Madžarska, 2010. Na oblast pride nova konservativna vlada z radikalnim, večinoma nedeklariranim programom. Loti se načrtov za 'reformiranje' javnega sektorja, ki vključuje množično odpuščanje delavcev v vladi in enostranske spremembe tega, kar opisuje kot preveč velikodušno pokojninsko shemo. Zaenkrat tako znano ljudem v Britaniji. Ampak obstaja še več. Kljub več kot 10-odstotni brezposelnosti namerava standardni delovni teden podaljšati na 45 ur. Sedanjo poskusno dobo za zaposlene želi spremeniti s 3 mesecev na 6 mesecev, da bi olajšali odpuščanje zaposlenih. Sindikate, izključene iz nacionalnega posvetovanja, je madžarski premier Viktor Orbán označil za "klovne". Zdi se, da se počuti sposobnega prezirati sindikate, kljub prejšnjim kritikam prejšnje vlade pod vodstvom socialistov zaradi izvajanja protidelavske politike. Na kratko, to povzema ravnanje celotnega madžarskega političnega razreda z organiziranim delavstvom: včlanjeni, kjer so koristni, nato pa zavrženi, ko niso.
Še bolj nezaslišani načrti valijo iz vročih umov madžarske desnice. Po samo 90 dneh brezposelnosti bodo upravičenci do socialne pomoči izgubili vse finančno podporo in se pričakuje, da se bodo vključili v shemo javnih del, kjer jim bo dodeljena ročna vloga, najverjetneje v gradbeništvu, pri čemer bodo opravljali vrsto napornega dela, ki bi ga sicer opravljali stroji, za veliko manj od minimalne plače . Njihovi nadzorniki pri tem delu bodo najverjetneje nekdanji upokojeni policisti in policistke, ki jih je iz upokojitve privlekla vlada, ki je odločena, da bo iz nejevoljne delovne sile izvlekla, kar lahko, ter ustrahovala svoje upokojence gasilce in policiste, da se vrnejo na delovna mesta. ki so jih v nekaterih primerih zapustili pred več kot 5 leti. Ti reciklirani delavci javnega sektorja bodo v mnogih primerih zadolženi za varovanje in spremljanje novih delovnih taborišč, ki so nastala zaradi zatiranja prosilcev za socialno pomoč, ki se pogosto nahajajo na lokacijah daleč od njihovih domov, kjer bodo prikolice zagotavljale osnovno nastanitev za krivce zločina. biti reven. Ker ni močne, verodostojne in enotne politične opozicije, so sindikati potisnjeni v prvo bojno linijo. So branik, ki zastopa človekove pravice zaposlenih, pa tudi tisto, kar je ostalo od politične svobode na Madžarskem, in ovira popolni vrnitvi k fevdalnemu pravu.
To je vloga, ki morda ni samoumevna za organizacije, ki jih je komunistični sistem v mnogih primerih kooptiral in ogrozil. Elite, ki so nastale z uvedbo totalitarnega režima v sovjetskem slogu v poznih 1940-ih in zgodnjih 1950-ih, so bile vedno previdne glede možnosti za nezadovoljstvo in samoorganizacijo delavskega razreda, skrivnih tokov, ki so se prebili med revolucijo leta 1956. Zadušitev revolucije je spodbudila splošno stavko, ki so jo vodili delavski sveti in se je nadaljevala vse do leta 1957. Potrebovalo je nekaj let, da je Kádárjev režim nazadnje ukrotil delavske svete. Od te točke naprej je uradne sindikate v veliki meri uporabljal nervozen, a nekoliko prožen režim, da bi zagotovil določeno stopnjo legitimnosti. Sindikati so bili odgovorni za zagotavljanje alternativnega, temeljito preverjenega seznama kandidatov na volitvah, ki so bile takrat sprejete. Poleg tega so bili zadolženi za vodenje številnih najboljših počitniških lokacij okoli Blatnega jezera; igranje vloge modrih plaščev v paternalističnem delovnem in počitniškem taborišču na Madžarskem v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vključitev sindikatov v komunistični sistem in nadaljnje povezave z elitami, ki so prevladale nad Madžarsko socialistično delavsko stranko, so kasneje povzročile hude politične delitve med različnimi sindikalnimi konfederacijami.
Upor poljskega gibanja Solidarnost v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najhujša nočna mora, ki se je uresničila za številne vladarje vzhodnega bloka, saj je predstavljal slutnjo njihove lastne smrti. Toda kljub nekaj tranzicijskim letom nestabilnosti in socialne mobilnosti demokratično izvoljene vlade na Madžarskem v praksi bodisi niso zmogle ali niso hotele dosledno oblikovati politike v interesu delovnih ljudi. Eden najbolj nezaslišanih vidikov sedanjih načrtov za delovna taborišča je, da je na Madžarskem od leta 1980 tako enostavno biti reven. Šokterapija v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja je cele skupnosti prignala ob zid; posledica namerne prekinitve čezmejnih trgovinskih povezav in financializacije gospodarstva, ki ni imelo domačega finančnega sektorja. V nekaj letih je izginilo pol milijona sindikalnih delovnih mest. Do tega dne, brezposelnost v postindustrijskih območjih ostaja v nekaterih primerih nad 40 %.
Novo gospodarstvo, ki se je pojavilo v času, ko se je Madžarska leta 2004 pridružila EU, je bilo v veliki meri sestavljeno iz mozaika velikih multinacionalk ter številnih malih podjetij in mikropodjetij, kjer se je delovna zakonodaja izvajala ohlapno, če sploh kdaj. Očitne kršitve velikih multinacionalnih podjetij so bile opazne in dobro oglaševane. Vendar so davčne utaje, goljufije in ustrahovanje še vedno močnejše med manjšimi domačimi podjetji. Praksa izplačevanja minimalne plače z neobdavčenimi dodatki mnogim lokalnim delodajalcem zagotavlja, da se izognejo večini svojih davčnih obveznosti. To postavlja zaposlene v neprijeten, izredno šibek položaj, saj so večino svojega dohodka odvisni od gentlemenskega sporazuma, medtem ko prispevajo minimalno za lastno socialno zavarovanje.
Celo v letih konjunkture je bil trg dela, ki so ga izkusili mladi po končani fakulteti in univerzi, pogosto sovražen in razpršen, okolje, v katerem sta cvetela izkoriščanje in nepotizem, kjer sta bila koncepta delavskega predstavništva in demokracije na delovnem mestu skoraj neznana. Za nekatere je bil odličen, vendar je dosledno cenil rentnike, pravnike in ekonomiste pred kvalificiranimi ali polkvalificiranimi delavci. Leta 2000 se je BDP povečal za okoli 5 %, realne plače pa le za 1.5 %. Pred zlomom je bila povprečna plača madžarskih delavcev napovedane da bi morda leta 2030 dohitela naslednjega najbližjega v stari Evropi. Od finančne krize leta 2008, ki je Madžarsko v prvi fazi skoraj pripeljala do bankrota, so vse stave odpovedane.
Težave pri pridobivanju praktičnega priznanja s strani nepopustljivih tujih podjetij in pri organiziranju znotraj manjših delovnih mest so pomenile znaten upad članstva in virov sindikatov ter koncentracijo sindikatov v nekaterih sektorjih. Podjetja se lahko preselijo na območja z nizkimi plačami, kjer je delovna sila lahko obupana. Državne davčne olajšave so brezpogojne in niso vezane na vzpostavitev socialnega dialoga med vodstvom in sindikati. Pristop EU10 leta 2004 je ustvaril dinamiko „nove Evrope“, pri kateri se podjetja spodbujajo k selitvi stran od pogosto prikrajšanih območij zahodne Evrope proti dinamičnim vzhodnim gospodarstvom Poljske, Češke in Madžarske, kjer je delovna sila cenejša. Evropska unija je z načinom, kako si prizadeva za širitev, namerno poskušala zabiti klin med delavce na "preveč plačanem" Zahodu in "lačnem" Vzhodu.
Madžarska je morda nenavadna. Za razliko od mnogih svojih sosed ima glasno politično kulturo in nekatera pričakovanja presegajo sedanje gospodarske in družbene možnosti. Nekatera od teh izhajajo iz različnih smeri reformnega komunizma, nekatera so iz še starejših socialdemokratskih tradicij, medtem ko druga pričakovanja temeljijo na globalnem gibanju za socialno pravičnost. Zdi se, da se bodo sindikati zdaj dejansko lotili usklajenega poskusa obrambe lastnega obstoja. Kot odgovor na to, da je Viktor Orbán sindikaliste označil za "klovne", so v Budimpešti organizirali niz demonstracij, imenovanih "revolucija klovnov". Z nekaterimi nedavnimi demonstracijami, ki so na ulice pripeljale več kot 50,000 ljudi, se zdi, da javnost začenja prisluhniti sindikalnemu gibanju, ki lahko, upajmo, preseže svoje politične delitve in odvisnosti. Še vedno je daleč od mobilizacije celotne madžarske družbe, a nujnost razmer začenja osredotočati misli na nekatera najbolj temeljna vprašanja.
Carl Rowlands je aktivist in občasni pisatelj, ki živi v Budimpešti.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate