To je bil zelo znan prizor v Afuli 19. maja 2003. Kriki, sirene in krvava tla. Ko je Hiba Daraghmeh sprožila eksploziv, pripet okoli nje, tik pred nakupovalnim središčem, je na najbolj brutalen način vzela življenja trem nedolžnim ljudem. Večina ameriške javnosti ve za to, saj je hitro postala glavna novica na televizijskih zaslonih, fotografije grozljivke pa so krasile naslovnice večine vodilnih ameriških časopisov. Istega dne, v nečem, kar se je zdelo kot drug svet, so sorodniki 13-letnega Khaleda Naserja žalovali. Izraelske enote so ga prej tistega dne ustrelile. Njegova usoda ni bila vredna naslovnice, kajti tisk se je v zadnjih dneh osredotočal na samomorilske bombne napade kot grožnje novemu mirovnemu predlogu na Bližnjem vzhodu.
V 48 urah od sobote, 18. maja, je bilo v Izraelu in na palestinskih ozemljih pet samomorilskih bombnih napadov. Na to nenadno povečanje napadov so vsi večji ameriški mediji opozorili, da bi lahko iztirila novi "načrt" predsednika Georgea Busha za Bližnji vzhod. Chicago Tribune naslovljen 20. maja z "'Road Map' In Peril." USA Today razglasil za "V raztrganih" in Washington Post napovedal "Mirovni načrt v nevarnosti". Prejšnji Prispevek v naslovu je bilo navedeno, da "bombni napadi spodkopavajo mirovni načrt." V odgovor na bombni napad v jeruzalemskem predmestju French Hill (ki je tehnično na okupiranem Zahodnem bregu) v nedeljo, v katerem je življenje izgubilo sedem Izraelcev, je izraelski premier odpovedal načrtovano potovanje k predsedniku Bushu, kjer naj bi se pogovarjala o načrt cestne karte. Reuter's je tistega dne objavil naslov z izjavo: "Samomorilski bombni napad ogroža mirovni načrt". Ameriški mediji so Šaronovo odpoved sprejeli kot razumen odgovor na porast terorističnih napadov, palestinske frakcije pa so razumele kot poskus zaustavitve tega, kar je sicer trajal proces. Posledično se ameriški javnosti govori, da so palestinski militanti, če že ne palestinske oblasti, edina stvar, ki ovira pot do miru.
1. maja, prav na dan, ko je predsednik Bush razkril svoj načrt načrta, je izraelska vojska začela veliko invazijo globoko v mesto Gaza na območju Gaze. Izraelske sile so se ob podpori težkih oklepnikov in bojnih helikopterjev prebile do petnadstropnega stanovanja, kjer je živel domnevni skrajnež v natrpani soseski Shijaia. Sledil je velik strelski boj s kroglami, ki so treščile v sosednje hiše, in je trajal od 1. ure zjutraj do 5. ure popoldne, ko so Izraelci končno razstrelili stavbo. Na koncu je umrlo 13 Palestincev, vključno z dvema majhnima otrokoma in starejšim moškim. Eden od Sharonovih predstavnikov, David Baker, je branil napad in trdil, da se bodo "te dejavnosti nadaljevale kjer koli in kadar koli bodo potrebne, brez povezave z drugimi zunanjimi premisleki." (Washington Post, 1. maj 2003)
Medtem ko so palestinski uradniki hitro označili napad v Gazi kot dokaz, da namerava Izrael sabotirati Bushev časovni načrt, je le malo ameriških medijev to povzelo. Popolnoma noben večji ameriški medij ni naredil nikakršne aluzije na ta incident, ko je razpravljal o nedavni množici samomorilskih bombnih napadov. Vendar so se izraelski napadi nadaljevali, vključno z atentatom na najvišjega Hamasovega poveljnika 8. maja in obsežnimi vdori v Khan Younis in Beit Hanoun, kjer je bilo porušenih na desetine domov, veliko ranjenih in veliko ljudi je ostalo brez domov.
Izraelska metoda »ustreli najprej« je v istem obdobju po nepotrebnem zahtevala več življenj. 8. maja so izraelski ostrostrelci pred Khan Younisom brez opozorila ustrelili in ubili duševno prizadetega moškega. Istega dne je bil Zaher Hamad al-Shouli, vsakodnevni prizor na izraelski kontrolni točki zunaj Nablusa, ustreljen, ko je prevažal blago čez. Tudi v Khan Younisu sta bila 12. maja ustreljena dva kmeta, ki sta delala na polju, pri čemer je bil eden ubit. Dva dni pozneje so izraelski vojaki na kontrolni točki Netzarim ustrelili tri palestinske policiste, medtem ko so bili na dolžnosti na svojem običajnem položaju. Po podatkih palestinskega Rdečega polmeseca je bilo med Bushevo objavo načrta 1. maja in ponedeljkovim samomorilskim bombnim napadom ubitih 58 Palestincev, vključno z desetimi otroki. V skoraj vsakem od teh primerov je Palestinec trdil, da Izrael poskuša zmotiti mirovni proces. Ameriški mediji so temu posvetili malo pozornosti.
Pravzaprav je Šaronova vlada v času pred objavo časovnega načrta in po njem objavila več objav v zvezi z zadržki glede načrta, uradnega sprejetja pa nikoli ni bilo. Več ključnih določb časovnega načrta že dolgo ni bilo predmet pogajanj za Šaronovo vlado, na primer odškodnina za palestinske begunce in omejitev naselbinske dejavnosti na zasedenih ozemljih. Tudi ko je državni sekretar Colin Powell prejšnji teden obiskal Šarona, da bi razpravljal o naselbinah, je izraelski premier izjavil New York Times (14. maj 2003), "Po mojem mnenju to trenutno ni vprašanje na obzorju." Teden prej, 8. maja, London’s Neodvisni posvetil celoten članek, da bi opozoril, da se bo Šaron zavrnil pogajanja o čemer koli, dokler se palestinske oblasti ne bodo odpovedale zahtevi po "pravici do vrnitve" za palestinske begunce. Medtem ko je palestinski premier Abas javno opustil vse zadržke glede načrta, ki ga podpirajo ZDA, je vlada Ariela Šarona izrazila nič manj kot petnajst pomislekov, ki po njihovem mnenju preprečujejo njegovo takojšnjo izvedbo. Tiho v ozadju je Sharon v začetku maja poslal izraelskega ministra za turizem Bennyja Elona, da obišče ZDA, da bi aktivno vodil kampanjo proti Bushevemu časovnemu načrtu in kakršni koli zamisli o neodvisni palestinski državi. Tik pred svojim potovanjem je mesijanski minister Elon izjavil v izraelskem dnevniku Ha'aretz da je islam »na poti, da izgine«.
Medtem ko so ameriški mediji opazili Sharonovo oklevanje Bushevega načrta, vključno z a New York Times uredništvo 7. maja to obravnava kot "taktiko zavlačevanja", to ni bila glavna novica. Nekaj ameriških časopisov je dalo veliko prostora obstrukcijam Sec. Powell se je soočil s svojim srečanjem s Sharonom ali da naj bi se Sharon srečal s predsednikom Bushem, da bi protestiral proti delom časovnega načrta, ki mu niso bili všeč. Medtem so Abasove koncesije ignorirali. Ko je Powell prejšnji teden zapustil Izrael, je izraelska vlada zaprla meje Gaze pred vsemi mednarodnimi državljani ter preprečila vstop ZN in humanitarnim delavcem. Tudi to je v tisku dobilo malo pozornosti in nobene omembe v večernih poročilih.
Zdaj po terorističnih napadih, o katerih se je veliko govorilo, je ameriški tisk z novicami na naslovnicah in izrednimi televizijskimi opozorili javnost potencialno prepričal, da so samo Palestinci tisti, ki ne le blokirajo mirovna prizadevanja, ampak so edini izvajalci nasilja . Noben pomembnejši časopis ni povezal niza bombnih napadov Hamasa z izraelskim nenehnim atentatom na voditelje Hamasa, vključno z nedavnim umorom Iyada Beka pred dvema tednoma. To ne bi bilo prvič, da bi bilo videti, kot da skuša Šaron izzvati palezinske militante. 23. julija 2002, prav na dan, ko sta morala Hamas in Islamski džihad objaviti prvo enostransko premirje v zgodovini, je izraelsko letalo odvrglo 500 funtov težko bombo na dom glavnega Hamasovega poveljnika Saleha Shehadeja in ga ubilo ter 16 drugih, med njimi devet otrok. Noben večji ameriški medij ni namigoval, da so morda nedavni bombni napadi le tisto, na kar je Šaron upal, da bi mu dali izgovor za nadaljnje preprečevanje morebitnih mirovnih prizadevanj. Samo Chicago TribunePoročilo o ponedeljkovem bombardiranju je v uvodnem odstavku vsebovalo dejstvo, da Izrael ni hotel sprejeti Bushevega načrta.
Ker so se ZDA izkazale za tako ključne pri določanju poteka hudega izraelsko-palestinskega konflikta, si ameriška javnost zasluži poročanje v medijih, ki daje enako težo vsem dogodkom v regiji. Ko so samo samomorilski bombni napadi naslovnice, se povprečne Američane zlahka prepriča, da je večina, če ne vsi Palestinci, proti miru in želijo še naprej napadati civiliste. Obstaja tudi odgovornost za obveščanje bralcev in gledalcev o vseh vidikih pri sklepanju. Ameriški mediji so hitro poročali, da bodo nedavni bombni napadi škodili mirovnemu procesu, vendar so se malo ozirali na številne ovire, ki jih postavlja vlada Ariela Šarona, ali na nenehne neizzvane napade izraelske vojske na palestinska mesta. Brez boljšega ravnovesja in globljega poročanja o tej temi v tisku bo Bushev načrt verjetno propadel in Američani ne bodo razumeli, kaj so bili pravi vzroki.
Ben Granby je svobodni pisatelj in nekdanji prostovoljec v Centru za človekove pravice Al Mezan v mestu Gaza na območju Gaze.
Več o medijskem poročanju o okupaciji.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate