The media will outnumber the diplomats at the UN today as the curtain rise on what may be the end game of the pre-war phase of the Iraq crisis. Colin Powell had been rehearsing all weekend as his aides and an army of speechwriters stitched together a well-calibrated presentation to spin raw intelligence into persuasive evidence.
V najboljši hollywoodski tradiciji njegovi vodje govorijo, da so oblikovali "pripoved", ki bo dovolj izzvala javno mnenje, da bo potisnila politične "dvomljivce". Powell naj bi uporabil brezžični mikrofon, medtem ko dvorano Varnostnega sveta spreminja v televizijski studio, skupaj z zvokom, razen iz nadzornih trakov NSA, vizualnih pripomočkov in drugih orodij za "izboljšanje". Oprah show je vzor.
Administracija, ki je odkrito sprejela "šok in strah" kot vojaško taktiko, bo isto idejo najprej preizkusila na terenu v dvoranah diplomacije. Prekomerno število ubitih na East Riveru lahko napoveduje prekomerno ubijanje na Evfratu. Preden se pravo orožje začne kaditi, minister za ogrevanje Runsfeld zavrne novinarje, ki zahtevajo "puško, ki se kadi", manj skeptikov pa ostane. Medtem, če podnevi ne prejmete sporočila, se bo Condoleeza Rice nocoj ob devetih pridružila CNN-ovemu Larryju Kingu, da bi ponoči odpeljala sporočilo domov. To je polni sodni tisk prek tiska.
To je bilo bolj orkestrirano kot medijska predstava kot kot diplomatska predstava, ker Busheva administracija ve, da do zdaj, tako kot predsednik, doslej ni uspel ustvariti soglasja, še manj učinkovite koalicije. Dan pred to poustvarjanjem starega filma, »Streloba v ogradi OK«, je LA Times poročal: »Tudi po ostrem govoru predsednika Busha o stanju Unije večina Američanov še vedno ni naklonjena invaziji na Irak brez izrecnega dovoljenja ZN, čeprav ozko večina bi podprla delovanje z manjšo koalicijo voljnih narodov. Raziskava prikazuje ambivalenten narod glede možnosti druge zalivske vojne; kaže, da Američani niso prepričani, da dosedanji dokazi upravičujejo invazijo, da oklevajo, da bi ukrepali brez dodatne mednarodne podpore, a so kljub temu prepričani, da je vojna neizogibna, in le malo nagnjeni k zaupanju Bushevi presoji o tem, ali in kdaj naj do nje pride.”
Upravljavci percepcije uprave vedo, da morajo spodkopati to ambivalentnost in nevtralizirati nasprotnike. V tem scenariju s polno hitrostjo je prisoten pridih neresničnosti, ki ga ni mogla upočasniti niti nesreča raketoplana. Michael Getler, varuh človekovih pravic Washington Posta, je govoril o robu nezaupanja v medijih: »Karkoli je bilo primerno, se vsaj meni zdaj zdi občutek neresničnosti tega trenutka« in, kar je še huje, »kot državljanu in porabnik novic, se ne počutim pripravljenega.”
Uprava ve, da vojaška priprava ni dovolj. Zadalo se je pripraviti javnost in tisk. V Veliki Britaniji bo producent oddaje o pedofilih dobil poseben dostop glede na News World: »Ministrstvo Združenega kraljestva se pogaja o dogovoru, da bi kameram BBC omogočil dostop brez primere do oboroženih sil v primeru vojne v Iraku. Fly-on-the-wall dokumentarec o britanski vojski, kraljevi mornarici in kraljevem letalstvu naj bi bil prvič, da je kameram omogočen tako intimen dostop.«
Nenavadno je, da kljub dostopu mnogi v tisku pravijo, da so sumljivi glede želje vojske, da jih masira. Hkrati mnogi še vedno ponavljajo trditve uprave. Urednik in založnik sta pregledala nekaj vodilnih v ameriškem medijskem svetu;
»Danes je veliko težje, ker je želja po nadzoru večja,« ugotavlja David Halberstam, ki je zaslovel s poročanjem o vietnamski vojni za The New York Times. "Mislim, da je tisk dobro zastavil vprašanja. Toda večina ljudi, ki imajo Vietnam v svojih kosteh, je nelagodna zaradi te vojne.
“Phil Bronstein, ki je poročal o vojni v Perzijskem zalivu za San Francisco Examiner in zdaj ureja San Francisco Chronicle, pravi: 'Novice bolj kot kdaj koli prej upravljajo zelo pametni in premeteni ljudje. Opravili smo razmeroma dobro delo, da smo se prebili skozi to, vendar veliko ne vemo in veliko ne izvemo. Postavlja se veliko vprašanj, a nanje ni odgovorov.«
»Kljub temu je bilo poročanje medijev o temi, ki je zapletena in zapletena, na splošno 'najbolj agresivna,' pravi Bill Keller, kolumnist za The New York Times. "Mislim, da so se časopisi naučili lekcije iz zalivske vojne: ne dovoliti si biti preveč odvisen od vojaških upravljavcev." Howell Raines, izvršni urednik Timesa, pojasnjuje: "Te zgodbe se lotevamo s polnim zavedanjem, da vojska ni vedno pripravljena."
Kot ponavadi ima Times, ki se običajno zateče v varno umirjeno središče ceste, svoje kritike. Nekoč liberalna Nova republika, ki si vojne želi tako močno, da jo lahko okusi, je bila v svojih kritikah ostra in je zapisala: »Uvodniki The New York Timesa so dober prikaz intelektualne nepovezanosti liberalnih vojnih kritikov. Časopis Times je vreden pozornosti ne le zaradi njegovega velikega vpliva, ampak tudi zato, ker je njegovo nasprotovanje vojni skrbno umerjeno in se tesno ujema s stališči demokratov, ki so v glavnem, in ne s stališči jeznih uličnih demonstrantov.«
Ti »jezni demonstranti« svojo jezo pogosto usmerijo tudi na Times. Mnogi menijo, da je edini način, da se njihovi argumenti slišijo, ta, da kupijo oglase ali ustvarijo drage televizijske oglase. Howard Kurtz iz Washington Posta piše: »Nekateri časopisi po lastnem priznanju niso posvetili toliko pozornosti, kot bi morali, protivojnim glasovom zunaj, ki tvorijo pomembno manjšino proti napadu na Irak. Novinarje včasih zaziba politično soglasje, ko sta Bela hiša in kongres podpisala potencialno vojno. Težje je soditi o protivojnem gibanju kot v vietnamskih dneh, ko je tako močno zajel družbo, vendar to ni veliko opravičilo. Tisk mora biti previden pri odražanju vseh strani.”
Če je bil tisk nekoč viden kot pes čuvaj ali četrta oblast, kritiki z vseh strani zdaj vidijo, da so se postavili na stran, če ni njihova. Pogosto so tako jezni na medijske osebnosti – iz različnih razlogov – kot na politike. Mediji se vedno bolj obravnavajo kot politizirani mediji z lastnimi programi. Morda je bil zato CBS, ki so ga nekoč častili kot »omrežje Tiffany« zaradi svoje vrhunske profesionalnosti, šokiran, ko je moral klicatelj, ki se je pretvarjal, da je očividec katastrofe shuttlea, nenadoma prekiniti zrak, ko je voditelja Dana Ratherja okrcal s temi besedami: "Ti si pravi idiot, veš?"
To so polarizirani časi.
Dissektor novic Danny Schechter piše dnevni spletni dnevnik o poročanju medijev za Mediachannel.org. Njegova zadnja knjiga je »Medijske vojne: novice v času terorja«. (Prihaja iz Roman and Littlefield)
PROSIMO, OBIŠČITE KANAL MEDIA IN SE PRIJAVITE
ZA NAŠE BREZPLAČNE TEDENSKE POSODOBITVE PO E-POŠTI
Danny Schechter
Izvršni urednik Mediachannel.org
http://www.mediachannel.org
Izvršni producent, Globalvision.Inc
1600 Broadway, #700 NY NY 10019 ZDA
212-246-0202 F: 212 246-2677
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate