Več kot dve leti so nam govorili, da se je Putinova Rusija vmešala v ameriške predsedniške volitve leta 2016. Zdaj ugotavljamo, da se je vlada ZDA odločila, da lahko enostransko razveljavi dejanske predsedniške volitve v Venezueli in za predsednika prizna osebo, ki jo sama izbere. To je le zadnji poskus državnega udara proti napredni latinskoameriški vladi, ki ga podpirajo ZDA, po Venezueli (2002), Haitiju (2004 in vseh naslednjih volitvah), Boliviji (2008), Hondurasu (2009), Ekvadorju (2010, 2015), Paragvaj (2012) in Nikaragva (2018).
Trump je to izdal izjava 23. januarja:
Danes uradno priznavam predsednika venezuelske narodne skupščine Juana Guaida za začasnega predsednika Venezuele. Kot edina legitimna veja oblasti, ki jo je pravilno izvolilo venezuelsko ljudstvo, se je narodna skupščina sklicevala na državno ustavo in razglasila Nicolasa Madura za nelegitimnega, predsedniški položaj pa zato izpraznjen. Prebivalci Venezuele so pogumno nastopili proti Maduru in njegovemu režimu ter zahtevali svobodo in pravno državo.
Še naprej bom uporabljal vso gospodarsko in diplomatsko moč Združenih držav za pritisk na ponovno vzpostavitev venezuelske demokracije. Še naprej imamo nelegitimni Madurov režim za neposredno odgovornega za vse grožnje, ki jih lahko predstavlja za varnost venezuelskega ljudstva.
V odgovor Provokacija podpredsednika Mika Pencea 22. januarja, je izjavil predsednik Maduro naslednji dan, »Ameriška vlada je naredila to, da je izdala ukaz za izvedbo fašističnega državnega udara … Nikoli prej ni visok uradnik rekel, da bi morala opozicija strmoglaviti vlado … to nima zgodovinske primerjave v 200 letih Odnosi med ZDA in Venezuelo."
Pravzaprav se bomo morda morali vrniti k Theodoru Rooseveltu nastanek panamskega naroda iz Kolumbije leta 1903, da bi našli ustrezno primerjavo.
ZDA si prizadevajo uničiti bolivarsko gibanje Chavista že od njegovega nastanka pred dvajsetimi leti. Obama, ki je v izjavi, ki ni več v stiku z realnostjo kot Trumpova, je Venezuelo razglasil za "izjemno grožnjo nacionalni varnosti" ZDA. Od takrat so ZDA uvedle vse več sankcij, celo blokirale prodajo hrane in zdravil Venezueli. Te sankcije Venezueli onemogočajo refinanciranje zunanjega dolga in močno ovirajo njeno mednarodno trgovino. Te brutalne gospodarske sankcije so po Organizaciji ameriških držav (OAS) in listinah Združenih narodov nečloveške in nezakonite.
Nicolas Maduro je bil ponovno izvoljen Predsednik Venezuele 20. maja 2018 z 67 % glasov. Pred volitvami, pozno pomladi in poleti 2017, so protivladni protestniki vodili nasilno ulično kampanjo, opozicija pa je pozvala k takojšnjim predsedniškim volitvam, da bi končali čavistično revolucijo.
Ta poskus državnega udara se je izjalovil z volilno udeležbo na julijskih volitvah za ustavodajno državno skupščino. Nato sta se jeseni 2017 čavistična vlada in opozicija v Dominikanski republiki začeli sestajati za mediacijske pogovore, ki jih je vodil nekdanji španski premier Luis Zapatero. Na koncu so se dogovorili za razpis predčasnih predsedniških volitev, medtem pa je opozicija odločilno izgubila guvernerske in občinske volitve.
Tako vlada kot opozicija sta bili tik pred podpisom sporazuma, a so se vmešale ZDA in pritisnile na opozicijo, da je opustila pogovore.
Trdolinijarji v opoziciji, ki jih podpirajo ZDA, so nato pozvali k bojkotu predsedniških volitev maja 2018, da bi skušali delegitimizirati volilni proces, vendar to spet ni uspelo.
Ker ZDA večkrat niso uspele odstaviti Madura, so poskušale preprečiti njegovo ponovno inavguracijo. Generalnemu sekretarju OAS Almagru je že spomladi 2017 začel naročati, naj Venezuelo razglasi za "humanitarno krizo", ki zahteva tuje posredovanje. To je večkrat spodletelo, saj Almagro nikoli ni mogel zbrati večine OAS. ZDA so nato ustanovile skupino Lima, ki jo sestavlja 13 bolj desničarskih latinskoameriških vlad, da bi orkestrirale uničenje čavistične Venezuele.
4. avgusta 2018 se je opozicija, ki jo podpirajo ZDA, lotila atentata, vendar ji je spodletel poskus napada z brezpilotnim letalom na Madura in vojaški generalštab.
4. januarja 2019 so ZDA zavezniške Skupina Lima, ob opaznem nestrinjanju Mehike, je dejal, da Madura ne bo priznal za predsednika, ko naj bi bil inavguriran 10. januarja.
22. januarja je venezuelska narodna skupščina sprejela izjavo, v kateri je Madura obtožila "uzurpiranja" oblasti in vse njegove odločitve razglasila za nične. Maduro je odgovoril, da bo državni zbor odgovarjal za posmehovanje državni ustavi. Vrhovno sodišče je to državno skupščino leta 2016 razglasilo za nespoštovanje, potem ko se je zoperstavila državnemu volilnemu svetu in sedečim zakonodajalcem, katerih volitve so bile razveljavljene na podlagi obtožb o kupovanju glasov. Do odločitve o nespoštovanju sodišča so vse odločitve državnega zbora protiustavne, nične in neveljavne.
S Trumpovo izjavo 23. januarja so ZDA priznale Juana Guaida, predsednika nacionalne skupščine, za voditelja venezuelske države le nekaj minut po tem, ko se je Guaido samoimenoval za predsednika Venezuele. Sledile so Kanada, Francija, Velika Britanija, Čile, Kolumbija, Brazilija, Argentina, Paragvaj, Gvatemala, Kostarika, Peru in Ekvador.
To vmešavanje v notranje zadeve Venezuele je očitna kršitev suverenosti Venezuele in mednarodnih zakonov, kot sta listini Združenih narodov in Organizacije ameriških držav.
Rusija, Bolivija, Turčija, Iran, Kitajska, Salvador, Kuba, Mehika, Urugvaj in Nikaragva so dale izjave v podporo Nicolasu Maduru kot zakonitemu predsedniku Venezuele.
Venezuelska vojska je napovedala, da bo branila ustavo in nacionalno suverenost, ter izvolila predsednika Madura. Edini način, da državni udar uspe, saj nima podpore venezuelske vojske, je vojaška pomoč tuje sile, očitne kandidatke pa so ZDA, Brazilija in Kolumbija.
V svojem govoru 23. januarja (slik) Maduro je ameriškemu veleposlaništvu dal 72 ur časa, da se umakne in prekinil odnose z ZDA zaradi tega zadnjega poskusa državnega udara. Ameriški marionetni "predsednik" Guaido je razglasil Madura za nelegitimnega in izjavil, da ameriško veleposlaništvo lahko ostane.
Državni sekretar Pompeo je izjavil, da Maduro "nima zakonskih pooblastil za prekinitev diplomatskih odnosov z ZDA ali za razglasitev naših diplomatov za persone non grata" in obljubil, da jih bo "ščitil". Senator Marco Rubio je ZDA pozval, naj izženejo venezuelsko diplomatsko osebje in sprejmejo nov nabor diplomatov, ki jih je imenoval Guaidó.
Guardian citirani Eric Farnsworth, nekdanji ameriški diplomat in podpredsednik Sveta Amerik, ki je dejal, da "[Maduro] lahko ostrostrelce obrne na množice in poskuša vse prestrašiti doma." Ta zvijača uporabe ostrih strelcev za ubijanje protestnikov je postala standardna tehnika, ki jo ZDA uporabljajo za spodbujanje državnega udara. To smo videli v sami Venezueli leta 2002, v Iranu 2008, v Siriji leta 2011 in v Ukrajini leta 2014. Korporacijski mediji so nato začeli kampanjo o ceni neukrepanja »sveta«, saj naj bi Maduro pobijal svoje ljudi in "svet" (kar pomeni ZDA) bi bil "prisiljen" posredovati.
24. januarja so ZDA v OAD posredovale izjavo o priznanju Guaida za predsednika Venezuele, vendar je bilo to spet poražen, 18 jih je glasovalo proti in 16 za.
Madurova vlada doslej še ni aretirala Guaida, ki je očitno zaprt na kolumbijskem veleposlaništvu. Čavistične vlade so občasno pokazale neodločnost med ključnimi točkami v svojem procesu, pri čemer se vrnemo k Chavezu, ki ni zaprl voditeljev spodletelega ameriškega državnega udara leta 2002. Toda opozicija oligarhije je prav tako dosledno prekrižala lastne načrte in se diskreditirala celo v očeh svojih lastne podpornike.
Znotraj Venezuele je mobilizacija ljudi na ulicah ključna determinanta izida tega poskusa državnega udara. Čeprav je državo prizadela huda gospodarska kriza, ki so jo povzročili velik padec cene nafte, kopičenje zasebnih podjetij (ki še vedno obvladujejo gospodarstvo), sankcije ZDA in Evropske unije, korupcija in neučinkoviti odzivi Madurove vlade lahko čavisti mobilizirajo veliko več na ulicah kot opozicija oligarhije. Opozicijo pestijo hude delitve med zmernimi, ki raje delujejo znotraj sistema, in radikalnimi, ki jih podpirajo ZDA in ga želijo uničiti.
Prav tako ne smemo podcenjevati moči protiimperialističnih čustev med venezuelskimi množicami. Še več, vojska šteje vsaj 235,000 pripadnikov, množica pa ima približno 1.6 milijona milic.
Washington je že predstavil idejo o embargu na venezuelsko nafto (ena tretjina ameriškega uvoza) in bi lahko celo zasegel CITGO, podjetje v venezuelski lasti.
Medtem pa so demokrati in protitrumpovski odporniki, ki Trumpa razglašajo za pajdaša Rusije (ki je zaveznica Venezuele), večinoma molčali glede Trumpove izbire ameriške marionete za novega »izvoljenega« predsednika Venezuele.
Zastopnik Tulsa Gabbard dal jasno izjavo o nasprotovanju vmešavanju ZDA:
Združene države se morajo držati stran od Venezuele. Naj Venezuelci določijo svojo prihodnost. Nočemo, da druge države izbirajo naše voditelje – zato se moramo nehati truditi izbrati njihove.
Zastopnik Ilham Omar je napisal tudi:
Državni udar v Venezueli, ki ga podpirajo ZDA, ni rešitev za hude težave, s katerimi se soočajo. Trumpova prizadevanja za vzpostavitev skrajne desničarske opozicije bodo samo spodbudila nasilje in dodatno destabilizirala regijo. Podpreti moramo Mehiko, Urugvaj in prizadevanja Vatikana za olajšanje miroljubnega dialoga.
Tudi Ro Khanna in Alexandria Ocasio-Cortez sta podal nekaj ugovorovs. Bernie Sanders je izdal a bolj ambivalentna izjava, kot bi hotel ugoditi vsem.
Nicolas Maduro je bil prvič izvoljen za predsednika leta 2013, zapisi od takrat pa kažejo, da so ga ZDA vedno znova neuspešno poskušale odstaviti s položaja in izkoreniniti bolivarsko revolucijo. Zapisi tudi kažejo, da sta ZDA in Evropska unija nenehno uvajali ostrejše in ostrejše sankcije proti Venezueli, kar povečuje trpljenje venezuelskega ljudstva v imenu "demokracije" in "svobode". Pripravljajo se nadaljnji poskusi državnega udara in sankcije.
Mirovno gibanje v ZDA mora dejavneje braniti Venezuelo pred agresijo ZDA.
Stansfield Smith je aktivist čikaške solidarnosti ALBA
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate