TNajnovejša anketa USA Today/Gallup kaže, da 55 % Američanov meni, da so stvari v Iraku "ušle izpod nadzora", podobna večina pa podpira umik vseh ameriških vojakov iz države bodisi takoj bodisi v enem letu. To pojasnjuje, zakaj je bil najljubši slogan Georgea Busha - "ostani na poti" - vržen v koš za smeti politične retorike. Zdaj predsednik in njegovi oblikovalci podobe upajo, da bo njihov novi slogan številka ena - "zmaga v Iraku" - preprečil tisto, kar strokovnjaki predvidevajo kot volitve, ki bodo verjetno prenesle nadzor nad vsaj enim domom kongresa na demokrate.
To ni prvič, da je "zmaga" postala Busheva floskula tega trenutka. S Sheldonom Ramptonom sva preučila PR v ozadju njegove uporabe izraza v naši nedavni knjigi, Najboljša vojna vseh časov: Laži, preklete laži in zmešnjava v Iraku. Tukaj je izvleček:
Bila je nedelja pred zahvalnim dnevom leta 2005 in predsednik George W. Bush je predstavil temo "zmage", ko je imel govor kadetom na Mornariški akademiji Združenih držav. Podij je stal ob strani s plakati, ki so vsebovali besedno zvezo "Načrt za zmago" z umetno vtisnjenimi zlatimi črkami na modrem ozadju in uradni pečat akademije. Za njim so se na velikem transparentu znova ponavljale besede »Načrt za zmago«. Beseda "zmaga" je bila v samem govoru ponovljena petnajstkrat, vidno pa je bila tudi v spremnem dokumentu Sveta za nacionalno varnost, ki ga je Bela hiša objavila v tisku, z naslovom Nacionalna strategija za zmago v Iraku.
Bushev govor kadetom je bil prvi v nizu petih govorov, namenjenih nasprotovanju obtožbam, da gre vojna slabo, in je bil govor v času, ko je njegova priljubljenost v javnomnenjskih raziskavah prvič padla na približno 40 odstotkov. Vsak govor je bil predstavljen skrbno izbranemu naklonjenemu občinstvu, predsednik pa ni odgovarjal na vprašanja.
»Zmaga« je seveda nekaj, kar vsak narod razglaša kot cilj, ko gre v vojno (čeprav se vojna neizogibno konča s porazom ali medsebojnim uničenjem za večino narodov, ki se vanjo vključijo). Bushevo govorjenje o zmagi leta 2005 pa je dejansko pomenilo nekakšen umik za predsednika, ki je dve leti in pol prej razglasil, da je "misija opravljena". V govoru na krovu ladje USS Abraham Lincoln maja 2003 je Bush občinstvu vzklikajočih vojakov povedal, da lahko Združene države praznujejo "konec" "velikih bojnih operacij v Iraku". Nasprotno pa so bili njegovi zmagovalni govori ob koncu leta 2005 namenjeni krepitvi javnega mnenja ob neizpodbitnem dejstvu, da konca boja ni videti.
Tema "zmage" je bila pravzaprav izbrana po nasvetu Petra D. Feaverja, politologa z univerze Duke, ki se je pridružil Svetu za nacionalno varnost kot posebni svetovalec. Feaverjeva raziskava pri Duku se je osredotočila na problem, ki ga je poimenoval "odpor do žrtev" ali "fobija od žrtev" - njegov izraz za negativen odnos, ki ga Američani razvijejo, ko vidijo svoje vojake ubitih v vojni. Analiziral je javnomnenjske raziskave, ki so pokazale, da javna podpora vojni upada. Konvencionalna modrost je nakazovala, da so bili razlogi za spremembo javnega mnenja naraščajoče število smrtnih žrtev in gospodarski stroški vojne, vendar je Feaver verjel, da je to le del zgodbe. Po poročanju New York Timesa ga je Bela hiša zaposlila, »potem ko sta on in Dukeovi kolegi uradnikom iz administracije predstavila svojo analizo anket o vojni v Iraku v letih 2003 in 2004. Ugotovili so, da bi Američani podprli vojno z naraščajočimi žrtvami na enem pogoj: da verjamejo, da bo na koncu uspelo.«
Bushevo neusmiljeno ponavljanje besede "zmaga" je bilo torej del retorične strategije, namenjene izvabljanju novih žrtev iz vse bolj zlatenice države. Toda poleg same besede Bush ni ponudil nobene definicije, kaj pomeni "zmaga", kaj šele časovnega načrta za njeno doseganje. Nasprotno, uprava je idejo o takšnem časovnem načrtu izrecno zavrnila. »Ne bomo natančno določili datuma, kdaj bo dosežena posamezna stopnja uspeha,« je navedeno v Nacionalni strategiji za zmago v Iraku, »ker je čas uspeha odvisen od izpolnjevanja določenih pogojev, ne od poljubnih časovnih razporedov.« Dokument je bil raztresen s frazami, kot sta »neuspeh ni možnost« in »naša strategija za zmago je jasna«, vendar so bili edini predlagani časovni okviri za doseganje ciljev ZDA praktično nesmiselne fraze: »kratkoročno«, »srednjeročno« in "dolgoročno".
Danes je javno nezadovoljstvo z vojno v Iraku močnejše kot kdaj koli prej, zaradi česar je to prevladujoče vprašanje na vmesnih volitvah. Medtem ko se predsednik sklicuje na zmago, demokrati še naprej nimajo enotnega programa ali slogana, razen "nismo republikanci," in njihovo navidezno pomanjkanje vizije je njihova glavna odgovornost v očeh volivcev.
Morda se zato predsednik Bush in Karl Rove trudita delovati, kot da sta polna samozavesti, čeprav se njuna politika v Iraku sesuva okoli njiju in javnomnenjske raziskave napovedujejo prevlado demokratov. Beseda "zmaga" ni akcijski načrt in na noben način ne opredeljuje, kako bi lahko izgledala končna igra za Irak, vendar jo vsaj naredi zvok kot da ima Bela hiša cilj in pot do cilja.
Janez Stauber je izvršni direktor Center za medije in demokracijo v Madisonu, Wisconsin in avtor, s Sheldonom Ramptonom, of Orožje za množično zavajanje in Najboljša vojna vseh časov. Dosegljiv je na: [e-pošta zaščitena]
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate