Redni bralci Media Lensa bodo vedeli, da smo se na splošno osredotočili na uspešnost "liberalnih" medijev. Razlog za to je, da domnevamo, da je očitno, da "desničarskih" medijev - na primer Timesa in Telegrapha - ne gre jemati resno. Verjamemo, da za mnoge ljudi ideja, da imamo svoboden tisk, temelji na prepričanju, da so Guardian, Observer, Independent, New Statesman in celo BBC odprti in pošteni posredovalci resnice. Kot upamo, da smo začeli kazati, so ti mediji demokratična in moralna katastrofa in so pravzaprav ključni za državno-korporacijsko zatiranje demokracije in resnice.
Doslej smo opisali nekaj ključnih značilnosti nadzora misli v demokratični družbi: spodbujanje establišmentu prijaznih komentatorjev, dejstev in idej; opustitev (ali hiter izgon) establišmentu dragih komentatorjev, dejstev in idej; vpliv ustanavljanja na imenovanja višjega vodstva medijev; vpliv močnih oglaševalcev; pritisk podjetij naklonjenih vlad; blatenje disidentskih glasov; in zatekanje k nadutosti in zlorabi ali molku kot odgovor na pošteno kritiko.
Če vse to nekako ne uspe zadušiti disidentskih impulzov v mainstreamu, potem se lahko državno-korporativna moč vedno zanese na odbojnost.
Edward Herman in Noam Chomsky v svojem klasičnem delu o medijih, Manufacturing Consent – The Political Economy of the Mass Media, opisujeta, kako je mogoče odkritje uporabiti za napad na nestrinjajoče glasove v osrednjih medijih in širše:
»Flak se nanaša na negativne odzive na medijsko izjavo ali program. Lahko je v obliki pisem, telegramov, telefonskih klicev, peticij, tožb, govorov in predlogov zakonov pred kongresom ter drugih načinov pritožb, groženj in kaznovalnih ukrepov ... Če se odkritja proizvajajo v velikem obsegu ali s strani posameznikov ali skupin z znatna sredstva, je lahko neprijetno in drago za medije ... Sposobnost proizvajanja odstrelnega odstrela, še posebej odkritja, ki je drago in grozeče, je povezana z močjo.« (Herman in Chomsky, Manufacturing Consent, Pantheon, 1988, str. 26)
Primer tega je odziv Sunday Telegrapha na nedavno poročilo BBC.
V oddaji BBC1 Six O’Clock News prejšnji teden (4. aprila 2002) je Rageh Omaar poročal o trditvah o "eksploziji primerov raka od zalivske vojne" v južnem Iraku. "Niso samo Iračani tisti, ki verjamejo, da so bili okuženi," je dodal Omaar, "veterani britanske zalivske vojne imajo enake strahove."
Omaar je za "bilance" poročal tudi o mnenjih zahodnih oblasti:
»Zahodne vlade pravijo, da ni dokazane povezave med osiromašenim uranom [DU], uporabljenim za uničenje teh iraških tankov, in naraščajočim številom primerov raka na tem območju, vendar iraški zdravniki v tej regiji pravijo, da so dokazi pred nami. njihove oči vsak dan. Tukajšnji primeri raka so se od Zalivske vojne povečali za dvajsetkrat. Številni so redki in agresivni raki, povezani z obsevanjem – rak na maternici je bil diagnosticiran celo pri štirih letih. Oblasti to morda uporabljajo kot propagando, vendar to ne zmanjša dejstva, da navadni Iračani še naprej umirajo.«
Omaar je očitno dal vtis, da se mu zdijo trditve o dvajsetkratnem povečanju verodostojne – znova razkriva absurdno idejo, da so novinarji kadar koli 'nevtralni' (novinarji morda ne bodo odkrito izrazili svojega osebnega mnenja, ampak dejstva, ki jih uporabljajo, in obseg na katere so ta dejstva poudarjena, neizogibno vpliva osebno mnenje). Toda britanski javnosti je mogoče oprostiti, da na trditve »Iračanov« gleda s precejšnjo skepso, glede na demonizacijo iraškega režima s strani politikov in medijev; in seveda si nihče ne predstavlja, da so britanski veterani zalivske vojne, ne glede na to, kako iskreni so, medicinski strokovnjaki.
Kot vedno se torej v glavnem toku pojavljajo sporna vprašanja, vendar je tekmovanje pretehtano tako, da o izidu skoraj ni dvoma: gledalci so povabljeni, da izbirajo med argumenti močno obrekovanih »Iračanov« in neizkušenih veteranov zalivske vojne. v enem kotu in vlada njenega veličanstva v drugem – resnično močnih in verodostojnih nasprotnikov vladne linije ni videti.
Bralci Media Lensa bodo ta slog poročanja poznali iz prejšnjih Media Alerts. Tako je John Draper iz ITN poročal, da je "iraški voditelj" "krivil Zahod za stiske, ki jih [iraški ljudje] trpijo". (John Draper, ITN, Novice ob 10:30, 20. februar 2001)
Zdi se, da nobeden od višjih diplomatov ZN ali humanitarnih agencij ni "okrivil Zahoda za stiske", samo Sadama Huseina.
BBC-jev novinar David Loyn je v poročanju o vprašanju "pametnih sankcij" povedal, da mu je zunanje ministrstvo povedalo, da je cilj pregleda sankcij "bolje osredotočiti sankcije na nafto in orožje ter poskušati pridobiti nazaj [sic] propagando vojna." (David Loyn, BBC 10 O’Clock News, 20. februar 2001)
Ob predpostavki, da se visoki diplomati ZN in humanitarne agencije ne ukvarjajo s »propagando«, spet ostanemo pred pravim tekmovanjem med iraškim režimom in zahodnimi vladami. In medtem ko je bil iraški režim seveda neskončno demoniziran, se o besedah višjih zahodnih voditeljev dosledno poroča s spoštovanjem, spoštovanjem in celo strahospoštovanjem. BBC-jevi poročevalci, kot je Stephen Sackur, so za vedno posneti, kako stojijo pred veličastno veličino, ki sta Kapitol in Bela hiša, ter opisujejo, kaj »Washington verjame«, kaj »Busheva administracija vztraja« in s čim se »London strinja«, kot da so že bili občevanje z bogovi. Inavguracija predsednikov in neskončne druge državne slovesnosti podpirajo iluzijo.
Proces oboževanja je tako močan, da je celo George W. Bush, ki je bil prej prikazan kot absurdna in komična figura, pred kratkim imel impozantno sliko njegovega odločnega in strastnega obraza, ki se je razširil po večjem delu prve strani Guardiana. Zgoraj je bila velika pasica z naslovom: "Dovolj je - Bush". (Julian Borger in Ewen MacAskill, The Guardian, 5. april 2002). In pod temi odločnimi besedami: "Ko je govoril iz rožnega vrta Bele hiše, je gospod Bush obema stranema izraelsko-palestinskega spora jasno povedal, da je njegovega potrpljenja konec."
Če upoštevamo naše nezavedne slabosti, so predsedniki ZDA dosledno predstavljeni kot velikanski očetovski liki – supermočni, a skrbni starši, ki so odločeni zaščititi nas, svoje otroke, tudi če to pomeni, da bodo prizadeli druge ljudi. Tako v drugem Guardianovem poročilu Borger citira Busha:
"Odločil sem se, da mora Sadam oditi. To je približno vse, kar sem pripravljen deliti z vami.« (Julian Borger, Michael White in Ewen MacAskill, "Bush: znebili se bomo Sadama", 6. april 2002)
Pravzaprav Bush seveda ni mogočna in prijazna očetovska figura, ki bi bila v naših najboljših interesih; je tiskovni predstavnik, ki ga izberejo in nadzorujejo močni veliki poslovni interesi, ki sledijo svojemu neusmiljenemu načrtu. Sam Borger je lani namignil na realnost:
"V Bushevi administraciji je posel edini glas ... To je čim bližje, kot je mogoče v demokraciji, vladi podjetij, poslov in za podjetja." (Borger, "Vsi predsednikovi poslovneži", Guardian, 27. april 2001)
Če se vrnem k poročilu BBC, namesto da bi navajal Iračane in veterane zalivske vojne, bi lahko Omaar v kot postavil veliko bolj verodostojne tekmovalce, ki nasprotujejo zahodnim vladam. Lahko bi na primer navedel profesorja Douga Rokkeja, nekdanjega direktorja Pentagonovega projekta za osiromašeni uran, ki je Britanijo in Ameriko seznanil s smrtonosnimi zdravstvenimi tveganji, ki jih za zahodne enote predstavljajo granate z osiromašenim uranom (DU), in ki trdi, da je opozoril zahodne vlade že leta 1991, da lahko granate z osiromašenim uranom povzročijo raka, duševne bolezni in prirojene okvare.
Po besedah Rokkeja, nekdanjega profesorja okoljskih znanosti na univerzi Jacksonville, sta ZDA in Združeno kraljestvo prikrila nevarnosti kljub naraščajočemu številu smrti med zavezniškimi enotami, ki so se borile v Zalivu zaradi bolezni, povezanih z izpostavljenostjo osiromašenemu osiromašenemu uranu, vključno s sindromom zalivske vojne. Obrambni odbor Commons je seznanil s tveganji osiromašenega urana leta 1999. Rokke pravi:
»Od leta 1991 so številna poročila ministrstva za obrambo ZDA navajala, da posledice osiromašenega urana niso znane. To je laž. Povedali so jim. Bili so opozorjeni.” (Citirano, Felicity Arbuthnot in Neil Mackay, "Zavezniki so leta 1991 "povedali o nevarnostih raka zaradi urana" – razkriti dokumenti trdijo o prikrivanju", Sunday Herald, 7. januar 2001)
Ameriško ministrstvo za obrambo je Rokkeja zadolžilo za organizacijo čiščenja OU v Savdski Arabiji in Kuvajtu po zalivski vojni. V Savdski Arabiji so Rokke in njegovi možje zakopali vozila in kontaminirane dele teles ter drugo opremo poslali nazaj v obrat za jedrsko dekontaminacijo v ZDA. Umrlo je najmanj 10 moških. Edini v 50-članski ekipi, ki ni zbolel, je nosil polno radioaktivno zaščitno obleko. Danes je sam Rokke hudo bolan – težko diha, ima brazgotine na pljučih in ima težave s kožo ter okvaro ledvic:
"DU je stvar nočnih mor," pravi. »Je strupen, radioaktiven in onesnažuje že 4,500 milijonov let. Povzroča limfom, nevropsihotične motnje in poškodbe kratkoročnega spomina. V semenu povzroča okvare pri rojstvu in uničuje imunski sistem.« (Citirano, ibid)
The New Scientist poroča:
"Rokke ... ne dvomi, zakaj je zbolel - stik z radioaktivno kovino. Tri leta po tem, ko je delal v Zalivu, je ameriško ministrstvo za energijo testiralo njegov urin. Ugotovili so, da je bila raven urana v njegovem vzorcu več kot 4,000-krat višja od ameriške varnostne meje 0.1 mikrograma na liter. (Rob Edwards, "Too hot to handle", New Scientist, 5. junij 1999)
Sunday Herald je poročal o omejenem dokumentu ministrstva za obrambo z dne 25. februarja 1991 – štiri dni pred premirjem v Zalivski vojni. Navaja, da je treba v bližini granat z osiromašenim uranom nositi popolno zaščitno obleko in respiratorje ter da je treba človeške ostanke, izpostavljene osiromašenemu uranu, pred odstranitvijo izprati s cevjo:
»Dokument – s kodo 25/22/40/2 – pravi, da je vdihavanje ali zaužitje delcev iz [DU] tulcev tveganje za zdravje in da je treba izpostavljenost obravnavati kot 'izpostavljenost svinčevemu oksidu'. OU prah na hrani bi povzročil kontaminacijo.« (Sunday Herald, op., cit.)
Omaar bi lahko tudi citiral Michia Kakuja, profesorja fizike na mestni univerzi v New Yorku, ki je dejal:
»Navsezadnje, ko bo napisano zadnje poglavje, bo osiromašeni uran imel velik del krivde [za zdravstvene težave v Iraku]« (Scott Peterson, 'Posledice OU v Iraku in Kuvajtu: porast bolezni?' Christian Science Monitor, 29. april 1999)
Največ skrbi v zvezi z osiromašenim uranom je osredotočeno na prašne delce, ki ostanejo po tem, ko se krogla ob udarcu sežge. Majhni delci, ki jih nosi veter, lahko pridejo v človeško telo, kjer je emisija delcev alfa lahko zelo škodljiva za celice, meni Douglas Collins, zdravstveni fizik že 20 let in direktor za varnost jedrskih materialov v Atlanti.
Študija iz leta 1990, ki jo je naročila ameriška vojska, je povezala DU z rakom in izjavila, da "noben odmerek ni tako nizek, da bi bila verjetnost učinka enaka nič." (ibid) Dr. Asaf Durakovic, ki je bil med letoma 1989 in 1997 vodja nuklearne medicine v zdravstvenem centru Ministrstva za veterane ZDA, trdi, da je že najmanjša interna doza alfa "visoko radioaktivno tveganje". (ibid)
En varnostni memorandum, ki ga je leta 1991 napisala ameriška vojska, pravi, da je ena sama zoglenela krogla z osiromašenim uranom, ki so jo našle ameriške sile, oddajala 260 do 270 miliradov sevanja na uro. "Trenutna meja [NRC] za delavce, ki niso izpostavljeni sevanju, je 100 miliradov na leto," je zapisano (ibid).
Granate z osiromašenim uranom so bile uporabljene tudi v Natovem napadu na Srbijo leta 1999. Znanstveniki Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja v Makedoniji so med zračno vojno zaznali osemkrat višje ravni alfa sevanja v zraku od običajnih. Jugoslovanski vojaki so našli naboje z osiromašenim uranom v Bujanoviču na jugu, mednarodna ekipa pod vodstvom Švice pa je našla "resno radioaktivnost", ko je izkopala veliko nabojev na radijskem stolpu blizu Vranja. (Scott Petersen, "Osiromašeni uran straši po Kosovu in Iraku", Christian Science Monitor, poletje 2000)
Nato je na Kosovu zahodnim skupinam za razminiranje naročil, naj bodo "previdni" in naj ne plezajo na uničena oklepna vozila. Oktobra je polkovnik Eric Daxon, najboljši radiološki strokovnjak ameriške vojske, dejal: »Najboljše, kar lahko komur koli povem o vstopu v kontaminirano ali poškodovano vozilo, je: 'Ne počni tega. To je nevarno mesto." (ibid)
Siegwart-Horst Gunther, nemški epidemiolog in predsednik mednarodnega rumenega križa, ustanovljenega za zaščito zdravja otrok, je dejal, da so ga njegove študije v Iraku od leta 1991 vodile k prepričanju, da je stik z ostanki orožja z osiromašenim uranom povezan z "ostrim porastom nalezljivih bolezni in imunske pomanjkljivosti, aidsu podobni sindromi, ledvične motnje in prirojene deformacije«. (Richard Norton-Taylor, "Uranium shells warning for Kosovo alternative maybe: Ministrstvo za obrambo obtoženo skrivanja resnice", Guardian, 31. julij 1999)
Lahko se zgodi, da nič od tega ne dokazuje, da Iračani trpijo množične smrti zaradi osiromašenega urana, a bistvo je, da so, kar zadeva britansko javnost, tovrstni dokazi zagotovo veliko bolj zgovorni in prepričljivi kot trditve Iračanov zdravniki in veterani zalivske vojne, omenjeni v poročilu BBC. Tu pravzaprav pridemo do nenapisanega pravila medijskega poročanja: argumenti establišmenta se na splošno preverjajo na podlagi svojih najmočnejših dokazov v javni razpravi; disidentski argumenti se na splošno preverjajo na podlagi njihovih najšibkejših dokazov. To je eno od močnih, skritih izkrivljanj establišmentskih medijev.
Toda tudi to je premalo za novinarje desničarskega tiska, ki se zoperstavljajo vsakemu znaku nestrinjanja v mainstreamu. Chris Hastings in Charlotte Edwardes sta v članku z naslovom "BBC pod ognjem zaradi predvajanja iraške propagande trditev o raku" (The Sunday Telegraph, 7. april 2002) poročala:
»BBC je bil obtožen trgovanja s propagando v imenu Sadama Huseina, potem ko je predvajal poročilo, ki poudarja diskreditirane trditve, da so granate zaveznikov, uporabljene v zalivski vojni, povzročale raka pri iraških otrocih.
"Vodilni znanstveniki so obsodili novico Rageha Omaarja, dopisnika BBC, v kateri je poročal o trditvah, da obstaja neposredna povezava med strelivom z osiromašenim uranom, uporabljenim v konfliktu, in porastom raka pri otrocih."
Ironično, glede na to, da Omaar ni opravil intervjuja z zgoraj navedenimi zahodnimi znanstveniki in strokovnjaki, poročilo nadaljuje:
»Gospod Omaar je iz bolnišnice v južnem iraškem mestu Basra izjavil, da so iraški zdravniki poročali o 20-kratnem povečanju vseh vrst raka od konca zalivske vojne. Citiral je iraške trditve, da takih primerov ni bilo pred izbruhom konflikta leta 1991 ... Poročilo pa ni temeljilo na nobeni novi znanstveni raziskavi BBC in ni intervjuvalo nobenega zahodnega znanstvenika.«
Čeprav smo zgoraj navedli, v kolikšni meri Omaar ni poročal o lahko dostopnih in verodostojnih dokazih, ki izpodbijajo trditve vlade o varnosti osiromašenega urana, Sunday Telegraph natančno obrne resnico s tem, da večkrat namiguje, da je bil Omaar kriv trgovanja s proiraškimi "propaganda":
»Gospod Omaar ni povedal, da zanj veljajo kakršne koli omejitve poročanja, čeprav so ga ves čas spremljali iraški uradniki.
»Narava poročila, ki je bilo prejšnji teden predvajano na BBC1 v oddaji 10 O'Clock News, je pustila BBC odprt za špekulacije – ki jih je korporacija odločno zanikala –, da se je poskušal ugoditi iraškemu režimu, da bi dobil dostop. v državo v primeru vojne.
"Peter Hain, minister za zunanje zadeve, je sinoči dejal:" Vsak britanski novinar, še posebej tisti, ki dela za BBC, ki poroča iz Iraka, se mora zagotovo zavedati, da to počne samo zato, ker tako želi iraški režim. Objektivno novinarstvo v Iraku je skoraj nemogoče.« (Sunday Telegraph, ibid)
To je šokantno surov madež, zlasti v luči tega, kar je Omaar izpustil iz svojega poročila – brez dvoma bi iraški režim raje želel, da bi Omaar intervjuval nekatere od zgoraj omenjenih zahodnih znanstvenikov.
Nazadnje, če so bralci v kakršnih koli dvomih, članek še enkrat blati poročilo BBC kot del proiraške propagande:
»Vin Ray, namestnik vodje zbiranja novic pri BBC, je zanikal, da je bil z Irakom sklenjen dogovor o dostopu do države v primeru vojne. Rekel je: "To lahko kategorično zavrnem. BBC je najpogosteje prepovedana medijska organizacija v Iraku zaradi tega, kar poročamo. Res je, če rečemo, da nas ne spustijo pogosto, vendar ne bi ogrozili svojih standardov.«
Mešanica propagande, zarotniških namigov in blatenja časopisa Sunday Telegraph običajno ne bi zaslužila nobenega komentarja z naše strani, toda ob tej priložnosti menimo, da se lahko naučimo koristnih lekcij. Članek Sunday Telegrapha je odličen primer, kako so takrat, ko "liberalni" mediji celo začnejo izstopati iz establišmentu prijazne linije, na voljo močni odbojni stroji, ki jih podvržejo pritisku, da bi jih prisilili nazaj v vrsto. Kljub iluziji ostre razprave niti poročilo BBC niti Sunday Telegraph nista predstavila nobenih dokazov, ki bi izpodbijali vladno stališče do osiromašenega urana, ki bi ga britanski gledalci in bralci verjetno imeli za resnega in verodostojnega.
To je le še en primer več, kako se je naša družba razvila v nadzorovanje javnega uma z zatiranjem resnice in spodbujanjem laži, s čimer omogoča pokol nedolžnih v tujini za oblast in dobiček.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate