Turčijo že več dni pretresajo množične ulične demonstracije in nasilni spopadi med protestniki in policijo. Že od oblasti brutalno izkoreninjen Mirnega sedenja v istanbulskem parku Gezi, ki ga vlada namerava uničiti v okviru svojih projektov 'prenove' mest, so se milijoni Turkov podali na ulice, kar pomeni nič manj kot spontani ljudski upor proti avtoritarnemu neoliberalizmu islamistična vlada premierja Erdogana in vsedržavni upor za pravo demokracijo.
Očitno vprašanje na ustih vseh je preprosto: kaj je naslednje? Iskren odgovor je, da je preprosto prezgodaj reči. En razvoj pa bi lahko spremenil vse - ki so ga glavni mediji doslej večinoma spregledali. Zgodovinsko "naključje" pravi, da sta dva velika turška sindikata neodvisno objavila dva udarca za junij: eno konfederacije delavcev javnega sektorja in eno sindikata kovinarjev. Prva predstavlja javne uslužbence; slednji predstavlja delavce glavnega turškega proizvodnega izvoznega motorja.
Kot urednik BBC Newsnight Paul Mason piše v njegovi najnovejši objavi v spletnem dnevniku in kot sem trdil v prejšnji Analiza Od sedanjih protestov so vse oči zdaj uprte v delavce - saj imajo prav oni ključ do vstajniških vrat, ki bi to ljudsko vstajo lahko spremenila v popolni revolucionarni dogodek. Navsezadnje je Mubarakova vlada v Egiptu padla šele po tem, ko je mladim radikalcem srednjega razreda, ki so sprožili vstajo, uspelo mobilizirati egiptovske delavce – kar je doseglo vrhunec v stavki v Suezu 8. februarja, ki je grozila, da bo ohromila egiptovsko gospodarstvo.
Tu se lahko izkaže, da sta stavki dvojnega javnega sektorja in metalcev ključni dogodki v razvoju nemirov, ki potekajo. V torek, 4. junija, bo Konfederacija sindikatov javnih delavcev (KESK), ki zastopa 240,000 javnih uslužbencev, organizirala 48-urni “opozorilno stavko«, da bi protestirali proti »državnemu terorju« ob mirnem ljudskem nezadovoljstvu. Stavka je bila sklicana že prejšnji mesec, a slučajno sovpada s sedanjimi protesti. Da bi bila res učinkovita, pa je treba to dejanje spremeniti v splošno stavko za nedoločen čas.
Podobno je bilo s sindikatom Türk Metal razmišljanje o stavki za junij, čeprav še ni znano, če in kdaj bo. Ta udarec bi lahko resnično spremenil igro. Če bo sindikatu kovinarjev uspelo zbrati približno 115,000 članov, bi stavka lahko ohromiti najpomembnejši izvozni motor turškega proizvodnega sektorja. Ti dve stavki skupaj bi lahko zaustavili ne le velike dele državnega aparata, ampak tudi industrijsko bazo, kar bi povzročilo velik pritisk na vlado, naj se umakne.
Medtem je borza propada, ki je samo v ponedeljek izgubil več kot 10 odstotkov, kar namiguje na strahove vlagateljev, da Turčija morda ni več regionalni vzor in varno zatočišče kapitala, kot se je nekoč oglaševalo. V zadnjem desetletju je bila Turčija priča naložbenemu razcvetu epskih razsežnosti, ki je državo spremenil v najhitreje rastoče evropsko gospodarstvo. Večina nedavnih prilivov pa je prilivov arabskih šejkov, ki se bojijo, da njihove naložbe v Evropi niso več varne tako zaradi krize v evrskem območju kot zaradi zatiranja "diktatorskih" bančnih računov.
Ti šejki bodo zdaj morda želeli položiti svoj denar zunaj Turčije, kar bo sprožilo nenadno izhlapevanje finančne osnove, na kateri je nazadnje slonel turški gospodarski čudež preteklih let. Z drugimi besedami, sedanja ljudska vstaja lahko sproži posledice, ki daleč presegajo tiste, ki jih trenutno predvideva večina zahodnih medijskih komentatorjev. Gospodarstvo je, kot vedno, Ahilova peta kapitalistične države in z udarcem v osrčje procesa akumulacije kapitala lahko ljudje močno oslabijo vlado.
Na koncu se vse to zmanjša na preprosto idejo, ki sem jo izrazil v številnih nedavnih zapisih, vključno z ta konferenčni prispevek. Kapitalistična država – ne glede na to, ali je v razvoju ali razvita, demokratična ali diktatorska – je strukturno odvisna od kapitala. Brez stalnega kroženja investicij v gospodarstvu država preprosto tvega propad. Zato bi lahko bila trojna stavka javnega sektorja, stavka proizvodnega sektorja in stavka vlagateljev nesveta trojica, ki spravi Erdoganovo avtoritarno vlado na kolena.
Še enkrat, kot sem poudaril v svojem več obsežna analiza protestov in obetov revolucionarnih sprememb v Turčiji, vse to ostaja nedoločeno. Prihodnost se šele piše. Toda zgodovinsko sotočje ljudskih nemirov na ulicah, delavskih stavk v javnem sektorju in predelovalni industriji ter panike vlagateljev na borzi se lahko združijo v strupen napitek, ki bi Turčijo lahko popeljal daleč onkraj celo najbolj norih sanj tistih, ki so trenutno zbrani v ulice. Spet so vse oči uprte v delavce.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate