src in umov«. Zakaj bi jih morali pridobiti nekam, kjer očitno ne želijo biti? Očitno ne deluje in odkrito povedano se je spremenilo v popolno katastrofo.
Mogoče je čas za spremembo. Kot narod smo zelo razočarani nad tem, kam nas je pripeljala ta vojna, zanemarjanjem na domači fronti, našo nepripravljenostjo na katastrofo in našo pomanjkljivo zastopanost ljudi, ki smo jih izvolili na položaj. Mogoče je čas, da začnemo slediti srcu in umu ljudi, tukaj in v tujini, ter si začnemo prizadevati za pozitivno spremembo v tem svetu in v tem, kako gledamo nanj. O tem bi morali dolgo in temeljito premisliti in zagotoviti, da bodo ljudje, ki jih bomo tokrat volili na položaju, odgovorni za odločitve, ki jih sprejemajo, in zagotoviti, da se lahko kot ljudje strinjamo s temi odločitvami, da poznamo dejstva in dejansko začnemo ljudem pomagati, namesto da jim škodujemo.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate