Če obstaja ena stvar, ki združuje narod v času nenehne vojne, je to zaobljuba "Podpora vojakom".
Med magneti z rumenimi trakovi, domoljubnimi himnami na športnih tekmah in marketinškimi kampanjami podjetij se retorika, da tisti v uniformah ščitijo svobodo, vbija v psiho Američanov na vsakem koraku.
Toda v nobeni vojni, ki jo je vodila ameriška vojska, ni šlo za svobodo. Takrat nam komunizem ni predstavljal grožnje in zdaj nam ne grozi terorizem. Edini razlog, zakaj se imperij kadarkoli bojuje, je ohraniti imperij.
Ustanova vsako leto ugrabi dan spomina, dan neodvisnosti in dan veteranov – ne samo zato, da bi drzno obeležila spomin na vojne zločince, ki pošiljajo naše brate in sestre po nepotrebnem umirati – ampak da bi upravičila desetletja prelivanja krvi in militarizma, hkrati pa tlakovala pot za nadaljnja desetletja.
Minilo je trinajst let po razglasitvi globalne »vojne proti terorizmu«, z dvema katastrofalnima neuspehoma pod pasom strica Sama. V okupiranem Afganistanu, najdaljši ameriški vojni, je pridelava opija rekordno visoka. V Iraku je bilo zaradi zavarovanja naftnih interesov pobitih več kot milijon civilistov. In kljub temu, da so ga Iračani izgnali iz države, Obama še naprej pošilja več vojakov v boj proti novi Al Kaidi in obljubil, da bo ta teden na terenu poslal še 1500 novih vojakov.
Tok praznih floskul, ki naročajo čaščenje vojakov, je še posebej ironičen glede na grozljivo ravnanje z veterani, ko se vrnejo domov. V Afganistanu in Iraku je umrlo več kot 6,800 vojakov. In do leta 2011 je bila vojna glavni vzrok smrti vojakov. Nato so si začeli jemati življenja. V letih 2012 in 2013 so se vojaki po lastnih podatkih Pentagona začeli ubijati hitreje, kot so umirali na bojišču. Če pogledamo to v perspektivo, veteran naredi samomor vsakih 65 minut ali dvaindvajset vsak dan.
Mogoče ta številka ne bi bila tako osupljivo visoka, če bi vojska in VA dejansko pomagala vojakom, ki so se vračali, pri rehabilitaciji. Namesto tega na tisoče trpi za različnimi poškodbami in oblikami posttravmatske stresne motnje, ko so vrženi nazaj v družbo.
Od marca 2014 je zaostanek pri veteranskih ugodnostih znašal osupljivih 400,000 primerov s povprečno čakalno dobo 125 dni za obdelavo zahtevkov, po podatkih ameriške organizacije veteranov iz Iraka in Afganistana. Vsaj milijon vojakov in vojakinj je bilo ranjenih v Iraku in Afganistanu v primerjavi s 300 tisoč med vojno v Vietnamu, kljub pomanjkanju nabora. Število bi lahko bilo še višje, a VA je nenadoma prenehala objavljati število poškodovanih vojakov, pri čemer je cenzuro navedla zaradi razlogov nacionalne varnosti.
Sramotno ravnanje z veterani v tej državi ponazarja, kako malo ta vlada dejansko ceni življenje. Med vsemi ritualnimi predstavami, ki ovekovečijo padle vojake, izgubimo izpred oči vojaški um, ki prevladuje v politiki in vzgaja nove generacije sadistov, ki jih učijo, da so drugi ljudje manj vredni od njih. Ta strupena miselnost pronica v vse vidike ameriške družbe in vsakega državljana uči, da je sila rešitev za vsako težavo. Kot pojasnjuje Chris Hedges:
»Ameriška vojska je zmagala v ideološki vojni. Človeške in družbene probleme narod vidi kot vojaške probleme. Za boj proti teroristom so Američani postali teroristi. Mir je za šibke. Vojna je za močne. Hipermoškost je zmagala nad empatijo.«
Kot poudarja novinar Salona David Masciotra, obvezno čaščenje vojakov mrtvi demokracijo in omejuje zaslišanje. Imenovati vse vojake heroji spodkopava tiste, ki to dejansko so, osebe, ki bi se vrgla na ognjeno linijo, da bi rešila svoj bataljon, ne bi smeli posploševati poleg tiste, ki ropa, posiljuje in ubija.
Vem, da se ljudje ne pridružijo vojski, da bi jih imenovali za heroje, ali ker mislijo, da se borijo proti utelešenemu zlu. Večina to stori, ker ni služb in upanja, vendar vedno obstaja upanje, ki pride z izbiro miru namesto nasilja. Vojna bi prenehala obstajati, če bi se vojaki zavrnili bojevati z njimi.
Edini junaki današnjih vojn so tisti, ki se jim upirajo, vključno s Tomasom Youngom, 34-letnim vojakom, ki je postal paraliziran na peti dan, ko je bil napoten v Iraku, od krogle do hrbtenice. Od takrat je Young postal eden najvidnejših protivojnih aktivistov v Ameriki, saj je napisal žaljivo pismo Bushu in Cheneyju.
Umrl je na predvečer dneva veteranov 2014. Vendar je rekel, da želi umreti, saj ve, da se je boril, kolikor je mogel, da bi preprečil, da bi se drugi vrnil v Irak.
Torej, naslednjič, ko slišite nekoga reči "Podprite enote", vprašajte, kaj počnejo, da zagotovijo, da ne bo več prelivanja krvi, ne bo več vreč za trupla in ne bo več vojne.
Abby Martin je umetnica, aktivistka in novinarka, katere delo si lahko ogledate na http://www.mediaroots.org/. Trenutno dela kot dopisnica, pisateljica in voditeljica oddaje RT America’s Breaking the Set.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate
2 Komentarji
»A v nobeni vojni, ki jo je vodila ameriška vojska, ni šlo za svobodo. Takrat nam komunizem ni predstavljal grožnje in zdaj nam ne grozi terorizem. Edini razlog, zakaj se imperij kadarkoli bije v vojnah, je ohraniti imperij.« — Abby Martin
Primer zaključen.
Medtem ko je Abby Martin naredila majhen korak k naslavljanju ameriške kulture militarizma, je treba povedati veliko več. Ni herojev, so samo agenti zločinskega imperialističnega naroda. Za razliko od Vietnama so vsi sedanji veterani prostovoljci, ki so se iz kakršnega koli razloga odločili, da bodo plačanci, zobniki svetovnega ubijalskega stroja. Večina veteranov ni v tem zaradi ubijanja in uničevanja, ampak samo sledijo ukazom. Ampak, ali ni ravno to tisto, kar je banalnost zla? Navadni ljudje, ki se prilagajajo diktatu pokvarjenega in kriminalnega družbenega reda. Res je, da se mnogi pridružijo vojski iz ekonomskih razlogov, vendar mnogi, mnogi drugi najdejo druge načine za preživetje. Veterani so namesto heroji sokrivi za vojne zločine, ki so jih zagrešili – ukazali – njihovi tako imenovani politični voditelji. Edina stvar, ki bi jim jo družba morala ponuditi, je poleg tega, da jih kliče na odgovornost, odpuščanje. A le, če resnično iščejo pokoro za pošastno zlo, v katerem so bili prostovoljni udeleženci.