Prvič v zgodovini, ki razmejuje začetek 21. stoletja, največje podjetje na svetu ni bil naftni koncern ali proizvajalec avtomobilov, temveč Wal-Mart, veriga supermarketov. Simbolična vrednost tega dejstva tehta toliko kot njegove porazne implikacije: je "triumf" anonimnega, zamenjava tradicionalnega načina pridobivanja tistega, kar potrebujemo za prehrano, skrb za svoje hiše, orodje in celo zdravila, tradicionalno vključuje medosebne odnose, za novega, ki je standardiziran, »merkantiliziran« in kjer vse manj vemo o tem, kdo, kje in kako oziroma pod kakšnimi pogoji se proizvaja tisto, kar kupujemo. Sedaj lahko teoretično kupimo vse pod isto streho in čeprav je blago videti cenejše, kar je pravzaprav iluzija, je lahko celotna paradigma na koncu zelo draga. Kupovati danes v Wal-Martu lahko pomeni izgubo lastne službe ali prispevanje k izgubi nekoga drugega v vaši družini ali skupnosti.
Wal-Martova politika nizkih cen se ohranja, medtem ko so v isti skupnosti še drugi kraji za nakupovanje. Ko druge trgovine propadejo in niso sposobne tekmovati, nič ne prepreči Wal-Martu, da bi zvišal svoje cene, kar podjetje na koncu vedno stori. Wal-Mart je imel uničujoč vpliv v tistih skupnostih, kjer se je pojavil, in glede na Wal-Mart Watch, organizacijo državljanov, ki jih politika podjetja prizadene, so za vsaki dve delovni mesti, ki se ustvarita, ko se preseli v skupnost, tri izgubljeno.
Wal-Mart je 19. med 100 najmočnejšimi gospodarstvi na svetu – le 49 jih je zdaj držav. Vdova Sama Waltona in njuni štirje sinovi obvladujejo 38 odstotkov njenih delnic. Leta 2004 sta bila s približno 20 milijardami dolarjev vsak šesta med najbogatejšimi ljudmi na svetu. Če bi bil Sam Walton živ, bi bil dvakrat bogatejši od Billa Gatesa, ki je s 46 milijardami na prvem mestu lestvice. Oba sta jasen izraz sodobnega megamonopola in nadzora, ki ga izvajata nad potrošniki. Ti monopoli seveda nameravajo povečati svoj nadzor. Lahko bi trdili, da ima Wal-Mart največji vpliv, saj prodaja tako široko paleto izdelkov in ima izjemno moč nad dobavitelji – in politiki.
Je največja veriga neposredne prodaje potrošnikom v Severni Ameriki. V ZDA ima več kot tri tisoč trgovin Wal-Mart in 550 oblačil Sam's Club. V Mehiki ima že 54 odstotkov trga s 687 trgovinami v 71 mestih, vključno z Wal-Martom, Sam's Clubom, Bodegas Aurrera, Superama in Suburbia, poleg restavracijskih verig Vips, El Porton in Ragazzi. Obvladuje že zelo obsežne sektorje trga v Kanadi, Veliki Britaniji, Braziliji, Nemčiji in Portoriku, njen vpliv pa narašča tudi v mnogih drugih, na primer na Japonskem.
Je največji zasebni delodajalec v ZDA in Mehiki. V nekaj desetletjih, odkar obstaja, si je nabralo neverjetno zgodovino tožb zaradi številnih razlogov, vključno z nezakonitim preprečevanjem sindikalnega združevanja svojih delavcev in skoraj vsako drugo možno kršitvijo pravic delavcev: diskriminacija invalidov, spolna diskriminacija , delo otrok, pomanjkanje zdravstvene oskrbe in neplačane nadure. V ZDA je 38 odstotkov delavcev brez zdravstvene oskrbe, plače, ki jih izplačuje, pa so v povprečju za 26 odstotkov nižje od običajnih v panogi. Decembra 2003 je bilo v teku 39 skupinskih tožb proti podjetju v 30 različnih zveznih državah v ZDA zaradi kršitev zakonov o nadurnem delu. Oktobra 2003 je vlada našla 250 tujih delavcev brez dokumentov, ki so seveda delali v še slabših razmerah. Junija 2004 je Wal-Mart izgubil največjo skupinsko tožbo v zgodovini, kjer je 1,600,000 žensk dokazalo, da so bile kot zaposlene v podjetju od leta 1998 žrtve diskriminacije na podlagi spola.
Toda nizke cene podjetja ne temeljijo le na izkoriščanju delavcev v državah, kjer neposredno posluje. Cene so neposredna posledica sistematične uporabe "maquiladoras" v pogojih ekstremnega izkoriščanja. Delavka v eni od teh, ki se nahaja v Bangladešu, je za Los Angeles Times leta 2003 povedala, da je bil njen običajni delovnik od 8. do 3. ure zjutraj, 10 ali 15 dni zapored. To je bilo potrebno, da je lahko preživela glede na plačo, ki jo je prejemala. Toda v istem članku se je vodja tovarne pritoževal, da morajo postati še učinkovitejši, saj Wal-Mart grozi s selitvijo proizvodnje na Kitajsko, kjer bi lahko dosegel nižje cene.
Čeprav je popolnoma grozen, izkoriščanje delovne sile ni edini učinek »Wal-Marta«. Obstaja veliko drugih, vključno z uporabo novih tehnologij za sledenje nakupom ljudi tudi po tem, ko zapustijo supermarket. Zdi se, da je nadzor ime igre v "Walmartizaciji" sveta.
Hranjenje Big Brotherja.
Supermarketi so segment prehranjevalne verige, ki premika največ kapitala. Po mnenju nekaterih analitikov njihov vpliv presega in bi lahko požrl vse druge prejšnje člene v verigi, kot so proizvajalci hrane in pijače, distributerji ter kmetijski dobavitelji in proizvajalci. Ali se bodo na koncu vključili v te dele verige, bo odvisno od ekonomike igre, tako da, če je ceneje dovoliti drugim podjetjem, da tekmujejo med seboj, se ne bodo vključila. Učinek je kljub temu enak: koncentracija nadzora in moči v vse manj rokah. To ni omejeno na Wal-Mart, ampak vključuje tudi druge velikane, kot so Carrefour, Ahold, Costco ali Tesco.
Toda Wal-Mart še posebej izstopa, ker je poleg tega, da je največje podjetje na svetu, njegov dohodek štirikrat večji od prihodkov njegovega največjega konkurenta in večji od naslednjih štirih skupaj. Ker je največji prodajalec prehrambenih izdelkov na svetovni ravni, ima izjemen vpliv na to, kaj in kako se hrana proizvaja. Ukvarja se že, denimo, s kmetijstvom po pogodbi neposredno s kmetijskimi proizvajalci. Tretja je tudi po prodaji zdravil.
Kot da ni dovolj biti taka gospodarska moč, predvsem zaradi naraščajočega monopola, Wal-Mart začenja, kot je bilo že omenjeno, uporabljati nove tehnologije za pridobivanje informacij o nakupovalnih vzorcih ljudi. V treh mestih v ZDA že preizkuša zamenjavo črtnih kod za identifikacijske sisteme prek radijske frekvence. To je sistem "označevanja", ki uporablja elektronski čip, ki ni večji od riževega zrna in je potencialno veliko manjši, vsebuje informacije o izdelku, ki se brezžično prenašajo v računalnik. Ta čip lahko shrani veliko več informacij kot črtna koda. Težava je v tem, da njegov signal sledi kupcu izven vrat supermarketa. Po mnenju Wal-Marta bi imel potrošnik možnost, da na blagajni zahteva, da se čip izklopi, le da ne namerava oglaševati te možnosti.
Eksperimentirala je že z izdelki Gillete in Procter & Gamble ter drugih, kot so Coca Cola, Kodak, Nestle in mnogi drugi.
Na začetku leta 2004 je Wal-Mart povedal svojim 100 glavnim dobaviteljem, da bodo morali biti pripravljeni zagotoviti to tehnologijo januarja 2005,
Sistem bi se na začetku začel uporabljati le kot sredstvo za sledenje veleprodajnih pošiljk, torej ne bi bilo nujno neposredno povezano z embalažo, ki jo potrošnik odnese domov. Novembra je napovedal, da bo večina dobaviteljev in dodatnih 37 dodanih na prvotni seznam pripravljenih. Zdaj je samo vprašanje časa, kdaj se bodo stroški čipov dovolj znižali, preden bodo vključeni v vse, kar potrošnik kupi.
V praksi to na primer pomeni, da bi lahko potrošniki, ki registrirajo svoje kreditne kartice ob vstopu v trgovino, verjetno plačali svoj nakup, ne da bi morali iti prek blagajne, saj bi se izdelki samodejno registrirali ob izstopu. Toda Wal-Mart in drugi, ki uporabljajo tehnologijo, bi imeli natančne informacije o tem, kdo, kaj, kdaj, koliko in kje uporablja izdelke.
Čeprav Wal-Mart ni edini, ki preizkuša tehnologijo – v Veliki Britaniji so tu še Tesco, drugje pa Metro, Carrefour in Home Depot, je največja sila v ozadju njenega razvoja. Pomembno je vedeti, da je tehnologijo najprej razvilo in uvedlo obrambno ministrstvo ZDA.
Orwell se gotovo vrti v grobu. Ti drobni sistemi nadzora, »majhni bratje«, če hočete, bodo šli veliko dlje od Velikega brata, ki si ga je zamislil.
Paradigma Walmartizacije v smeri »srečnega sveta«, ki jo razglašajo transnacionalna podjetja, za uspeh potrebuje našo ignoranco in pasivno brezbrižnost. Paradoksalno je, da bodo tisti, ki bodo ostali brez dostopa do kreditnih ali debetnih kartic – z drugimi besedami, večina prebivalcev planeta – ostali izven dosega tega nadzornega sistema. Z vso svojo močjo nas Wal-Mart in nadnacionalna podjetja potrebujejo za preživetje. Ne potrebujemo jih.
Silvia Ribeiro je preiskovalka z Grupo ETC.
Iz španščine prevedel Daniel Morduchowicz
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate