Septembra lani sta se kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos in vrhovni gverilski poveljnik Revolucionarnih oboroženih sil Kolumbije (FARC) končno strinjala, da bosta podpisala mirovni sporazum v naslednjih šestih mesecih. Vložki takšnega mirovnega sporazuma niso nič drugega kot monumentalni: uradno bi končal najdaljšo državljansko vojno na svetu, ki se je začela leta 1948. Nekaj mesecev pozneje so Revolucionarne oborožene sile Kolumbije po podpisu sporazuma izrazile željo po oblikovanju političnega gibanja. mirovni sporazum v Kolumbiji. Toda nedavni politični dogodki v Kolumbiji ogrožajo izpolnitev pravičnosti med trenutnimi mirovnimi pogajanji.
Zgodba se začne le leto prej, septembra 2014. Senator Ivan Cepeda iz levičarske politične stranke Polo Democrático je sprožil razpravo pred kolumbijskim kongresom, v kateri je razkril tesne povezave nekdanjega predsednika Alvara Uribeja (2002-2010) s paravojaškimi enotami in preprodajalci mamil. Več kot eno uro je Cepeda javno razkrival Uribejeve dokumentirane vezi s kolumbijskim krvavim podzemljem. Kot direktor civilnega letalstva v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Uribe podelil letalske licence članom zloglasnih kolumbijskih mamilarskih kartelov, kot guverner departmaja Antioquia v letih 1980-1995 pa je Uribe pomagal ustvariti to, kar je postalo ena najbolj hudobnih paravojaških organizacij v Kolumbiji: CONVIVIR. Leta 97 je Human Rights Watch obtožil CONVIVIR zaradi groženj in umorov kolumbijskih campesinosov, osumljenih, da so simpatizerji gverile. Paravojaške enote so oktobra 1998 pod Uribejevim guvernerjem pobile petnajst kampesincev v tem, kar je postalo znano kot "pokol v El Aru". Med njegovim dvema mandatoma predsedovanja od leta 1997 do 2002 se je Uribejeva skrajno desna administracija odločno postavila proti živahnim družbenim gibanjem v državi.
Cepedova odpoved pred kongresom je bila zgodovinska in ni prišla brez posledic. Ni presenetljivo, da je Cepeda takoj po svojem govoru prejel grožnje s smrtjo od zloglasne paravojaške skupine Aguilas Negras (Črni orli), kar je le še dodatek k neštetim grožnjam s smrtjo, ki so jih on in stotine drugih aktivistov za človekove pravice v Kolumbiji prejeli že desetletja.
Hitro naprej eno leto. Le nekaj tednov po razglasitvi tega prelomnega mirovnega dogovora je generalni državni tožilec Kolumbije Alejandro Ordóñez konec oktobra napovedal, da bo njegov urad začel preiskavo Cepedine razprave o razkritju nekdanjega predsednika Uribeja. Zlasti generalni državni tožilec Ordóñez je Cepedo obtožil izmišljevanja pričevanj proti Uribeju. Ordóñez je trdil, da je Cepeda obiskal nekdanje paravojaške pripadnike, ki trenutno prestajajo zapor, in nanje pritiskal, naj govorijo proti Uribeju v zameno za ugodnosti. Če bi bil Cepeda spoznan za krivega teh obtožb, bi mu lahko odvzeli položaj.
Očitki proti Cepedi so nedvomno smešni. Cepeda ne zanika obiskovanja nekdanjih paravojakov v zaporu, a konkretne obtožbe očitno kažejo, da se državni tožilec prijema za slamice. Kajti Ordóñez je znani Uribejev zaveznik in desničarski vplivni posrednik, ki je sprožil podobne blatne kampanje proti drugim levičarskim kolumbijskim politikom, vključno z afrokolumbijskim senatorjem Piedadom Cordobo in nekdanjim županom Bogote Gustavom Petrom. Tako Uribe kot Ordóñez sta enako glasna nasprotnika sedanjih mirovnih pogajanj, ki jih zagovarjata Cepeda in sedanji predsednik Juan Manuel Santos.
Zakaj je torej to pomembno? Primer Cepeda je zelo pomemben, ker ponuja predogled tega, kar se lahko zgodi – grožnje s smrtjo, ustrahovanje ali resne sodne obtožbe – za tiste, ki si upajo dvomiti ali izpodbijati kolumbijski desničarski establišment.
Brez dvoma je vložek velik za Cepedo. Leta 1994 je bil njegov oče Manuel Cepeda Vargas izvoljen za senatorja levičarske politične stranke Unión Patriótica (UP). Tako kot FARC trenutno namerava zamenjati svoje orožje za volilne lističe, so leta 1985 voditelji FARC ustanovili UP po prvih mirovnih pogajanjih leta 1982. Poslanstvo UP je bilo zgraditi socialistično, volilno alternativo liberalcem in konservativcem, ki več generacij vladal Kolumbiji. Toda malo po malo je bil UP dobesedno sestreljen. Od leta 1985 do zgodnjih 1990-ih je bilo skoraj 5,000 voditeljev, članov in podpornikov UP ubitih ali izginulih, kar je pomenilo, kar mnogi imenujejo "politični genocid". Med ubitimi sta bila dva predsedniška kandidata in na stotine lokalnih politikov, sindikalistov, učiteljev, odvetnikov, zdravnikov in kmetov, ki so simpatizirali UP.
Tako kot njegov sin Iván Cepeda je tudi Manuel Cepeda Vargas pred kongresom obtožil nekaznovanost paravojaških sil. Leta 1993 je Cepeda Vargas spregovoril proti obstoju desničarskega programa za izbris UP, imenovanega »Plan Golpe de Gracia«. Senator Cepeda Vargas je bil sam na seznamu ljudi, ki jih je treba usmrtiti v tem načrtu. Cepeda Vargas je pred kongresom obtožil generala Harolda Bedoyo (nekdanjega študenta Ameriške šole) in Rodolfa Herrero, da podpirata paravojaške enote in spodbujata »Načrt Golpe de Gracia«. Tako kot njegov sin Iván Cepeda je bil tudi Cepeda Vargas obtožen obrekovanja. Nato so se grožnje stopnjevale: 15-20 klicev dnevno v hišo, ki so Cepedi Vargasu povedali, da bo kmalu mrtev. 9. avgusta 1994 je šest atentatorjev v avtomobilu in na motorju hladnokrvno ustrelilo Cepeda Vargasa v Bogoti.
Nauk je jasen. V prihodnjih mesecih lahko sodimo o zavezanosti vlade miru po tem, kako obravnava disidente, kot je Iván Cepeda. Za tiste, ki se zavzemajo za resnično pravično in svetlo prihodnost Kolumbije, sta primer Cepeda in zgodovina UP temačna na obzorju.
Yesenia Barragan je doktorska kandidatka iz latinskoameriške zgodovine na univerzi Columbia in dolgoletna kolumbijska solidarnostna aktivistka.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate