Vojaška ofenziva pod vodstvom Francije v njeni nekdanji koloniji Mali je potisnila radikalne islamiste in zavezniške milice iz nekaterih mest na severu države, s čimer je lokalno prebivalstvo osvobodilo represivne totalitarne vladavine v talibanskem slogu. ZDA so podprle francosko vojaško prizadevanje s prevozom francoskih vojakov in opreme ter zagotavljanjem izvidovanja prek svojih satelitov in brezpilotnih letal. Vendar pa kljub tem začetnim zmagam vzbuja pomisleke, kakšne nepredvidene posledice bi lahko pustile pot.
Dejansko je bilo takšno posredovanje Zahoda – tudi navidezno iz humanitarnih razlogov – tisto, ki je bilo v veliki meri odgovorno za krizo v Maliju.
Natovo vojaško posredovanje v Libiji leta 2011 je precej preseglo mandat Varnostnega sveta ZN za zaščito življenj civilistov, saj so se francoske, britanske in ameriške zračne sile – skupaj s kopensko podporo savdske in katarske diktature – v bistvu povezale z uporniškimi vojskami. Afriška unija – čeprav je bila zelo kritična do Gadafijevega zatiranja – je obsodila intervencijo, ker se je bala, da bi posledični kaos povzročil, da bi ogromno skladišče orožja v Libiji lahko podžigalo lokalne in regionalne konflikte drugod po Afriki in destabiliziralo regijo.
Prav to se je zgodilo.
Medtem ko je nenasilna revolucija proti sosednji tunizijski diktaturi povzročila pozitivno okužbo neoboroženih prodemokratičnih civilnih uporov, je nasilna intervencija v Libiji povzročila negativno okužbo oboroženih uporov.
To je še posebej tragično, saj je Mali do nedavnega veljal za eno najbolj obetavnih političnih zgodb v Afriki.
Leta 1991, več kot dve desetletji pred podobnimi prodemokratičnimi vstajami v Tuniziji in Egiptu, so se Malijci vključili v obsežno nenasilno odporniško kampanjo, ki je zrušila diktaturo Muse Traoréja. Široka mobilizacija sindikalistov, kmetov, študentov, učiteljev in drugih je ustvarila množično prodemokratično gibanje po vsej državi. Kljub odsotnosti Facebooka ali interneta, skoraj nobeni mednarodni medijski pokritosti in pokolu stotin miroljubnih protestnikov je tej ljudski civilni uporu uspelo ne le zrušiti represivni in skorumpirani režim, ampak je uvedel več kot dve desetletji demokratične vladavine.
Čeprav se je – tako kot večina držav v regiji – država borila s korupcijo, revščino in šibko infrastrukturo, je Mali na splošno veljal za najbolj demokratično državo v Zahodni Afriki. Da bi izobraževala in spodbujala pravice in dolžnosti svojih državljanov, je vlada leta 1993 izvedla program, imenovan »Misija decentralizacije«, da bi spodbudila udeležbo ljudi na lokalnih in regionalnih volitvah. Pojavile so se neodvisne radijske postaje in časopisi, država pa je doživela živahno in odprto politično razpravo.
Redno so se spominjali dogodkov v zvezi z nenasilno revolucijo leta 1991, obletnica pokola 26. marca pa je bila državni praznik. Na prodemokratični boj spominja tudi vrsta spomenikov v prestolnici Bamako.
V letih po revoluciji leta 1991 je bila celo sporna politika izražena večinoma nenasilno. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo več obdobij študentskih protestov proti visoki brezposelnosti in drugim negativnim učinkom programov strukturnega prilagajanja, ki so jih vsilile mednarodne finančne institucije, kar je prispevalo k padcu ene vlade z glasovanjem o nezaupnici v parlamentu. Tradicija nenasilnega upora proti avtoritarizmu je prišla v ospredje leta 1990, ko je bil predlagani ustavni referendum, ki ga je predlagal predsednik Alpha Oumar Konaré, preklican po vrsti protestov tistih, ki so se bali, da bi ogrozil neodvisno sodstvo države in dejansko naredil predsednika imunskega na pregon. Dodatni protesti proti neoliberalni ekonomski politiki so izbruhnili leta 2001. Na stotine je mirno demonstriralo proti obisku takratnega francoskega notranjega ministra Nicolasa Sarkozyja leta 2005 v znak protesta proti njegovi strogi politiki proti priseljencem. Istega leta je Mali gostil Svetovni socialni forum, množično srečanje na tisoče aktivistov iz stotin organizacij civilne družbe.
Zgodovina je pokazala, da je veliko bolj verjetno, da se bodo diktature, strmoglavljene z večinoma nenasilnimi civilnimi upori, razvile v stabilne demokracije kot diktature, ki so bile strmoglavljene z oboroženo revolucijo ali tujim posredovanjem. Zdi se, da je Mali odličen primer tega pojava.
Dejansko je kmalu po marčni revoluciji leta 1991 malijska vlada sklenila mirovni sporazum z oboroženimi uporniki iz tuareške manjšine na severu države, v katerem so se strinjali, da bodo končali svoj upor v zameno za določeno stopnjo avtonomije. Marca 1996 je v glavnem mestu Bamako prišlo do množičnega obrednega sežiga predanega orožja upornikov.
Do leta 2012 je malijska vlada, ki jo je vodil predsednik Amadou Toumani Touré, postajala vse bolj nepriljubljena, ker se ni spoprijela s strukturnimi neenakostmi, ki so jih krepile neoliberalne uredbe mednarodnih finančnih institucij ter vedno bolj skorumpiranih in sebičnih političnih voditeljev, lokalnih poslovnih elit in državne službe. Vendar naj bi se ostareli predsednik upokojil takoj po volitvah pozneje v tem letu in obstajalo je upanje, da bi rastoče gibanje civilne družbe in novo vodstvo lahko ustrezneje obravnavalo te probleme.
Te pomisleke pa je hitro zasenčil ponovni upor na severu. Ko se je lanskoletni sprva nenasilni upor v Libiji proti Gadafijevemu režimu sprevrgel v oborožen boj, kar je povzročilo še večjo vladno represijo in s tem spodbudilo posredovanje Nata, so različne oborožene skupine – vključno s plemeni Tuaregov – na koncu osvobodile velika skladišča orožja. Ta ogromna skladišča orožja so bila predana Tuaregom v Maliju, ki so zdaj imeli sredstva za učinkovit vojaški izziv malijske vlade in dramatično stopnjevali svoj dolgo mirujoči upor pod vodstvom Nacionalnega gibanja za osvoboditev Azavada (MNLA).
Elementi malijske vojske so verjeli, da Touréjeva vlada – deloma zaradi zaskrbljenosti, da bi preostro odzivanje lahko povzročilo odpor med Tuaregi in deloma zaradi svoje pokvarjenosti in nesposobnosti – ni ustrezno podpirala njihovega odpora proti upornikom. 22. marca so v ZDA izurjeni stotnik vojske Amadou Sanogo in drugi častniki izvedli državni udar in pozvali k posredovanju ZDA po vzoru Afganistana in »vojne proti terorizmu«.
Sanogovo usposabljanje v Združenih državah je le majhen del desetletja naraščajočega sodelovanja ameriške vojske z zavezniškimi vojskami v Sahelu, kar povečuje militarizacijo te obubožane regije in vpliv oboroženih sil glede na civilne voditelje. Gregory Mann, pisanje v Zunanja politika, ugotavlja, kako »desetletje ameriških naložb v usposabljanje specialnih enot, sodelovanje med sahalijsko vojsko in Združenimi državami ter programe za boj proti terorizmu vseh vrst, ki sta jih vodila tako State Department kot Pentagon, v najboljšem primeru ni uspelo preprečiti nova katastrofa v puščavi in v najslabšem primeru posejala svoje seme."
S podporniki odstavljene demokratične vlade, ki so protestirali v prestolnici, in vojsko, ki je bila razdeljena zaradi državnega udara, so tuareški uporniki izkoristili kaos na jugu in hitro utrdili svojo oblast v severnem delu države ter razglasili neodvisno državo.
Potem, ko je malijska vojska poražena, tuareške sile pa so se raztegnile, so radikalne islamistične skupine – prav tako preplavljene z novim orožjem, ki je bilo posledica vojne v Libiji – zavzele večino krajev in mest na severu. Ti skrajneži so zavzeli tudi dodatne položaje malijske vojske, ki so jih dobavljale ZDA, in zasegli 87 Land Cruiserjev, satelitske telefone, navigacijske pripomočke in drugo opremo, ki so jo zagotovili ameriški davkoplačevalci.
Zahodna intervencija v Maliju je že sprožila povračilni napad na obrat za zemeljski plin BP v sosednji Alžiriji, kar je povzročilo smrt 38 tujih talcev. Povratni udarec se lahko šele začne.
Divja represija, ki so jo izvajali malijski islamisti, skupaj s potencialno grožnjo režima, povezanega z Al Kaido, izgubo dostopa do bogastva virov v regiji in znaki, da se islamisti pomikajo proti jugu, so januarja spodbudili neposredno francosko vojaško posredovanje. V tako hudih okoliščinah celo mnogi ljudje, ki so običajno kritični do zahodnega neokolonializma, trdijo, da je bilo takšno vojaško posredovanje morda najmanj slaba možnost. Vendar glede na to, da sta zahodna intervencija in militarizacija regije v veliki meri ustvarila to zmešnjavo, se neizogibno postavlja vprašanje, ali bo to dejansko poslabšalo stvari.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate