Vir: Jerusalem Post
Sredi več kot desetletnih groženj, da bo Izrael uničil Hamas in obnovil izraelsko odvračanje, je v resnici politika predsednika vlade Benjamin Netanyahu in njegove vlade so bile namenjene ohranjanju oslabljenega Hamasa na oblasti. Glavni razlog za to politiko je zagotoviti, da v očeh izraelske javnosti ni palestinskega partnerja za mir. Izrael pravi, da predsednik palestinskih oblasti Mahmud Abas ne govori v imenu vseh Palestincev, zato ni razloga, da bi se z njim ukvarjali, in Hamas vlada Gazi in hoče uničiti Izrael, zato Izrael ne more ravnati z njimi; popolna strategija, ki je delovala leta. Abas je diskreditiran in Hamas nadaljuje z ognjevitimi govori, ki prepričajo svet, da jih označi za teroristično organizacijo. Medtem se okupacija nadaljuje in poglablja, več kot dva milijona ljudi v Gazi pa še naprej živi v bedi in v zidovih ogromnega zapora.
Okupacija se zajeda globlje na Zahodnem bregu in naseljenci postanejo opogumljeni in bolj nasilni, zlasti tako imenovane »mlade naselbine«, oprana beseda za naselbine, ki so nezakonite tudi po izraelski zakonodaji. Trumpova administracija, ki je delala z roko v roki z Netanjahujem, je izraelskemu ljudstvu omogočila, da si je predstavljalo, da palestinsko vprašanje ni več pereče in grozeče. Izraelsko-ameriško-arabsko zalivsko zavezništvo proti Iranu je odpravilo skoraj ves arabski pritisk na Izrael, ponavljajoča se volilna katastrofa v Izraelu pa je odstranila vsako razpravo o resničnih vprašanjih iz izraelskega javnega diskurza.
Toda al-Aksa/Tempeljski grič nam ne bo nikoli dovolil, da bi pozabili na izraelsko-palestinski konflikt in nadaljnji poskusi Izraela, da odstrani Palestince z njihovih domov in njihove zemlje, zlasti v Jeruzalemu, bodo vedno prižgali plamen nasilja v tem konfliktu. To bi moralo biti ta teden vsem jasno jasno. Ta teden se ni zgodilo nič novega. Vsi smo to že videli. Zdi se, da je edini nov element lahkotnost, s katero Netanjahu in njegovi najbližji zavezniki, kot je minister za javno varnost Amir Ohana, prilivajo olje na ogenj, katerega cilj je očitno otežiti Yairu Lapidu in Naftaliju Bennettu sestavo vlade, ki bo dokončno prisilil Netanjahuja z oblasti.
Netanyahu se ne bo nikoli ulegel in pustil, da bi drugi izraelski politik stopil na njegovo padlo telo. Odločen je preprečiti, da bi se v tej državi pojavil drugačen režim, ne glede na to, koliko Izraelcev ogrozi ali koliko Palestincev ubije.
Hamas je vedno pripravljen sodelovati z Netanjahujem. Njihova dolgoživost na oblasti temelji na ohranjanju Izraela kot končnega sovražnika palestinskega ljudstva in islama samega. Mohammed Deif (rekel bom le, da verjamem, da je ta človek bolj mit kot resničnost) bo vedno grozil z besedami proti Izraelu, cionizmu in Judom, Netanjahu pa bo odgovoril enako. "Izrael se bo odzval z veliko silo. Ne bomo tolerirali škode našemu ozemlju, glavnemu mestu, državljanom ali vojakom. Kdor nas bo napadel, bo plačal visoko ceno.” (10. maj 2021)
Torej Hamas izstreljuje rakete. Izrael bombardira Gazo in vedno išče nove tarče, ki jih lahko zadene. V ponedeljek zvečer je Izrael sporočil, da so izraelske zračne sile bombardirale teroristični predor v Gazi. Sprašujem, če je Izrael vedel, da obstaja čezmejni predor v Gazi in so vedeli njegovo lokacijo, zakaj ga niso udarili do zdaj? Vse to je del zelo smrtonosne igre, ki se nadaljuje, ker mi (na obeh straneh) nimamo voditeljev, ki bi bili državniki, nimamo pravega upravljanja in prav nobene odgovornosti.
JEZIK groženj hrani zahteve naših ljudi (Izraelcev in Palestincev) po maščevanju proti neskončnemu krogu obupa. Kolikokrat smo v medijih slišali: »Imamo potrpljenje, a želimo, da jih vojska enkrat ali za vselej pokonča?« Kolikokrat smo že slišali vse upokojene (utrujajoče) generale, ki polnijo neskončne odprte studie vseh televizijskih kanalov, govoriti, da moramo obnoviti odvračanje, tako da bo Hamas razumel ceno, da nas udari s svojimi raketami?
Kolikokrat smo na palestinskih kanalih slišali bojevite govore politikov in tiskovnih predstavnikov, ki so s svojimi strastnimi izrazi povedali palestinskemu ljudstvu, kakšno visoko ceno bodo cionisti plačali za svoje zločine, medtem ko nedolžni Palestinci plačujejo s svojimi življenji? Vsi igrajo svoje scenaristične vloge v tej drami in vsi smo videli njeno "zadnje" poglavje znova in znova. Nič novega ni. Vsak igra svojo vlogo in nihče ne izpodbija absurdnosti naše nenehne nesreče, ki so jo ustvarile naše lastne roke (in mislim na Izrael in Palestince. To je scenarij, ki sta ga napisali obe strani).
Naši politiki so odlični govorniki. Njihove besede so ostre in njihove grožnje pretresljive. Tako zelo jim želimo verjeti. Ampak to ni tisto, kar potrebujemo. Ne potrebujemo več groženj; prazne so in nas samo vrnejo na isto točko, na kateri smo bili, preden se je začel zadnji krog udarcev in povratnih udarcev. To niso voditelji.
Razumem vojake, ki grozijo. Od voditeljev, pravih voditeljev, pričakujem in zahtevam nekaj drugega. Že generacija je minila, odkar smo v tem spopadu slišali besede pravih državnikov. Spomnimo se besed Yitzhaka Rabina 13. septembra 1993 na slovesnosti ob podpisu Deklaracije o načelih mirovnega procesa v Oslu:
»Naj vam, Palestinci, povem: Usojeno nam je živeti skupaj na isti zemlji, v isti deželi. Mi, vojaki, ki smo se okrvavljeni vrnili iz bitke, mi, ki smo pred svojimi očmi videli ubijati svoje sorodnike in prijatelje, mi, ki smo bili na njihovih pogrebih in ne moremo pogledati v oči njihovim staršem, mi, ki smo prišli iz dežele, kjer starši pokopljejo svoje otroke, mi, ki smo se borili proti vam, Palestinci. Danes vam glasno in jasno pravimo: Dovolj je krvi in solz. Dovolj. Nimamo želje po maščevanju. Do vas ne gojimo nobenega sovraštva. Tako kot vi smo ljudje; ljudi, ki želijo zgraditi dom, zasaditi drevo, ljubiti, živeti drug ob drugem s teboj v dostojanstvu, v empatiji, kot človeška bitja, kot svobodni ljudje. Danes dajemo priložnost miru in vam ponovno pravimo: Dovolj. Molimo, da pride dan, ko bomo vsi rekli: Zbogom orožje.«
Tudi Jaser Arafat, ki ga je Izrael popolnoma demoniziral, je na isti slovesnosti podpisa sporazuma v Oslu dejal naslednje:
»Zdaj, ko stojimo na pragu te nove zgodovinske dobe, naj nagovorim izraelsko ljudstvo in njihove voditelje, s katerimi se danes prvič srečujemo, in naj jim zagotovim, da je bila težka odločitev, ki smo jo sprejeli skupaj, kar je zahtevalo velik in izjemen pogum.... Naši ljudje ne menijo, da bi uveljavljanje pravice do samoodločbe lahko kršilo pravice njihovih sosedov ali poseglo v njihovo varnost. Nasprotno, odprava njihovih občutkov krivice in zgodovinske krivice je najmočnejše zagotovilo za sožitje in odprtost med našima narodoma in prihodnjimi generacijami. Naša dva naroda danes pričakujeta to zgodovinsko upanje in želita dati miru resnično priložnost.«
Potrebujemo nove voditelje, ki so lahko državniki. Lapid in Bennett, za katera upamo, da bosta kmalu nova voditelja Izraela, in tistemu, ki bo na koncu nasledil Mahmuda Abasa – poslušajte besede Rabina in Arafata. Poiščite vodstvene lastnosti, ki nam omogočajo, da izstopimo iz predpisanih vlog in spremenimo našo zgodovino, namesto da samo pademo v ta krog absurda.
Pisatelj je politični in socialni podjetnik, ki je svoje življenje posvetil državi Izrael in miru med Izraelom in njenimi sosedami. Njegovo zadnjo knjigo V prizadevanju za mir v Izraelu in Palestini je izdala založba Vanderbilt University Press.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate