Vzdržanost več kot polovice državljanov; glasovanje za tradicionalne stranke skrajne desnice; stalni delež 70 % tradicionalnih dvostrankarskih volilnih baronov v zakonodaji in presenetljiva rast alternativnega glasovanja za levico in levo sredino sta bili značilnosti kolumbijskih parlamentarnih volitev leta 2002.
Kot se običajno zgodi, je to nedeljo, 38. marca, 10% državljanov glasovalo za kongres republike. 56 % se jih je vzdržalo, 6 % pa jih je pokvarilo glasovnice.
Vladajoče vojno ozračje je hranilo glasovanje za skrajno desnico: liberalni senator German Vargas Lleras je bil izvoljen v senat v tretjem glasovanju; General Canal je bil izvoljen v dolini Cauca na prvem glasovanju.
Napovedi o zmagoviti predsedniški zmagi skrajno desničarskega kandidata Alvara Uribeja Veleza, ki se zavzema za totalno vojno proti gverili, so v zadnjem hipu povzročile zamenjavo različnih liberalnih in konservativnih kandidatov. To je storil nekdanji župan Medellina in liberalec Luis Ramos, ki je zmagal na prvem glasovanju.
Več kandidatov tradicionalnih strank pa ni bilo ponovno izvoljenih, med njimi pa so bili kandidati, ki so bili vidni v boju za sporazumno rešitev oboroženega konflikta s socialnimi in gospodarskimi reformami. To je veljalo za senatorja Piedada Cordobo in Amilcarja Acosto, liberalca, ter Juana Manuela Ospino, konservativca.
Boljše rezultate so imeli alternativni in neodvisni kandidati. Antonio Navarro, nekdanji militant M-19, je bil v drugem glasovanju izvoljen v senat in je kot drugega na svoji listi izbral avtohtonega Gerarda Jumija.
Levica je bila presenetljivo večja kot na prejšnjih volitvah, kljub zdesetkanju levice od iztrebljanja Patriotske unije v osemdesetih letih. Kandidat 'Socialne in politične fronte' Carlos Gaviria je v četrtem glasovanju presenetljivo zmagal.
Za predstavnika Valle del Cauca je isto levo gibanje izbralo Alexa Lopeza, predsednika borbenega sindikata občinskih delavcev Sintraemcalija, za Bogoto pa predsednika sindikata državnih delavcev Fenaltrase, Wilsona Borjo. Borja je komunist, ki je komaj preživel atentat 14. decembra 2000.
V senat sta bila izvoljena tudi dva maoista, predsednik sindikata agrarnih delavcev Jesus Bernal in predsednik Združenja za rešitev kmetijstva pred neoliberalizmom Jorge Robledo. V senat je bil izvoljen tudi Efren Tarapues, avtohtoni avtoritet, ponovno pa je bil izvoljen upravni sindikalist Jaime Dussan.
Kar zadeva predsedniške volitve, parlamentarni rezultati podpirajo ankete pri napovedi morebitnega zmagoslavja Uribeja Veleza. Vsak drugi predsedniški kandidat je izgubil položaj. Naomi Senin (konservativka, ki vodi neodvisno gibanje) in Juan Camilo Restrepo (še en neodvisni konservativec) sta izgubila vsako priložnost za manevriranje v razpravi.
Liberalni kandidat Horacio Serpa je izgubil teren v kongresu, čeprav še naprej vztraja, da je še vedno na volitvah. Kandidat levice Luis Eduardo Garzon želi izkoristiti prihajajoče predsedniške volitve kot platformo za razprave in boj proti vojni ter za politične, socialne in gospodarske reforme: nima možnosti za zmago na predsedniškem položaju.
Ključna je razprava o politični reformi, katere odsotnost pojasnjuje abstinenco velikega dela volilnega telesa. Ali bo to politična reforma po Fujimorijevem modelu, centralizacija korupcije v predsedniku in njegovih pomočnikih, podžiganje vojne in represije? Ali reforma, ki bo povečala demokratične pravice, ustvarila novo raven resnosti volilne in strankarske politike ter odprla pot do rešitve oboroženega konflikta s pogajanji?
Druga razprava je povezana z gospodarsko reformo, ki jo je Uribe Velez žal zaključil. Je avtor zakonov v parlamentu, ki so ponovno uničili delavske pravice v skladu z mednarodno diktaturo neoliberalizma. Senator Vargas Lleras, vnet Uribejev privrženec, je tudi najbolj znan nasprotnik agrarne reforme v parlamentu. Levi kandidati so nasprotno poskušali na dnevni red uvrstiti delavske pravice, agrarno reformo in konec odpiranja kmetijskega uvoza.
Toda še bolj posledična je razprava o vojni. Levi predsedniški kandidat Luis Eduardo Garzon meni, da je propad mirovnih pogajanj velika zgodovinska napaka.
Kljub uspehu vojne demagogije, ki je vrhunec večmesečne nacionalne medijske kampanje, se bo prebivalstvo začelo zavedati, da ni hitre zmage za nobeno oboroženo skupino, le vse večje žrtve za civilno prebivalstvo in vse večje posredovanje Združenih držav – kot vidi vlade, Uribeja Veleza in oboroženih sil kot rešitve ter samih Združenih držav kot prehoda v pretresljivo Latinsko Ameriko, ki ji poskušajo vsiliti FTAA.
Kljub bombardiranju Caguana oborožene sile niso uspele zadržati gverilske ofenzive. Čeprav se uspeh volitev prikazuje kot poraz gverile – in očitno je, da jih gverila še zdaleč ni mogla ustaviti – je očitno tudi, da so gverilci v svojih nedavnih napadih vojaško napredovali po vsej državi tedne.
Pri teh napadih je prišlo do katastrofalnega uničenja državne infrastrukture med FARC (povsod po državi) in zračnimi silami (v Caguanu, Ariariju in starem demilitariziranem območju), ki so uničile mostove, ceste in energetske stolpe. Gverilci so izvedli napade na paravojaške baze v el Valle, Choco, Antioquia, Putumayo in Catatumbo, napade, ki jih paravojaške enote niso mogle zdržati, morda zaradi pomanjkanja zračne podpore.
Tako desnica kot gverila skušata vsiliti vojno. Krepitev levičarskih gibanj za mir bi morda lahko rešila konflikt. To je možnost, ki naj bi jo preprečili umazana vojna in atentati.
Hector Mondragon je kolumbijski aktivist in ekonomist. Živi v Kolumbiji, kjer sodeluje z različnimi kmečkimi in domorodskimi organizacijami.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate