Medtem ko cunami krokodiljih solz zajame zahodne politike, je zgodovina potlačena. Pred več kot eno generacijo si je Afganistan izboril svobodo, ki so jo ZDA, Britanija in njihovi »zavezniki« uničili.
Leta 1978 je osvobodilno gibanje, ki ga je vodila Ljudska demokratična stranka Afganistana (PDPA), strmoglavilo diktaturo Mohammada Dawda, bratranca kralja Zahirja Sharja. To je bila izjemno ljudska revolucija, ki je presenetila Britance in Američane.
Tuji novinarji v Kabulu, je poročal o New York Times, so bili presenečeni, ko so ugotovili, da je "skoraj vsak Afganistanec, s katerim so se pogovarjali, dejal, da [so bili] navdušeni nad državnim udarom". The Wall Street Journal je poročal, da je »150,000 ljudi ... marširalo v čast novi zastavi ... udeleženci so bili videti resnično navdušeni.«
O Washington Post je poročal, da "zvestobe Afganistana vladi skoraj ni mogoče dvomiti". Sekularna, modernistična in v veliki meri socialistična vlada je razglasila program vizionarskih reform, ki je vključeval enake pravice žensk in manjšin. Politične zapornike so osvobodili in policijske kartoteke javno zažgali.
Pod monarhijo je bila pričakovana življenjska doba petintrideset let; eden od treh otrok je umrl v otroštvu. Devetdeset odstotkov prebivalstva je bilo nepismenega. Nova vlada je uvedla brezplačno zdravstveno oskrbo. Začela se je kampanja množičnega opismenjevanja.
Pri ženskah pridobitev ni imela primere; do poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja je bila polovica univerzitetnih študentov žensk, ženske pa so sestavljale 1980 odstotkov afganistanskih zdravnikov, 40 odstotkov učiteljev in 70 odstotkov javnih uslužbencev.
Spremembe so bile tako radikalne, da so ostale žive v spominu tistih, ki so imeli koristi. Saira Noorani, kirurginja, ki je leta 2001 pobegnila iz Afganistana, se spominja:
»Vsako dekle bi lahko šlo v srednjo šolo in na univerzo. Lahko smo šli, kamor smo želeli, in nosili, kar nam je bilo všeč ... Ob petkih smo hodili v kavarne in kino gledat najnovejše indijske filme ... vse je začelo iti narobe, ko so mudžahedini začeli zmagovati ... to so bili ljudje, ki jih je Zahod podpiral .”
Za Združene države je bila težava z vlado PDPA ta, da jo je podpirala Sovjetska zveza. Vendar nikoli ni bila »lutka«, ki so jo zasmehovali na Zahodu, prav tako državni udar proti monarhiji ni bil »podprt s Sovjeti«, kot sta takrat trdila ameriški in britanski tisk.
Cyrus Vance, državni sekretar predsednika Jimmyja Carterja, je pozneje v svojih spominih zapisal: "Nismo imeli nobenih dokazov o kakršni koli sovjetski vpletenosti v državni udar."
V isti administraciji je bil Zbigniew Brzezinski, Carterjev svetovalec za nacionalno varnost, Poljak emigriral in fanatični antikomunist in moralni ekstremist, čigar trajen vpliv na ameriške predsednike se je iztekel šele z njegovo smrtjo leta 2017.
Carter je 3. julija 1979, neznano ameriškemu ljudstvu in kongresu, odobril 500 milijonov dolarjev vreden program »tajnih akcij« za strmoglavljenje prve sekularne, napredne vlade v Afganistanu. To je dobilo kodno ime CIA Operation Cyclone.
500 milijonov dolarjev je kupilo, podkupilo in oborožilo skupino plemenskih in verskih navdušencev, znanih kot mudžahedini. V svoji poluradni zgodovini, Washington Post poročevalec Bob Woodward je zapisal, da je Cia samo za podkupnine porabila 70 milijonov dolarjev. Opisuje srečanje med agentom Cie, znanim kot "Gary", in vojskovodjo po imenu Amniat-Melli:
»Gary je na mizo položil sveženj denarja: 500,000 dolarjev v enometrskih svežnjih bankovcev po 100 dolarjev. Verjel je, da bi bilo bolj impresivno od običajnih 200,000 dolarjev, najboljši način za povedati, da smo tukaj, da mislimo resno, tukaj je denar, vemo, da ga potrebujete … Gary bo kmalu zaprosil sedež Cie za in prejel 10 milijonov dolarjev v gotovini. ”
Ameriška tajna vojska, novačena iz vsega muslimanskega sveta, se je urila v taboriščih v Pakistanu, ki so jih vodili pakistanska obveščevalna služba, Cia in britanska MI6. Drugi so bili rekrutirani na islamskem kolidžu v Brooklynu v New Yorku – v bližini obsojenih stolpov dvojčkov. Eden od nabornikov je bil savdski inženir Osama bin Laden.
Cilj je bil razširiti islamski fundamentalizem v srednji Aziji ter destabilizirati in na koncu uničiti Sovjetsko zvezo.
Avgusta 1979 je ameriško veleposlaništvo v Kabulu poročalo, da bi »širšim interesom Združenih držav … služil razpad vlade PDPA, kljub morebitnim nazadovanjem, ki bi to lahko pomenilo za prihodnje družbene in gospodarske reforme v Afganistanu.«
Ponovno preberi besede, ki sem jih dal ležeče. Ne zgodi se pogosto, da je tako ciničen namen tako jasno izražen. ZDA so govorile, da bi resnično napredna afganistanska vlada in pravice afganistanskih žensk lahko šle k vragu.
Šest mesecev pozneje so Sovjeti izvedli svoj usoden korak v Afganistan kot odgovor na džihadistično grožnjo, ki so jo ustvarili Američani na svojem pragu. Oboroženi z izstrelki Stinger, ki jih je dobavila CIA, Margaret Thatcher pa so jih slavili kot "borce za svobodo". mudžahedini sčasoma pregnal Rdečo armado iz Afganistana.
Sebe imenujejo Severno zavezništvo mudžahedini so prevladovali vojni gospodarji, ki so nadzorovali trgovino s heroinom in terorizirali podeželske ženske. Talibani so bili ultrapuritanska frakcija, katere mule so nosili črne in so kaznovali razbojništvo, posilstva in umore, ženske pa so izgnali iz javnega življenja.
V osemdesetih sem navezala stik z Revolucionarnim združenjem afganistanskih žensk, znanim kot RAWA, ki je skušalo svet opozoriti na trpljenje afganistanskih žensk. V času talibanov so pod seboj skrivali kamere burke snemati dokaze grozodejstev in storiti enako, da bi razkrili brutalnost tistih, ki jih podpira Zahod mudžahedini. "Marina" iz RAWA mi je rekla: "Videoposnetek smo odnesli vsem glavnim medijskim skupinam, vendar niso želeli vedeti ...."
Leta 1996 je bila razsvetljena vlada PDPA presežena. Premier Mohammad Najibullah je odšel v Združene narode, da bi jih prosil za pomoč. Ob vrnitvi so ga obesili na ulično luč.
"Priznam, da so [države] figure na šahovnici," je rekel Lord Curzon leta 1898, "na kateri se igra velika igra za prevlado nad svetom."
Indijski podkralj je mislil predvsem na Afganistan. Stoletje kasneje je premier Tony Blair uporabil nekoliko drugačne besede.
"To je trenutek, ki ga je treba izkoristiti," je dejal po 9. septembru. »Kalejdoskop se je pretresel. Kosi se spreminjajo. Kmalu se bodo spet naselili. Preden to storijo, preuredimo ta svet okoli nas.«
O Afganistanu je dodal tole: "Ne bomo odšli [ampak zagotovili] nek izhod iz revščine, ki je vaš bedni obstoj."
Blair je ponovil svojega mentorja, predsednika Georgea W. Busha, ki je govoril žrtvam njegovih bomb iz Ovalne pisarne: »Zatirano ljudstvo v Afganistanu bo poznalo velikodušnost Amerike. Ko bomo napadli vojaške tarče, bomo lačnim in trpečim odvrgli tudi hrano, zdravila in zaloge ..."
Skoraj vsaka beseda je bila lažna. Njihove izjave o zaskrbljenosti so bile krute iluzije za imperialno divjaštvo, ki ga »mi« na Zahodu le redko priznavamo kot tako.
Leta 2001 je bil Afganistan prizadet in odvisen od konvojev nujne pomoči iz Pakistana. Kot je poročal novinar Jonathan Steele, je invazija posredno povzročila smrt kakih 20,000 ljudi, saj so se oskrbe žrtev suše ustavile in so ljudje bežali z domov.
Osemnajst mesecev pozneje sem med ruševinami Kabula našel neeksplodirane ameriške kasetne bombe, ki so jih pogosto zamenjali za rumene pakete pomoči, odvržene iz zraka. Lačnim otrokom, ki so iskali hrano, so odpihnili ude.
V vasi Bibi Maru sem gledal žensko po imenu Orifa, kako je klečala na grobu svojega moža Gula Ahmeda, tkalca preprog, in sedmih drugih članov njene družine, vključno s šestimi otroki, in dva otroka, ki sta bila ubita v sosednji hiši.
Ameriško letalo F-16 je prišlo iz jasnega modrega neba in odvrglo 82-funtsko bombo Mk500 na Orifino hišo iz blata, kamna in slame. Orifa je bila takrat odsotna. Ko se je vrnila, je pobrala dele telesa.
Nekaj mesecev pozneje je iz Kabula prišla skupina Američanov in ji dala kuverto s petnajstimi bankovci: skupaj 15 dolarjev. "Dva dolarja za vsakega ubitega člana moje družine," je rekla.
Invazija na Afganistan je bila goljufija. Po 9. septembru so se talibani skušali oddaljiti od Osame bin Ladna. V mnogih pogledih so bili ameriška stranka, s katero je administracija Billa Clintona sklenila vrsto tajnih poslov, da bi konzorciju ameriških naftnih družb omogočila gradnjo 11 milijarde dolarjev vrednega plinovoda za zemeljski plin.
V veliki tajnosti so bili talibanski voditelji povabljeni v ZDA, kjer sta jih gostila izvršni direktor podjetja Unocal v svoji vili v Teksasu in Cia na svojem sedežu v Virginiji. Eden od sklepalcev poslov je bil Dick Cheney, kasneje podpredsednik Georgea W. Busha.
Leta 2010 sem bil v Washingtonu in se dogovoril za intervju z glavnim umom moderne dobe trpljenja v Afganistanu, Zbigniewom Brzezinskim. Citiral sem mu njegovo avtobiografijo, v kateri je priznal, da je njegov veliki načrt za privabljanje Sovjetov v Afganistan ustvaril "nekaj vznemirjenih muslimanov".
"Ali kaj obžaluješ?" Vprašal sem.
»Žal! obžaluje! Kakšno obžalovanje?"
Ko gledamo trenutne prizore panike na letališču v Kabulu in poslušamo novinarje in generale v oddaljenih televizijskih studiih, ki objokujejo umik "naše zaščite", ali ni čas, da upoštevamo resnico preteklosti, da se vse to trpljenje nikoli ne zgodi ponovno?
Film Johna Pilgerja iz leta 2003, Breaking the Silence, je na voljo za ogled na http://johnpilger.com/videos/
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate