Na novo napovedani proračun v Pakistanu se močno zanaša na prednostni način zmanjševanja revščine Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, liberalizacijo, ki naj bi ustvarila naložbe, po možnosti tuje, ki vodijo v zaposlovanje, kar na koncu doseže vrhunec v zmanjšani revščini. Tako je vsaj teorija. V praksi so bile s to strategijo resne težave. Vendar so dokumente o strategiji za zmanjševanje revščine, ki zagovarjajo to strategijo, sponzorirali Svetovna banka in drugi donatorji ter slovijo kot participativni in dinamični; ‘živ dokument’, ki se razvija s potrebami ljudi. Pakistanski PRSP je bil nedavno dokončan, decembra 2003, in močno vpliva na nedavno predlagani proračun.
Preden si podrobneje ogledamo pakistanski primer, bi bilo koristno poskusiti razumeti, zakaj se je Svetovna banka podala na potencialno nevarno pot zagovarjanja participativnih raziskav. Glede na nedavno zgodovino, zakaj sprememba mišljenja? Onemogočanje in osiromašenje milijonov v tretjem svetu zaradi načrtov strukturnega prilagajanja, ki jih je Svetovna banka promovirala v državi za državo, ni privedlo le do obsežne dokumentacije in kritične analize, ampak tudi do vedno bolj vidnih protestnih gibanj, kritično na samem Zahodu. . Prvi nepozaben primer moči tega protestnega gibanja ostaja Seattle leta 1999, toda od takrat je postalo običajno najti protestnike proti globalizaciji na vsakem večjem srečanju Svetovne banke, STO in MDS.
Zdi se, da kritike teh protestnih gibanj in alternativnih teoretikov dosegajo notranji krog intelektualnih podpornikov Svetovne banke, kot so Stiglitz, Sachs in Bhagwati. Vsi zdaj kritizirajo pristop in metodologijo banke.
Še pomembneje pa je, da je bila evidenca Svetovne banke o pomoči ‘razvoju’ v njenih državah strankah v zadnjih letih močno nazadovala, saj so številni njeni ‘zvezdniški učenci’, kot sta Argentina in Gana, kljub temu zdrsnili v kaos, ali bolj verjetno zaradi natančnega sledenja navodilom Svetovne banke in MDS. Očitno je bilo treba nekaj narediti. Dokumenti o strategiji za zmanjševanje revščine so odgovor tako na očitno vprašanje naraščajoče svetovne revščine, za katero mnogi trdijo, da je posledica samih politik, ki so jih države izvajale pod vodstvom Svetovne banke, kot tudi na kritike glede nevključujoče narave oblikovanja politik Svetovne banke.
Do januarja 50 je okoli 2004 držav predstavilo končne PRSP odborom Svetovne banke in MDS. Po navedbah Svetovne banke »PRSP pripravijo vlade s pomočjo participativnega procesa, ki vključuje civilno družbo in razvojne partnerje, vključno s Svetovno banko. in Mednarodni denarni sklad (IMF)''. Na tej točki bi bilo koristno vprašati, kdo je predstavljal ‘civilno družbo’, da bi uravnotežil veliko prisotnost donatorjev.
Koncept civilne družbe, če se ne uporablja za sklicevanje na družbo na splošno, se natančneje uporablja za označevanje tistega segmenta družbe, ki je v interakciji z državo, vpliva na državo in je kljub temu ločen od države. Glavna sredstva zastopanja civilne družbe v primeru PRSP so bile nevladne organizacije. Na srečo Svetovne banke je koncept civilne družbe dovolj nejasen, da omogoča preprosto manipulacijo. Kdo bo izbran za predstavnika civilne družbe, je v veliki meri prepuščena presoji vlade in donatorjev. V Pakistanu je po prvem krogu tako imenovane udeležbe javnosti koalicija nevladnih organizacij, sindikatov in aktivistov pisala Svetovni banki, pakistanski vladi, Mednarodnemu denarnemu skladu in drugim agencijam, naj prijavijo svojo pritožbo. Pisci pisem trdijo,
»Vmesni PRSP (I-PRSP) sta ministrstvi za finance in načrtovanje objavili novembra 2001. Medtem ko sam dokument I-PRSP nakazuje, da je v fazi priprave potekalo obsežno javno posvetovanje, ni konkretnih dokazov za potrditev te trditve. Velika večina skupin civilne družbe še vedno šele ugotavlja, da proces PRSP obstaja.«
V posvetovalni proces je bila nato vključena izbrana skupina nevladnih organizacij. Končni PRSP, objavljen decembra 2003, vsebuje trditve glede vključenosti in sodelovanja, ki jih je še vedno težko preveriti. Poročilo trdi, da je bil ‘participativni proces PRSP dodatno obogaten z družbeno mobilizacijo na osnovni ravni prek mreže programov podpore podeželju (RSPN) pri določanju prednostnih nalog in izboljšanju izvajanja’.
Splošno priznano je, da je RSPN arhetipska ustanovi prijazna nevladna organizacija. Še pomembneje pa je, da poročilo ne vsebuje nobenih informacij o tem, kako je bilo to sodelovanje spodbujeno, kdo je bil povabljen in kako so potekale razprave. Še vedno je težko dokazati te trditve o sodelovanju. Kritično je, da IMF in Svetovna banka v svojih poročilih ne postavljata nobenih vprašanj o procesu sodelovanja. Poročilo skupnega osebja o oceni pakistanskega PRSP, ki naj bi bilo napisano za kritično ovrednotenje procesa oblikovanja PRSP v državi, trdi, da je »široko participativni pristop, ki je bil uveden med vmesnim PRSP, podprl končni PRSP«. Poročilo v nadaljevanju navaja zadovoljstvo s stopnjo sodelovanja pri oblikovanju strategije, pri čemer se osredotoča predvsem na hitrost izvajanja strategije.
Medtem ko v Pakistanu ostaja vprašanje, kdo, kaj in kako pri sodelovanju civilne družbe, negotovo, ostaja seznam donatorjev, ki so prispevali, dolg in jasen: »Svetovna banka in drugi ključni donatorski partnerji, vključno z ADB, DfiD, INGAD, UNDP, UNFPA, ILO, UNICEF, WHO, JICA, CIDA, USAID, EU, GTZ, NORAD so dejavno podprli celoten proces PRSP in prispevali k oblikovanju, izvajanju in vrednotenju politik.
To je del širšega vzorca PRSP v drugih državah. Morda bi bilo skušnjava gledati na to, da ta PRSP ni bila tako participativna, kot trdi, kot na edinstven pakistanski problem. Vendar pa nedavno poročilo Oxfama z naslovom ‘Od “donorship†to Ownership?’ kaže na neuspehe pri sodelovanju v različnih državah. Številne druge nadzorne organizacije, kot sta Focus on Global South in Eurodad, so podale podobne trditve. Poročilo Oxfama trdi: »Donatorji ohranjajo veliko preveč nadzora nad vsebino politik, uporabljajo pogojevanje in pogajanja v »zakulisju« na škodo procesov sodelovanja. Nazadnje, te nove priložnosti za dialog o politiki ostajajo zelo krhke in odvisne od velikodušnosti donatorjev, namesto da bi bile institucionalizirane kot pravica.’.
Prav v vsebini PRSP pa najdemo največje nasprotje pogostim trditvam o participativnem odločanju. V državi za državo PRSP-ji ponovno vsiljujejo ‘prej preizkušeno in neuspešno politično paradigmo’ načrtov strukturnega prilagajanja. Oxfam poroča, da je bil namen poročil PRSP skoraj enak v vseh petdesetih doslej napisanih poročilih. Kakšno naključje, da v državi za državo PRSP še naprej odražajo 'poudarek strukturnega prilagajanja na 'zategovanju pasu' gospodarskih okvirov, liberalizacijo, privatizacijo in rast, ki temelji na enem ali dveh primarnih izvozih'.
V skoraj vseh PRSPS je popolna odsotnost zgodovinske in družbenopolitične analize o tem, zakaj obstaja revščina. Pakistanski PRSP le mimogrede ugotavlja, da so bili kot rezultat participativnih delavnic, ki jih je izvedel Program mrež za podporo podeželju, ugotovljeni nekateri razlogi za revščino, med katerimi so bili: ‘diskriminatorni izobraževalni sistem, visoka pojavnost zdravstvenih težav, razširjena brezposelnost, nedostopnost do kapital iz tradicionalnih virov za ustanovitev produktivnega podjetja, malo priložnosti za ženske, da si zaslužijo za preživetje, pomanjkanje poklicnih znanj, ... degradacija okolja, nedosledna oskrba z vodo, pomanjkanje dostopa do pravnega varstva in hitro naraščanje prebivalstva, ….’. Kazalcev revščine se ne poskuša ločiti od vzrokov.
Tukaj je bistvo zadeve. Odsotnost vzročne analize je ključnega pomena, saj lahko PRSP predlaga strategije za zmanjšanje revščine, za katere so drugi dokumentirali, da prispevajo k rasti revščine. Poročilo Focus on Global South poudarja, da je ‘zmanjševanje razprave o revščini na zmanjševanje revščine…..lahko namerno zavajajoče...in če je diagnoza revščine napačna, bo tudi nastajajoča strategija napačna. Zato verjamemo, da politične matrike, ki se pojavljajo v večini procesov PRSP, le redko pokažejo dokazljivo povezavo z dejanskim zmanjšanjem revščine’.
PRSP Svetovne banke še naprej podpira trgovinsko in finančno liberalizacijo ter privatizacijo, za katero so številni raziskovalci dokazali, da dejansko vodi do povečane revščine z odpravo samooskrbnega kmetijstva, deindustrializacijo držav tretjega sveta in večjim deležem dodane vrednosti. multinacionalkam, ki imajo vedno večjo prednost pred skrbmi državljanov.
Razvojna industrija ni monolit in ni dvoma, da je v Svetovni banki veliko takih, ki morda iskreno verjamejo, da je povečana liberalizacija pot naprej za razvoj v tretjem svetu. Toda glede na vse več dokazov z vseh koncev sveta, da temu ni tako, in glede na vse več revizij s strani samih ekonomistov, ki so ta okvir intelektualno podpirali, je takšno prepričanje težko upravičiti.
Pravzaprav je organizacija, ki sama deluje v nedemokratičnih strukturah, malo verjeten zagovornik participativnega odločanja. Glasovalna moč v Svetovni banki je določena s finančnim prispevkom države. ZDA imajo med 15.5-18 % glasov v vsakem odboru, skupni glasovi držav G7 pa so blizu 45 %. Sedeža IMF in Svetovne banke sta v Washingtonu zaradi določila, da bosta sedeža v državah z najvišjim prispevkom. Pomembne spremembe usmeritve politike zahtevajo 85-odstotno večino glasov. Do sedaj so ZDA ohranile svojo pravico veta tako, da so zagotovile, da njihova glasovalna moč nikoli ne pade pod 15 %. Ta organizacija vsekakor razume jezik ‘efektivnega povpraševanja’, tj. odgovarjanja na zahteve tistih, ki lahko plačajo, vendar je pričakovati, da bo aktivno spodbujala demokratično udeležbo, morda največja naivnost.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate