Odkar je palestinski odpor med drugo intifado izstrelil svojo prvo raketo, se v Izraelu ponavlja prizor. [Z vsakim izstrelkom] se oglasijo sirene, ko se naseljenci in vojaki odpravijo v zaklonišča. Na palestinski strani pa je scena povsem drugačna.
Gaza – Ob branju naslova se bo ljudem, ki se zavedajo palestinskega vzroka, to vprašanje morda zdelo nekoliko nenavadno, saj vedo, da v Gazi primanjkuje zatočišč, kamor bi se lahko odpravili njeni prebivalci. Tudi tujci, ki ne poznajo resničnih razmer v Palestini in njene okupacije, se lahko vprašajo, zakaj ti ljudje umirajo na ulicah in zakaj se ne zatečejo na varnejše kraje.
Prva vojna v Gazi leta 2008 je vzpostavila pravilo, da "v Gazi ni varno". Takrat so bile uničene celo oddaljene in bogate soseske, kot je Tel al-Hawa, zahodno od Stripa.
V Gazi najdemo zelo malo zatočišč, večina jih izvira iz egiptovsko-izraelske vojne leta 1973 in so od takrat zapuščena. Tukajšnji domačini še naprej ignorirajo te kraje, tudi med različnimi izraelskimi napadi na pas.
Kaj pa, če bi v Gazi obstajala zavetišča, ali bi se ljudje tja zatekli?
Da bi odgovorili na to vprašanje, bi morali opazovati visoko moralo, ki jo kažejo lokalni prebivalci, čeprav vedo, da se pričakuje, da bodo iz ure v uro padali novi mučeniki in žrtve. To je dodatek k grozljivim prizorom, ki jih ustvarja izraelski vojni stroj, ko izstrelki raztrgajo telesa žensk in otrok, zaradi česar medicinsko osebje in pristojni organi težko prepoznajo posmrtne ostanke mučenikov, razen če slučajno najdejo način za njihovo identifikacijo. kot osebna izkaznica ali ura.
Prizorišče v Gazi se v zadnjih treh dneh ni spremenilo in z njenih ulic in ulic še vedno veje vonj po smrti. Medtem ko število žrtev v Gazi narašča iz minute v minuto, izraelska histerija pokuka vsakič, ko vojaška letala bombardirajo nedolžne civiliste. Kar zadeva izraelske vojaške ladje, sledijo isti poti norosti, ko obstreljujejo obalo. Toda iz teme in krvavih obrazov otrok se dviga odpor, ki ima polno podporo svojih ljudi.
Kljub poškodbam so tukajšnje žrtve ponosne, ker so izstrelki upora zadeli Tel Aviv in druga izraelska mesta. To oblegano prebivalstvo ni pričakovalo, da bo odpor začel bitko z istega mesta, kjer se je končala prejšnja vojna. Mislili so, da bo Izrael požgal Gazo od severa do juga, a kot se je izkazalo, je sovražnik zdaj v dosegu izstrelkov odpora in videti strah v očeh okupatorjev naredi prebivalce samo še bolj ponosne.
Vendar pa prebivalci Gaze še vedno čutijo veliko bolečino; ti ljudje se kadar koli soočijo z grožnjo, da bodo izgubili ljubljeno osebo, in cele družine se lahko odpravijo na srečanje s svojim stvariteljem v zgolj sekundi, za seboj pa pustijo majhnega otroka, ki misli, da so jih starši za kratek čas zapustili in se bodo vrnili po njih po njihovem potovanju .
Domačini se prav tako zavedajo velikih razlik med vojaškimi in tehnološkimi zmogljivostmi odpora ter Izraela, zato palestinskim frakcijam opravičujejo, da ne morejo močno in neposredno udariti na zasedena ozemlja.
V Gazi celo tisti, ki jih je prizadela smrt, in tisti, ki so izgubili svoje domove, podpirajo odpor. Nočejo opustiti bitke, preden okrepijo odvračanje Izraela in zagotovijo, da se politična izolacija in obleganje odpravita.
Mohammed Kawareh je preživel pokol Khan Younes, med katerim je bilo ubitih sedem članov njegove družine, 25 drugih pa je bilo ranjenih. Mohamed je pohvalil odpor in ga pozval, naj cilja na regije, ki so dlje od Dimone in Hadere.
Brez poraza, je za povedal 43-letni moški Al-Akhbar »to je cena, ki jo moramo plačati; Haife ni mogoče granatirati in odporniški možje se ne morejo pretihotapiti v Aškelon, da bi se spopadli z okupacijskimi vojaki, če ne predstavimo mučenikov in žrtev ... vse naše rane niso pomembne, če lahko skrajšajo razdaljo do Palestine.«
Z žalostnim sarkastičnim tonom so prebivalci Gaze dejali, da jih je vojna v veliki meri razbremenila pritiska osemletnega življenja pod obleganjem. Pred kratkim so socialne razmere, ki izhajajo iz plačne krize, skoraj potisnile Gazo v brezno.
Danes pa so prebivalci Gaze hvaljeni, ker so priskočili na pomoč Jeruzalemu in leta 1948 okupiranim ozemljem in ker so nosili breme soočanja z Izraelom, medtem ko imajo druga mesta le kamne kot orožje.
Preden vprašajo o koncu sedanje vojne, se ljudje v Gazi vprašajo o naravi tega konca. Želijo vedeti, kaj bodo pridobili po vsej krvi, ki so jo prelili, in ogromnem uničenju, ki so ga prestali. Skrbi jih tudi proces obnove, ki zaradi obleganja že leta stoji.
Čeprav so protesti v mnogih mestih izzveneli, so dogodki v Gazi povzročili zgroženost javnosti zaradi brezbrižnosti, ki so jo oblasti v Ramali in arabskem svetu pokazale glede načina, kako so se spopadle z izraelskim napadom.
Govori, da Al-Akhbar, prebivalec Jeruzalema Mohammed Shahadeh je dejal, da »nekateri ljudje prevzemajo retoriko [palestinskih] oblasti in primerjajo izgube, ki jih nosijo sovražniki, s tistimi, ki jih nosi Gaza, in končno dosežejo porazno prepričanje, ker rakete odpora ne uspejo zadeti notranje fronte Izraela, medtem ko Gaza trpi ogromne izgube na materialistični in človeški ravni.«
"Za te ljudi nesorazmerna vojna ne bo hitreje osvobodila Palestine," je dodal Shahadeh in poudaril, da "večina Palestincev verjame, da bo legitimnost raket tista, ki bo na koncu prevladala, saj ni mogoče računati na mednarodno legitimnosti, ki jo predsednik Mahmud Abas še naprej spodbuja." Prav tako je pozval [palestinske] oblasti, naj sprostijo odporniške verige in opustijo varnostno usklajevanje [z Izraelom].
Ob vse večji podpori prebivalstva odporu so okupacijske sile že peti dan zapored obstreljevale civilne hiše in pozivale tiste na obmejnih območjih, naj zapustijo svoje domove. Prav tako so telefonirali prebivalcem in grozili z bombardiranjem njihovih domov, da bi ustvarili kaos in potisnili ljudi k notranjemu razseljevanju.
Prebivalec Gaze Omar Mansour je bil eden od tistih, ki so prejeli telefonski klic, v katerem so mu ukazali, naj zapusti svojo hišo na severu pasu, vendar tega ni hotel ugoditi.
"Zavračamo, da bi spet postali begunci, vsi prebivalci v regiji so se odločili ostati, da bi podprli odpor," je povedal Al-Akhbar.
Ko je komentiral te izjave, je politični analitik Hassan Abdo dejal, da je »javna podpora odporu podpora palestinskemu bistvu; Palestinci nikoli niso priznali poraza, vendar so krivili svoje politično in intelektualno vodstvo, ki je vodilo prejšnje dobe boja, ki je temeljilo na ozkih interesih, omejenih na stranko ali frakcijo.
"Odporništvo je resnično utelešenje volje ljudstva, ki se nikoli ni obotavljalo žrtvovati za osvoboditev svoje države," je dejal Abdo. Al-Akhbar, ki opozarja, da "izpodbijanje odpora in njegovih ciljev dejansko izpodbija pravico do palestinske samoodločbe."
Ta članek je urejen prevod iz arabske izdaje.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate