Volilna zmaga Muslimanske bratovščine in salafistov v Egiptu (januar 2012) ni presenetljiva. Padec, ki ga prinaša sedanja globalizacija kapitalizma, je povzročil izjemen porast tako imenovanih »neformalnih« dejavnosti, ki zagotavljajo preživetje več kot polovici prebivalstva Egipta (statistika podaja številko 60 %).
In Muslimanska bratovščina je v zelo dobrem položaju, da izkoristi ta upad in ohrani njegovo razmnoževanje. Njihova poenostavljena ideologija podeljuje legitimnost bednemu tržnemu/bazarskemu gospodarstvu, ki je v popolnem nasprotju z zahtevami kakršnega koli razvoja, vrednega tega imena. Čudovita finančna sredstva, ki jih Muslimanski bratovščini zagotavljajo (zalivske države), jim omogočajo, da to ideologijo prevedejo v učinkovito ukrepanje: finančna pomoč neformalni ekonomiji, dobrodelne storitve (zdravstvene ambulante itd.).
Na ta način se bratovščina uveljavi v središču družbe in povzroči njeno odvisnost. Zalivske države nikoli niso nameravale podpirati razvoja arabskih držav, na primer z industrijskimi naložbami. Podpirajo obliko »lumpen razvoja« – če uporabim izraz, ki ga je prvotno skoval André Gunder Frank –, ki zadevne družbe ujame v spiralo pavperizacije in izključenosti, kar posledično krepi stisko reakcionarnega političnega islama v družbi.
To ne bi tako zlahka uspelo, če ne bi bilo v popolnem skladu s cilji zalivskih držav, Washingtona in Izraela. Trije tesni zavezniki delijo isto skrb: onemogočiti okrevanje Egipta. Močan, pokončen Egipt bi pomenil konec trojne hegemonije Zaliva (podvrženost diskurzu islamizacije družbe), ZDA (vazaliziran in pavperiziran Egipt ostaja pod njihovim neposrednim vplivom) in Izraela (nemočni Egipt ne posredovati v Palestini).
Približevanje režimov k neoliberalizmu in podreditvi Washingtonu je bilo v Egiptu pod Sadatom nenadno in popolno, v Alžiriji in Siriji pa bolj postopno in zmerno. Muslimanske bratovščine – ki je del sistema oblasti – ne bi smeli obravnavati le kot »islamsko stranko«, temveč predvsem kot ultrareakcionarno stranko, ki je poleg tega še islamistična. Reakcionaren ne le glede tako imenovanih »družbenih vprašanj« (tančica, šeriat, protikoptska diskriminacija), ampak tudi in v enaki meri reakcionaren na temeljnih področjih gospodarskega in družbenega življenja: Bratstvo je proti stavkam, delavske zahteve, neodvisni delavski sindikati, gibanje odpora proti razlastitvi kmetov itd.
Načrtovani neuspeh »egipčanske revolucije« bi tako zagotovil nadaljevanje sistema, ki je veljal od Sadata dalje in temelji na zavezništvu vrhovnega poveljstva vojske in političnega islama. Priznati je treba, da lahko bratovščina zaradi svoje zmage na volitvah zdaj zahteva več moči, kot ji jo je doslej podelila vojska. Vendar se lahko revizija porazdelitve koristi tega zavezništva v korist Bratstva izkaže za težavno.
Prvi krog predsedniških volitev 24. maja je bil organiziran tako, da je bil dosežen cilj, ki ga zasledujeta sistem na oblasti in Washington: utrditi zavezništvo dveh stebrov sistema – vrhovnega poveljstva vojske in muslimanskega Bratstvo – in rešita nesoglasja (kateri od obeh bo v ospredju). V tem smislu »sprejemljiva« kandidata sta bila edina, ki sta dobila ustrezna sredstva za vodenje svojih kampanj. Morsi (MB: 24 %) in Chafiq (Vojska: 23 %). Pravi kandidat gibanja – H. Sabbahi – ki ni prejel sredstev, ki se običajno dajejo kandidatom, naj bi dobil le 21 % glasov (številka je vprašljiva).
Na koncu dolgotrajnih pogajanj je bilo dogovorjeno, da je Morsi "zmagovalec" drugega kroga. Skupščina je bila tako kot predsednik izvoljena z množično razdelitvijo paketov (mesa, olja in sladkorja) tistim, ki so glasovali za islamiste. Pa vendar »tuji opazovalci« niso opazili situacije, ki se ji v Egiptu odkrito posmehujejo. Razpustitev skupščine je zavlačevala vojska, ki je želela bratovščini dati čas, da se diskreditira z zavračanjem obravnavanja socialnih vprašanj (zaposlovanje, plače, šole in zdravje!).
Obstoječi sistem, ki mu »predseduje« Morsi, je najboljše zagotovilo, da se bo lumpen-razvoj in uničevanje institucij države, kar so cilji Washingtona, nadaljevali. Videli bomo, kako se bo revolucionarno gibanje, ki je še vedno trdno zavezano boju za demokracijo, družbeni napredek in nacionalno neodvisnost, obneslo po tej volilni šaradi.
* Ta članek je iz francoščine za Pambazuka News prevedla Julia Monod.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate