Angela Nagle je nedavno s svojim delom sprožila polemike Levica proti odprtim mejam. Trdi, da so liberalni migracijski režimi zvijača desnice, da bi si zagotovili poceni, mobilno in razpoložljivo delovno silo – zvijača, ki ji je nasedla levica. Podobne argumente, bližje domu, vidimo v komentarjih ljudi, kot je Paul Mason – analiza, ki jo zagovarja precejšen delež organizirane levice (glasovanja Corbyna). Pravijo nam, da se moramo priseljevanja zares lotiti; navsezadnje priseljenci nižajo plače in povzročajo kulturne napetosti. Pomembno je, da se bodo avtohtoni delavski razredi obrnili na skrajno desnico, če njihove legitimne pritožbe ne bodo uslišane.
Za te levičarje vsi izgubijo, ko se spodbuja migracija – hiperizkoriščeni migranti in domači delavski razredi – vsi razen elite. Morda bomo torej vsi pridobili, če se okrepi nadzor priseljevanja, čeprav se redko pove, kako. Vredno je poudariti to točko in se vprašati, katere oblike mejnega nasilja je mogoče opravičiti med temi levičarji. Kjer so drugi kritizirali Naglovega zgodovinski revizionizem, vsak neutemeljena trditev, da migranti znižujejo plače, in njen izjemno prisrčen videz na Fox News, manj me zanima, kaj motivira Naglove šontarske in ulizljive javne intervencije. Namesto tega želim postaviti eno široko vprašanje nekoliko dlje: kako bi izgledal „levičarski“ mejni režim?
Kot da bi predvideli obtožbo, da so nativisti – kar očitno razumejo kot žaljivko, čeprav preprosto pomeni, da so »domorodci na prvem mestu«, kar tudi počnejo – levičarji, ki se zavzemajo za meje, običajno pojasnjujejo, da nadzor priseljevanja lahko in mora zaščititi globalno ubogi. Da bi tujce rešili izkoriščanja, bi morali podpreti njihov boj v njihovih domovinah.
Očitno je, da gre za prazne, zavržene komentarje, brez pomena in politične zavezanosti. Navsezadnje, ali so se ti zagovorniki resno pripravljeni zavezati radikalnemu programu globalne distribucije, prestrukturiranju, ki bi nujno močno pojedlo nesorazmeren delež bogastva in dohodka, ki ga trenutno uživajo zahodne države, iz katerih govorijo?
Seveda naklonjenost do tujcev, pod pogojem, da ostanejo tam, kjer jim je mesto, ni tako ločena od skrajnodesničarskega diskurza, kot bi Naglovi tega sveta morda želeli verjeti. Spomnimo se le Jean-Marieja Le Pena nepozabna trditev: "Ljubim Magrebince, vendar je njihovo mesto v Magrebu", ali opomin Stuarta Halla, da je Enoch Powell "oboževal Indijo ... samo mislil je, da nihče od njih ne bi smel biti tukaj".
A tudi če verjamemo Naglejevi na besedo in domnevamo, da res verjame, da je globalne revne najbolje podpreti tako, da jih spodbujamo, da ostanejo 'doma', se bodo očitno medtem, ko čakajo na svetovni mir in globalno prerazporeditev, mnogi še naprej selili, in tako ostaja vprašanje: kaj naj 'mi' naredimo z 'njimi'?
Kakšne oblike prisilne državne oblasti bi lahko bile upravičene proti tem neobvladljivim potepuhom – če govorimo kot levičar, seveda? Kakšno bi moralo biti naše stališče do centrov za pridržanje, deportacijskih letov in širjenja mejnih zidov po vsem svetu?
Kdo bi znotraj levičarskega mejnega režima nudil zatočišče milijonom ljudi, razseljenih zaradi vojne? Ali so begunska taborišča velikosti velikih mest v regijah velikega pomanjkanja – v Keniji, Turčiji ali Jordaniji – vestna? In zakaj bi se od teh držav pričakovalo, da bodo nosile nadaljnje "breme", medtem ko se mi z veseljem odrečemo tem dolžnostim v interesu zaščite lastnega, "avtohtonega delavskega razreda"?
Kakšne so v britanskem kontekstu naše obveznosti do ljudi, razseljenih zaradi vojn v Afganistanu, Iraku in Libiji – v katerih smo odigrali ključno vlogo? Ne gre le za tiste, ki tukaj zaprosijo za azil, ampak za naše obveznosti, da zagotovimo varen prehod ljudem, ki ne morejo pobegniti.
In kakšno bi moralo biti naše stališče do tistih, ki migrirajo iz nekdanjih kolonij – iz Nigerije, Gane, Jamajke ali Pakistana? Kako upravičimo izključitev nekdanjih kolonialistov, tistih prejšnjih 'domorodcev', še posebej, če priznamo, da je zgodba o globalnem kapitalizmu zgodba o njihovem odvzemu lastnine? Kako naj se odzovemo, ko nas spomnijo, da so tukaj, ker smo bili tam mi?
Tudi če se izognemo vprašanju naše zgodovinske odgovornosti za kolonialne globalne razlike – kot zastopniki analize bele levice vedno počnejo – kaj pa nočna mora podnebnih sprememb? Kot levičarski antikapitalisti zagotovo priznavamo, da ekološke krize niso krivi svetovni revni, in kako jim torej pomagati, da ostanejo na mestu, ko se morja dvignejo in udarijo nevihte?
V zvezi s tem, kaj naj kot Evropejci storimo glede množičnega groba, ki smo ga naredili iz Sredozemlja? Če želimo spremeniti računico, zaradi katere je potovanje na natrpanem čolnu vredno na tisoče dolarjev, potem moramo biti pripravljeni povečati poti za varno potovanje. Ali pa bi morali namesto tega podvojiti naša prizadevanja za uveljavljanje v veliki meji morij?
V Britaniji bi morali levičarji gotovo zahtevati zaprtje naših centrov za pridržanje, kjer na tisoče zapornikov dela za samo 1 funt na uro. Toda kaj potem? Ali pomagamo tem tujcem pri legalizaciji, da bodo lahko pod enakimi pogoji 'tekmovali' z domačini na trgu dela, ali naj jih deportiramo s čarterskimi leti (navsezadnje imajo čarterski leti dva do tri spremljevalce na 'deportiranca' – britanska delovna mesta za Britanski delavci)? Ta vprašanja se morda zdijo kot lahka sklicevanja na različna dejanja nasilja na meji, vendar so to vprašanja, na katera bi rad dobil odgovor. Kaj si levičarski zagovorniki nadzora nad priseljevanjem mislijo o centrih za pridržanje, deportacijskih letih, restriktivni azilni politiki, klasičnih vizumskih režimih, omejitvah družinskih in zakonskih migracij ter biometričnih tehnologijah nadzora in dokumentacije?
Če so zagovorniki stališča brez meja (kot jaz) obtoženi, da so nerealni, slepi za apokaliptične možnosti nenadzorovanega gibanja, potem mi prosim povejte, kako bi se lahko oblikoval vaš obmejen svet in kako se bodo obzidani delavci združili?
Nagle in njeni sorodniki podpirajo radikalno politiko, v kateri boj za boljše delovne pogoje zadeva samo domorodce. Njihovo 'levičarstvo' upravičuje onemogočanje ljudi v svetovnem merilu, kljub neizogibnemu širjenju nasilnih tehnologij državne prisile in nadzora, na katerih takšen program temelji.
Nagle trdi, da ko navajamo argumente za odprte meje, končamo v zboru s kapitalisti prostega trga – in zdi se, da se večina organizirane levice strinja. Toda politika brez meja – ne odprtih meja – je natanko tista, ki zavrača vse oblike nasilja na mejah. Ta zavrnitev temelji na spoznanju, da ni mogoče omejiti mobilnosti ljudi v tako neenakem svetu, razen s skrajnimi oblikami državne prisile. Ta zavrnitev je izhodišče za našo solidarnost z migranti, ne zato, ker romantiziramo vse oblike migracij, temveč zato, ker sovražimo vse oblike mej.
Po drugi strani pa je nativistično 'levičarstvo' tako brez domišljije, tako odmaknjeno od boja za kolektivno osvoboditev in tako globoko parohialno (beri rasistično) v svoji namišljeni volilni enoti, da ne ponuja ničesar za tiste, ki se ukvarjajo s tem, da bi ustvarili ta begajoči svet. primerno za življenje. Nagle in njej podobni predstavljajo najslabše težnje znotraj levice: nekakšno nekropolitiko meja, v kateri se globalni revni, ki jim dolgujejo več, kot lahko plačamo, pustijo umreti v nepredstavljivem obsegu, jim rečejo, naj ostanejo, kjer jim je mesto, in podvrženi do največjih prekoračitev državne moči, če bi si drznili nepooblaščeno seliti.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate