V ponedeljek, 18. maja – le 20 dni pred državnimi volitvami – sta bila organizirana dva bombna napada na pisarni HDP, prokurdske stranke (Ljudska demokratična stranka) v Adani in Mersinu. To sta dve veliki mesti v južni Turčiji. Tri osebe so bile ranjene, ena izmed njih je bila operirana. Po naključju nihče ni umrl. Napadi so bili organizirani na profesionalen način. Obe bombi sta bili nameščeni v košare za rože in košare poslane v stavbo stranke HDP kot »darilo« za uspeh zabave. Oba sta eksplodirala skoraj istočasno, kar kaže, da sta bila časovno prilagojena. Dejstvo, da je bomba, nameščena v stavbi stranke HDP v Adani, pravkar eksplodirala ob običajnem času sestanka lokalnega volilnega odbora, je dodaten dokaz za "profesionalni" značaj napadov. S spremembo je bila ta dan redna seja prestavljena in v prostoru, kjer je eksplodirala bomba, je bilo manj članov stranke. Predstavniki stranke so povedali, da bi lahko bilo veliko ljudi veliko resneje poškodovanih in celo ubitih, če bi med sejo odbora eksplodirala bomba.
Škoda, ki so jo povzročile bombe, kaže na to, da so tisti, ki so jih postavili v strankarske stavbe, nameravali resno poškodovati in ubiti nekatere člane HDP. Drugo pomembno dejstvo je bilo, da je HDP na dan eksplozije nameravala organizirati velik shod v Mersinu.
Tudi izbira krajev za bombne napade ni bila naključna. Adana in Mersin sta narodnostno mešani mesti. Njihovo prebivalstvo so večinoma Turki, obstajajo arabske manjšine in kar je najpomembneje, v obeh mestih živi precejšnje kurdsko prebivalstvo. Kurdi so večinoma prišli iz kurdske regije na jugovzhodu, kjer je turška vojska v 90-ih uničila in požgala vasi ter prisilila prebivalstvo v selitev na zahod in jug države. Tako so Kurdi, ki so večinoma naklonjeni kurdskemu gibanju, ustanovili velika geta v Adani in Mersinu. Od takrat se je med lokalnimi Turki in prišleki, politično zavednimi Kurdi, pojavila in povečala precejšnja etnična napetost. Poleg tega ima ultra (turška) nacionalistična stranka MHP tudi močno množično podporo v Adani in Mersinu. To razkriva neposredno tarčo organizatorjev bombnih napadov: Kurdi, na splošno podporniki HDP, bi za bombne napade okrivili ultranacionalistično stranko, napadli bi člane te stranke in tiste, ki so bili napadeni. bi se maščeval in ta proces bi vodil v notranji etnični konflikt.
Vendar to ni bila zelo velika verjetnost, saj sta se obe strani dobro zavedali, da ju želi frakcija mehanizma "globoke države" vleči v spopad. »Globoka država« je politični izraz v Turčiji, ki pomeni nezakonito protiuporniško vejo države, ki se aktivira, ko se uradna politika zaostri proti radikalni opoziciji, kot je kurdsko gibanje.
Bolj verjeten scenarij za bombnimi napadi je bil preprečiti, da bi HDP presegla 10-odstotni volilni prag, torej pridobitev 10 odstotkov vseh glasov na prihajajočih državnih volitvah 7. junija. Večina nedavnih raziskav razkriva, da je HDP le na obrobju in morda ne bo presegla volilnega praga. Ali bo prestopila prag ali ne, bo deloma odvisno od tistih volivcev, ki tradicionalno podpirajo navidezno "levičarsko", a v resnici etatistično stranko CHP in razmišljajo, da bi zdaj glasovali za HDP, da bi preprečili R. Tayyipa Erdoğana, trenutno predsednika republike, namesto da bi bil zelo pooblaščen »predsednik«. Kot je dobro znano, Tayyip Erdoğan namerava spremeniti ustavo in vzpostaviti "predsedniški sistem" – kar v praksi pomeni diktaturo – s podporo svoje stranke AKP, trenutno vladajoče stranke.
Skoraj prepričan sem, da si je del tistih volivcev, ki so tokrat razmišljali, da bi volili HDP namesto CHP, zaradi bombnih napadov premislil. Mislim, da so postali zelo vznemirjeni zaradi sporočila, ki so ga prenesli bombni napadi. Sporočilo je bilo, da če bi HDP postal pomemben akter na turškem političnem prizorišču, bi bil nasilen notranji konflikt neizogiben.
Koga kriviti za bombne napade? T. Erdoğan in AKP? ne ...
Takoj po napadih so sopredsedniki in visoki predstavniki HDP za napade obtožili T. Erdoğana in vladajočo stranko AKP. Pridružile so se jim vodilne osebe PKK (ilegalne »Kurdistanske delavske stranke«). Toda ali je razumno kriviti T. Erdoğana in AKP, da sta organizirala bombne napade ali nekako vpletena v to umazano afero?
Mislim, da ne. Kljub vsem diktatorskim težnjam T. Erdoğana in njegove vladajoče stranke AKP je očitno, da on in AKP ne in dejansko ne moreta organizirati nasilnih napadov in ne moreta nadzorovati ekip "globoke države", ki so običajni osumljenci tajnih operacij, kot so bombni napadi, organizirani pred nekaj dnevi.
Zgodovina Turčije od zadnjega obdobja Otomanskega cesarstva je polna tajnih operacij, kot so genocidi, etnično čiščenje, provokacije, usmerjene proti določeni verski ali etnični manjšini ali katerih cilj je ustvariti nasilen konflikt med državljani in tako naprej. To pomeni, da tudi v najbolj »demokratičnem« obdobju naše zgodovine državni mehanizem, zlasti vojska in varnostne sile, niso bili pod demokratičnim nadzorom izvoljenih vlad. Mislim, da to velja še danes.
Po uradnih izjavah HDP, organizacij za človekove pravice (IHD) in neodvisnih opazovalcev je bilo od 1. februarja (uradni začetek volilnega procesa) med volilno kampanjo okoli 120 napadov na člane, prostovoljce in vozila HDP. Napadi so imeli različne oblike: fašistične in rasistične skupine so poškodovale vozila HDP, napadle pisarne in volilne urade HDP ter jih poškodovale; v mnogih primerih so tako pretepli ali zabodli člane stranke in upravnike, da so bili v nekaterih primerih člani stranke hudo ranjeni, odpirali ogenj na partijske zgradbe, zažigali partijske zgradbe. V nekaterih primerih so skupine več tisoč ljudi obkolile stavbe stranke ali člane, ki so opravljali določeno volilno aktivnost, in jih poskušale linčovati. V skoraj vseh primerih policija ni storila nič drugega kot opazovala napade in ni sprejela nobenih učinkovitih ukrepov za njihovo preprečitev. Posredovali so le, ko je obstajala smrtna nevarnost s strani članov HDP.
Poleg tega se ti napadi niso zgodili na določenih lokacijah, ampak so bili zelo razširjeni. Napadi so se zgodili na 60 različnih krajih po Turčiji, razen v kurdski regiji, kjer ima HDP močno organizacijo in množično bazo.
Bombaški napadi pred nekaj dnevi so bili zadnja povezava te serije napadov, hkrati pa so pomenili stopnjevanje stopnje nasilja. Upravičeno bi lahko pričakovali, da bi se lahko nasilni napadi na HDP nadaljevali do dneva volitev.
Dajanje prednosti boju za demokracijo in mir namesto volilnih predstav
Seveda imajo sopredsedniki HDP, visoki administratorji in predstavniki kurdskega gibanja prav, ko krivijo vladajočo stranko AKP in predsednika vlade, da nista sprejela učinkovitih ukrepov za preprečitev organiziranih napadov na HDP in njene aktiviste. Prav tako imajo prav, ko ostro kritizirajo T. Erdoğana zaradi njegovega provokativnega in obrekljivega diskurza proti HDP. V zadnjih tednih je T. Erdoğan skoraj v vsakem javnem govoru očrnil HDP kot »podaljšek teroristične organizacije«. Tako legitimira in celo provocira fašistične napade na HDP.
Vendar, kot dobro vedo vsi nasprotniki, ki živijo v Turčiji, ima zadevno vprašanje veliko globlje ozadje od tega. Poleg tega, da si vlada AKP zatiska oči pred napadi na HDP in jih tolerira, so turške varnostne sile vedno organizirale provokacije in nasilne napade proti radikalnim opozicijskim gibanjem in še posebej proti organizacijam, ki branijo osnovne pravice kurdskega prebivalstva.
Vprašanje se torej lahko skrči na naslednje: Ali bo prokurdski legalni stranki dovoljeno sodelovati na nacionalnih volitvah v varnem okolju znotraj političnega establišmenta Turčije? Ali ne bi bilo treba turškega državnega aparata demokratizirati in zagotoviti osnovne državljanske pravice, da bi vsaka miroljubna politična organizacija lahko opravljala svoje dejavnosti?
Če je temu tako, potem bi po mojem mnenju morali voditelji HDP dati prednost potrebi po celoviti demokratizaciji, namesto da T. Erdoğana in vladno stranko AKP pripisujejo neposredni odgovornosti za napade na HDP. Ne pozabimo, da bi bili proti HDP organizirani enaki ali še hujši nasilni napadi, če T. Erdoğan in AKP ne bi bila več na oblasti.
Danes se ciljanje na T. Erdoğana in AKP, namesto na zatiralski politični sistem v Turčiji, morda zdi učinkovit način za pridobivanje več glasov. Polovica turškega prebivalstva jih že sovraži. A ta strategija po volitvah ne bo prišla daleč. Razlog je v tem, da se bomo po volitvah prisiljeni soočiti z zelo poznanimi osnovnimi vprašanji, kot sta demokratizacija in mirna rešitev kurdskega vprašanja.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate