Smrtonosni plamen zlorab človekovih pravic, ki je pustošil po zagovornikih demokracije na Haitiju po državnem udaru leta 2004, je podžgala organizacija, ki je prejela izdatno financiranje od kanadske vlade. V nekaj dneh po državnem udaru, ki ga je podprla Kanada, se je Kanadska agencija za mednarodni razvoj (CIDA) strinjala, da Nacionalni koaliciji za pravice Haitija – Haiti (NCHR-Haiti) dodeli 100,0001 $2,3 za projekt pomoči neobstoječim žrtvam lažnega »genocida«. ” za katero so uokvirili Aristidovega ministrskega predsednika Yvona Neptuna.XNUMX
NCHR-Haiti so financirale tudi ameriške in francoske vladne agencije. To so bile tri vlade, ki so vodile spremembo režima in podprle nezakonito hunto premierja Gérarda Latortueja, ki jo je uvedel državni udar.
Finančno jamstvo za NCHR-Haiti s strani prav tistih tujih vlad, ki so mentorirale državni udar in njegov nezakoniti nastanek, je to organizacijo postavilo v očitno navzkrižje interesov. In čeprav so bile njegove številne ostre izjave in poročila – pred, med in po državnem udaru – izjemno pristranske in pristranske v svojem nasprotovanju Aristidovi legitimni vladi, so se na NCHR-Haiti nenehno zanašali kot na najpomembnejši svetovni vir domnevno nevtralnega, poročila in analize o človekovih pravicah. Med tistimi, ki so dosledno navajali NCHR-Haiti, so bili korporativni mediji, tuje vlade, mednarodne organizacije za človekove pravice in kanadske skupine, ki jih financira CIDA in se domnevno osredotočajo na razvoj, mir in demokracijo.
Posledično je NCHR-Haiti igral ključno vlogo pri manipuliranju svetovnega javnega mnenja. V letih pred državnim udarom je delovalo v povezavi s haitijsko politično opozicijo, ki si je – v veliki meri financirana in organizirana s strani lokalnih poslovnih elit in tujih vladnih agencij – prizadevala za spodbujanje ozračja sovraštva proti Aristidu, ki je pomagalo olajšati njegovo odstavitev. Pristransko poročanje NCHR-Haitija, ki je nastrojeno proti Lavalasu, so te tuje vlade seveda podkupovale, ko so si prizadevale za spremembo režimov, ki bi okrepila moč prilagodljivejše države stranke na Haitiju. Potem, po državnem udaru, ko je bil Gérard Latortue uspešno postavljen, je NCHR-Haiti očitno molčal o neusmiljenih grozodejstvih, ki jih je režim izvajal proti Lavalasovim privržencem. Ta namerni molk je pomagal prikriti hude kršitve človekovih pravic, ki jih je zagrešila Latortuejeva »začasna vlada«. NCHR-Haiti je tudi prezrl očitne zlorabe in nedostojnosti, ki so jih vsakodnevno izvajale vojaške sile ZN, ki so – pod krinko »ohranjanja miru« – postale tuje okupacijske sile, ki delujejo v dogovoru s policijo režima državnega udara, da bi počistile preostalo opozicijo in podprle Latortue je neupravičeno nameščen, de facto vlado.
Ko je NCHR-Haiti uporabil svoje mogočne propagandne moči, je brez sramu prilil olja na ogenj kršitev človekovih pravic, ki divjajo po državi: demoniziral je Aristida; pohvalil je režim državnega udara in uporniške skupine, ker so ujeli Lavalasove »kriminalce«; je celo prisilil policijo režima državnega udara in sile ZN, da so še bolj nasilno vdrli v revne soseske, da bi izločili podpornike Lavalasa, ki jih je zasmehoval in razčlovečil s slengovskim izrazom haitijske elite, himera.4
Vendar pa ni dovolj reči, da je bil NCHR-Haiti marioneta za lokalno haitijsko elito in njene tuje podpornike. NCHR-Haiti je več kot le pretiraval s pomanjkljivostmi Lavalasa in nato prikril kršitve človekovih pravic, ki so med in po državnem udaru plamtele po vsem Haitiju. Takoj po spremembi režima je NCHR-Haiti vzpostavil tesno delovno partnerstvo z Latortuejevo diktaturo. Skupina je dejansko postala veja nezakonite »začasne« vlade s pomočjo in podpiranjem kršitev človekovih pravic na Haitiju. Delno je to storila z uporabo neutemeljenih obtožb in izmišljenih obtožb, ki jih je diktatura v celoti uporabila za nezakonito zapiranje nedolžnih ljudi, povezanih s priljubljeno Lavalasovo vlado.
NCHR-Haiti popolnoma pristransko poročanje o človekovih pravicah ponazarja medijska konferenca z naslovom: »Boniface-Latorture: prvih 45 dni.«5 To poročilo, ki se osredotoča na kritiko domnevnih zlorab Aristidove strmoglavljene demokracije, hkrati pa hvali novoustanovljeno haitijsko režima, ponazarja vrsto pristopa obtoževanja žrtve, ki je prežel delo NCHR-Haiti, ki ga financira CIDA.6
Na žalost so številni tuji politiki, vladne agencije, korporativni mediji ter mednarodne skupine za človekove pravice in pomoč uporabile NCHR-Haiti kot svoj primarni vir, medtem ko so prezrle številne neodvisne preiskave človekovih pravic, ki so bile izvedene na Haitiju po državnem udaru. Ta članek obravnava poročila, ki jih je objavilo šest tovrstnih organizacij s sedežem v ZDA, s posebnim poudarkom na njihovi analizi:
(a) storjene zlorabe človekovih pravic,
(b) žrtve, ki so tarče, in
(c) glavni krivci za kršitve človekovih pravic.
Stanje človekovih pravic na Haitiju, ki ga je dosledno razkrivalo teh šest organizacij, je bilo v popolnem nasprotju s sliko, ki jo je narisal NCHR-Haiti. In še več, vsi avtorji teh delegacij ZDA so dvomili v legitimnost NCHR-Haiti in so dejansko nedvoumno obsodili njegovo izjemno pristransko in pristransko perspektivo.
Inštitut za pravičnost in demokracijo na Haitiju (IJDH)
Dokument IJDH »Kršitve človekovih pravic na Haitiju« je morda najobsežnejša analiza iz zgodnjega obdobja po državnem udaru. Pokriva zlorabe, o katerih so poročali svojemu osebju na Haitiju od konca februarja do sredine maja 2004. Osredotoča se na »napade na množične aktiviste in prebivalce revnih mestnih in podeželskih območij na Haitiju, vrste žrtev, katerih zgodbe so pogosto spregledane pri poročanju Haiti.”7
Poročilo ugotavlja, da »v državi vlada splošno ozračje strahu in terorja«, vendar priznava, da je »težko oceniti dejansko število političnih in izvensodnih umorov«.8 Ena od njegovih ugotovitev pa zgovorno nakazuje število političnih umorov, vsaj v prvem mesecu režima državnega udara in samo v glavnem mestu Haitija. Osebje IJDH je intervjuvalo zaposlene v mrtvašnici v splošni bolnišnici v Port-au-Princeu, ki so »odkrili, da je bilo 800 trupel 7. marca in še 200 trupel v nedeljo, 28. marca, odvrženih in pokopanih v množičnem grobu v Titanyenu.«9 (Titanyen kjer so haitijska vojska in njeni odredi smrti pogosto odlagali trupla v prejšnjem obdobju proti-Aristidovega državnega udara, med letoma 1991 in 1994.)
Na stotine primerov, navedenih v poročilu IJDH, je "le majhen del storjenih kršitev." To je zato, ker so se raziskovalci soočali s številnimi ovirami, vključno z:
“(a) veliko žrtev ali [njihovih] sorodnikov … se [se] skriva …;
(b) … nadaljnji nadzor območij zunaj Port-au-Princea s strani upornikov Fronte [Résistance pour la Libération Nationale] in nekdanjih vojakov …;
(c) veliko žrtev ali njihovih sorodnikov noče prijaviti kršitev zaradi strahu pred nadaljnjim maščevanjem;
(d) trupla, ki so pripeljana v mrtvašnico in niso zahtevana, se sistematično odstranijo.«10
Kljub tem težavam podrobno poročilo – polno grozljivih fotografij pohabljenih trupel in kupov trupel – razkriva grozljivo litanijo zlorab, vključno z:
„(a) nasilje nad življenjem, varnostjo, zdravjem in fizičnim ali duševnim blagostanjem oseb, zlasti umor, mučenje, pohabljanje, posilstvo, pa tudi kruto, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje …;
(b) kolektivne kazni za osebe in njihovo lastnino;
(c) ropanje;
(d) … ugrabitev ali nepriznano pridržanje posameznikov; in
(e) grožnje ali spodbujanje k storitvi ... zgoraj navedenih dejanj;
(f) samovoljne aretacije in pridržanja;
(g) kršitev pravice do svobode zbiranja in združevanja; in
(h) kršitev pravice do svobode mnenja in izražanja.«11
Glede ugotavljanja politične pripadnosti žrtev poročilo IJDH navaja, da
"Z izjemo štirih žrtev in tistih, katerih identitete ni bilo mogoče pridobiti, so intervjuvanci poročali, da so bile žrtve podporniki predsednika Aristida ali nekdanje haitijske ustavne vlade."12
Poročilo tudi pojasnjuje, da:
»Številni primeri samovoljnih aretacij, nezakonitega pridržanja in mučenja ter kolektivnega kaznovanja žrtev in njihovega premoženja so povezani s poskusi žrtev, da uveljavljajo svojo pravico do svobode izražanja, najpogosteje ob izražanju podpore spoštovanju demokracija.”13
IJDH je bil prav tako jasen glede tega, kdo je zagrešil te zločine, in opozoril na režim državnega udara
"oborožene sile in druge organizirane oborožene skupine ... Nasilna dejanja izvajajo oborožene tolpe ali druge kriminalne združbe, ki delujejo nekaznovano in kar se zdi pod krinko ali s tihim soglasjem oblasti [državnega udara] oblasti.«14
26. julija 2004 je posodobitev IJDH popisala nenehne zlorabe človekovih pravic. To drugo poročilo je bilo obsojajoča obtožnica "uradnega preganjanja" s strani režima državnega udara na Haitiju in je podalo številne primere njegove krivde za:
* »Nezakonite aretacije in pridržanja
* Nezakonita iskanja
* Preganjanje tiska
* Kršitev svobode govora in zbiranja
* Kršitev neodvisnosti sodstva
* Nezaščita državljanov.«15
IJDH je bil ponovno jasen pri identifikaciji žrtev in storilcev:
»Ljudje, za katere se domneva, da podpirajo haitijsko ustavno vlado ali Fanmi Lavalas, politično stranko predsednika Jean-Bertranda Aristida, so bili sistematično preganjani od konca februarja do danes. V mnogih primerih je de facto vlada premierja Gérarda Latortueja je neposredno odgovorna za preganjanje; v drugih primerih zavrača ukrepanje, da bi svojim zaveznikom preprečil preganjanje podpornikov Lavalasa... Ni bilo poskusov aretacije nikogar zaradi napadov na podpornike Lavalasa, vključno s storilci, ki so bili dejansko obsojeni za zločine v prejšnjih de facto režim (1991-1994).
»Latortuejeva vlada si ni prizadevala razorožiti upornikov in drugih zaveznikov, ki nosijo in uporabljajo nezakonito orožje. Težko oborožene paravojaške skupine nezakonito nadzorujejo številna območja ..., kar označuje vrnitev k praksam vojaških diktatur. Oborožene tolpe izvajajo aretacije brez naloga ali drugega pravnega pooblastila... Nekateri celo izrekajo in izvršijo smrtne obsodbe brez sojenja. Policija in sodstvo sodelujeta s to nezakonitostjo, tako da aretirane zadržujeta. Tradicionalni vojaški zavezniki, kvazivojaški "šefi oddelkov," so začeli prevzemati oblast od lokalnih izvoljenih uradnikov...
"Vlada je prav tako nezakonito integrirala nekdanje vojake v običajne enote haitijske nacionalne policije, pri čemer je zaobšla postopke policije za zaposlovanje, usposabljanje in napredovanje. Integracija takšnih ljudi v enote … je recept za zlorabo in represijo.«16
To poročilo IJDH se zaključi z besedami režim:
»morajo takoj ustaviti vsako preganjanje tistih, za katere menijo, da podpirajo Lavalas ali haitijsko ustavno vlado, in morajo začeti dosledno spoštovati zaščito državljanskih svoboščin haitijske ustave. Ne samo, da mora končati zlorabe svojih policijskih in pravosodnih uradnikov, ampak tudi svoje paravojaške zaveznike spraviti pod pravno državo.«17
IJDH obsoja NCHR-Haiti
Čeprav ti dve poročili IJDH nista posebej omenili vloge, ki jo ima NCHR-Haiti, je avtor poročil – ustanovitelj in direktor IJDH, Brian Concannon mlajši – večkrat kritiziral NCHR-Haiti. Na primer, med intervjujem avgusta 2004 je Concannon dejal, da je NCHR-Haiti
»mnoge žrtve preganjanja menijo, da so sovražnega njihovim interesom, delno zato, ker je NCHR obtoževal ljudi, ki so bili nato nezakonito aretirani in zaprti, in delno zato, ker ko greš v pisarne NCHR, so iskani plakati za ljudi, povezane z Lavalasom vlade in nimajo plakatov ljudi, ki so bili celo obsojeni zaradi kršitev človekovih pravic privržencev Lavalasa in se prosto gibljejo.
»Če bodo NCHR in drugi trdili, da se to preganjanje ne dogaja, morajo [iti] ven in izvesti preiskavo. Mislim, da je veliko glavnih organizacij za človekove pravice na Haitiju, ki jih prav tako podpira USAID in druge bogate vlade [kot je Kanada] – ne po naključju – sistematično pristransko poročalo o človekovih pravicah v smislu obtožb o prekomernem poročanju. proti članom Lavalasa in premalo poročanje ali ignoriranje obtožb o preganjanju članov Lavalasa.«18
Concannon v članku, ki opisuje ponarejen pravni postopek proti Aristidovemu ministrskemu predsedniku Yvonu Neptunu zaradi domnevne odgovornosti za domnevni pokol Lavalasove vlade v kraju La Scierie, St. Marc, ugotavlja, da – kljub pomanjkanju kakršnih koli dokazov – ”NCHR -Haiti je vztrajal, da se primer preganja.
Concannon tudi opisuje NCHR-Haiti kot "srditega kritika" Aristidove vlade in "zaveznika" nezakonitega režima. Pojasnjuje, da je NCHR-Haiti tesno sodeloval z začasno vlado Haitija (IGH), ki je bila ustanovljena z državnim udarom. Concannon poudarja, na primer, da:
»IGH, ki je imel dogovor z NCHR-Haiti, da preganja vsakogar, ki ga je organizacija obtožila, se je obvezal z aretacijo gospoda Neptuna skupaj z nekdanjim ministrom za notranje zadeve [Jocelerme Privert], nekdanjim članom parlamenta [Amanus Maette] in nekaterimi drugimi .
»NCHR-Haiti je prejel 100,000 $ nepovratnih sredstev od kanadske vlade (ene od treh glavnih podpornikov IGH, skupaj z ZDA in Francijo) za nadaljevanje primera La Scierie. Organizacija je najela odvetnika in nekdanjega opozicijskega senatorja, da zastopata žrtve, in nadaljevala pritisk v tisku.«19
Concannon je v članku za Pravnik, češ da čeprav NCHR-Haiti
»postajala vse bolj politizirana in je po državnem udaru leta 2004 sodelovala z IGH pri preganjanju aktivistov Lavalasa. Preganjanje je postalo tako očitno, da je nekdanja matična organizacija NCHR-Haiti, NCHR s sedežem v New Yorku, javno zavrnila haitijsko skupino in jo pozvala, naj spremeni svoje ime. [Nato] se je preimenoval [v Réseau National de Défense des Droits Humans (RNDDH)], vendar je vztrajno zasledoval gospoda Neptuna in druge člane Lavalasa. Organizacija je vložila tožbo v imenu skupine ljudi, ki trdijo, da so žrtve pokola [v La Scierie] ... s pomočjo znatne donacije kanadske vlade. Pravna ekipa RNDDH je na sodišču in v tisku vztrajno nasprotovala priporočilu tožilstva, naj opusti primer, in celo prošnji za humanitarno izpustitev.«20
Kihot center (QC)
Konec marca/v začetku aprila 2004 je QC na Haiti poslal »nujno misijo za opazovanje Haitija« s 23 opazovalci človekovih pravic, vključno z nekaterimi »kongresnimi pomočniki«.21 Njihovo poročilo je zaključilo, da je bila »nevarnost« na Haitiju posledica številnih dejavnikov, vključno z:
»ponovni vzpon vojaških in paravojaških sil, osvobojeni kriminalci in kršitelji človekovih pravic, ki hodijo po ulicah in nadzorujejo velika območja zunaj prestolnice, integracija ponovno vzpostavljenih paravojaških sil in vojske v haitijsko nacionalno policijo, širjenje orožja in oborožene tolpe.«22
Poročilo QC je dokumentiralo "sistematično kampanjo terorja", ki jo je sprožil državni udar februarja 2004, in opredelilo njene glavne cilje kot
»revni, ki so podpirali predsednika Aristida, Fanmi Lavalas strankarska in participativna demokracija.«
Kar zadeva odgovorne, poročilo QC pravi, da
»Haitski tisk ima trenutno ključno vlogo pri preganjanju. Začasna vlada ne le dovoljuje, da se ta kampanja nadaljuje, ampak aktivno sodeluje. Po skoraj vseh pričevanjih, izjavah očividcev in poročilih družinskih članov žrtev so v teroristični akciji sodelovali tudi ameriški marinci.«23
Kot rezultat
»Kršitve in zlorabe od državnega udara ... [ki] so nesorazmerno prizadele revne in podpornike Lavalasa, ... posamezniki iz slumov Port-au-Princea, sekundarnih mest in podeželja [so bili] prisiljeni v skrivanje.«24
Na primer, člani haitijske »največje organizacije za človekove pravice«, Fondasyon Trant Septamn (FTS) – imenovano po datumu, ko je bil Aristide strmoglavljen z državnim udarom po njegovih prvih volitvah leta 1991 – so bili prisiljeni v »skrivanje po vsej državi« in »njihov vodja Lovinsky Pierre-Antoine, psiholog z dolgo zgodovino dela z žrtve mučenja, odšli v izgnanstvo 2. marca [2004].«25
Čeprav so predstavniki FTS "prišli iz skrivališča", da bi se srečali z delegacijo QC, so bili zaradi svoje varnosti prisiljeni "ostati anonimni." Člani FTS so "pretežno prebivalci mestnih barakarskih naselij ... žrtev med državnim udarom leta 1991." Več kot desetletje so organizirali tedenska bdenja v haitijski nacionalni palači in "koordinirali kampanjo za preprečitev ponovne vzpostavitve haitijske vojske." Uspelo jim je celo zbrati »150,000 imen za peticijo, ki poziva k ustavni spremembi za prepoved haitijske vojske«.26
Poročilo QC nasprotuje preganjanju legitimnih skupin za človekove pravice, kot je FTS, po državnem udaru po letu 2004, z zelo različnimi izkušnjami »opozicijskih in nevladnih organizacij«, ki so »zagovarjale Aristidovo strmoglavljenje«. Po državnem udaru leta 2004 te skupine proti Lavalasu zagotovo niso bile prisiljene v skrivanje, niti se niso soočile s preganjanjem. Pravzaprav so doživeli to, kar so opisali kot »večjo svobodo izražanja«.
Ta dramatična razlika med varnostnimi razmerami, s katerimi se soočajo skupine, ki so se postavile bodisi za ali proti Aristidovi izvoljeni vladi, se je pokazala na več načinov, vključno z lokacijo njihovih srečanj z delegacijo QC. Poročilo QC ugotavlja, da so bili člani FTS prisiljeni sestati "z našo opazovalno ekipo, medtem ko so se skrivali." V nasprotju s tem so sestanki QC z naslednjimi skupinami proti Aristidu potekali v varnem njihovem lastnem uradu: NCHR-Haiti, Iniciativna skupina civilne družbe, Plateforme Haïtienne de Plaidoyer pour un Développement Alternatif (PAPDA) in Nacionalna koordinacija za Zagovorništvo pravic žensk (CONAP).27 Ni presenetljivo, da je vse te državnemu udaru prijazne skupine izdatno financirala CIDA.28
QC obsoja NCHR-Haiti
Ekipa za nujno opazovanje QC je obiskala urad NCHR-Haiti v Port-au-Princeu, ki ga opisuje kot
»organizacija za človekove pravice, na katero se oblikovalci politik s sedežem v ZDA najbolj zanašajo. Čeprav NCHR trdi, da je nepristranska organizacija, je ekipa [QC] slišala večkratna pričevanja o njihovem molku v primerih, ko so bili žrtve Lavalasovi podporniki. NCHR je s svoje strani govoril o tem, kar so poimenovali "sistematične kršitve človekovih pravic", do katerih je prišlo med Aristidovo administracijo. Ne verjamejo, da je to, kar se zdaj dogaja [konec marca – začetek aprila 2004], mogoče šteti za sistematično.«29
Na primer, ekipa QC je slišala številne priče očividcev o "domnevnem pokolu kar oseminsedemdesetih ljudi v ... gosto naseljeni, revni soseski, Bel Air, v Port-au-Princeu", ki "se je izognil vsakemu pravemu nadzoru mednarodni tisk." Glede na "skoraj vse posameznike in organizacije, s katerimi se je pogovarjala opazovalna misija [QC], so smrti prišli v rokah ameriških marincev."30
Vendar, ko je ekipa QC vprašala predstavnika NCHR-Haiti, Fita Espérancea, ali namerava njegova skupina raziskati ta primer, je njegov odgovor razkril nagnjenost NCHR-Haiti, da krivi žrtve takih napadov:
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate