Greg Dyke, generalni direktor BBC, je napadel ameriško televizijsko poročanje o Iraku. "Če bi katera koli tiskovna organizacija delovala kot navijačica vlade, spodkopava vašo verodostojnost," je dejal. "Morali bi ... uravnotežiti svojo pokritost, ne pa udarjati po bobnu za eno ali drugo stran." Dejal je, da so raziskave pokazale, da so od 840 strokovnjakov, intervjuvanih v ameriških informativnih programih med invazijo na Irak, le štirje nasprotovali vojni. "Če bi to veljalo za Britanijo, BBC ne bi izpolnil svoje dolžnosti."
Je Dyke vse to rekel z odkritim obrazom? Poglejmo, kaj kažejo raziskave o BBC-jevem poročanju o Iraku. Media Tenor, nepristranska organizacija za raziskovanje medijev s sedežem v Bonnu, je preučila poročanje o vojni v Iraku nekaterih vodilnih izdajateljev televizijskih programov na svetu, vključno z ameriškimi mrežami in BBC. Osredotočil se je na poročanje o nasprotovanju vojni.
Drugi najslabši primer zavrnitve dostopa do protivojnih glasov je bil ABC v Združenih državah, ki jim je dovolil le 7 odstotkov svoje celotne pokritosti. Najslabši primer je bil BBC, ki je le 2 odstotka svojega poročanja namenil opozicijskim stališčem – stališčem, ki so predstavljala stališča večine Britancev. Ločena študija Univerze v Cardiffu je prišla do istega zaključka. BBC je dejal, da je "od vseh [britanskih] izdajateljev televizijskih programov prikazal najbolj vojno naklonjeno agendo".
Razmislite o prvi oddaji Newsnight po največjih političnih demonstracijah v britanski zgodovini 15. februarja. Razprava v studiu je bila omejena na intervjuje s torijevskim članom lordske zbornice, torijevskim poslancem, oxfordskim donom, profesorjem LSE, komentatorjem iz Timesa in poglede zunanjega ministra Jacka Strawa. K udeležbi ni bil povabljen niti en pohodnik, niti en predstavnik dveh milijonov, ki so protestno napolnili London. Namesto tega je politični poročevalec David Grossman sprevrženo vprašal: »Kaj pa milijoni, ki niso marširali?
Je bil sobotni obisk trgovine z domačimi izdelki ali gledanje nogometa dokaz podpore vladi?«
Stalna tema BBC-jevega poročanja o Iraku je, da je anglo-ameriška politika, čeprav zmožna "napak", v bistvu benigna, celo plemenita. Tako je presenetljivo Matt Frei, dopisnik BBC-ja iz Washingtona, 13. aprila izjavil: »Nobenega dvoma ni, da je želja, da bi prinesli dobro, da bi ameriške vrednote prinesli preostalemu svetu in še posebej zdaj na Bližnjem vzhodu ... zdaj vse večja vezan na vojaško moč.« Ista »dobra« vojaška sila je pravkar pobila vsaj 15,000 ljudi v nezakonitem, neizzvanem napadu na večinoma nemočno državo.
Kirsty Wark iz Newsnighta, ki se je nedvomno dotaknila te dobrote, je vprašala generala sira Mikea Jacksona, načelnika generalštaba, ali je "koalicija"
enote "so res nemočne, da bi pomagale civilistom, ki so jih iraške sile napadle v Basri". Jasno je, da ni čutila potrebe po preverjanju verodostojnosti britanske trditve, da so iraške sile ciljale na civiliste v Basri, kar se je izkazalo za neutemeljeno propagando.
Med bombardiranjem Srbije leta 1999 je Wark intervjuval še enega generala, Wesleyja Clarka, poveljnika Nata. Srbsko mesto Ni- je bilo pravkar poškropljeno z ameriškimi kasetnimi bombami, ki so ubile ženske, starce in otroke, ujete na prostem: grozljivo ročno delo ene od Natovih »natančno vodenih« raket, od katerih le 2 odstotka zadene vojaške cilje. . Wark ni postavil niti enega vprašanja o tem ali o morebitnih civilnih smrtnih žrtvah.
To niso osamljeni primeri, ampak BBC-jev »slog«. Pomembno je, da prejeta modrost dominira in je zaščitena. Ko je ameriška raketa ubila 62 ljudi na tržnici v Bagdadu, je BBC News vplival na lažno "kdo ve, kdo je odgovoren?" nevtralnost, standardna tehnika, ko je grozodejstvo »naše«. V oddaji Newsnight je komentator BBC-jev pokol zavrnil s temi besedami: "To je kljub vsemu vojna ... Toda cilj koalicije je odstaviti Sadama Huseina z osvojitvijo src in umov." Njegov glas je vlekel čez podobe žalujočih sorodnikov.
Ne glede na spor zaradi poskusa Andrewa Gilligana, da pove resnico o laganju Blairove vlade, je bilo BBC-jevo krepitev vladnih laži o "grožnji" iz Iraka rutina. Običajno 7. januarja je novica BBC1 ob 6. uri poročala, da so bili rezervisti britanske vojske vpoklicani, "da bi se soočili z nenehno grožnjo, ki jo predstavlja Irak". Kakšna grožnja?
Med zalivsko vojno leta 1991 so občinstvu BBC neprenehoma pripovedovali o "kirurških napadih", tako natančnih, da je vojna postala skoraj brezkrvna znanost. David Dimbleby je vprašal ameriškega veleposlanika: "Ali ni res, da je Amerika zaradi same natančnosti orožja, ki smo ga videli, edini potencialni svetovni policist?"
Dimblebyja so, tako kot njegove novinarske kolege, prevarali; večina orožja je zgrešila vojaške cilje in ubila civiliste.
Leta 1991 je po poročanju Guardiana BBC svojim izdajateljem naročil, naj bodo "previdni" glede slik civilnih smrti in poškodb. To lahko pojasni, zakaj nam je BBC ponudil le vpogled v grozljivo resnico – da so Američani sistematično ciljali na civilno infrastrukturo in izvajali enostranski pokol. Malo pred božičem 1991 je Medical Education Trust v Londonu ocenil, da je v »kirurškem« napadu in takoj po njem umrlo več kot 200,000 iraških moških, žensk in otrok.
Iskanje po arhivu ni uspelo najti niti enega BBC-jevega podatka, ki bi o tem poročal. Podobno preiskava BBC-jevega poročanja o vzrokih in posledicah 13-letnega embarga na Irak ni prinesla niti enega poročila, ki bi pojasnilo tisto, kar je Madeleine Albright, državna sekretarka Billa Clintona, izrazila tako jedrnato, ko so jo vprašali, ali so smrti pol milijona otrok je bila cena, ki jo je bilo vredno plačati za sankcije. "Mislimo, da je cena vredna," je odgovorila.
Bilo je veliko blatenja "Bagdadske zveri", vendar nič o dejstvu, da so Združene države do julija 2002 namerno blokirale več kot 5 milijard dolarjev vredne humanitarne pomoči in pomoči za obnovo, ki je prišla v Irak - pomoč, ki jo je odobrila varnost ZN Svet in plačal Irak. Pred kratkim sem o tem vprašal znanega BBC-jevega dopisnika in on
je odgovoril: "Poskušal sem, a jih ne zanima."
Pri vsem tem seveda obstajajo častne izjeme; a tako kot je BBC-jevim produkcijskim vrednotam le malo enakih, tako je tudi njegovim sebičnim mitom o objektivnosti, nepristranskosti in uravnoteženosti malo enakih – mitom, ki dokazujejo svojo vzdržljivost že od dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko je John Reith, prvi generalni direktor BBC-ja, na skrivaj pisal propagando za vlado Toryja Baldwina med splošno stavko in v svojih dnevnikih zapisal, da je nepristranskost načelo, ki ga je treba začasno opustiti, kadar koli sta ogrožena ustaljeni red in njegov konsenz.
Tako je bil The War Game, sijajni film Petra Watkinsa za BBC o posledicah jedrskega napada na Britanijo, zamolčan za 20 let.
Leta 1965 je predsednik sveta guvernerjev BBC, lord Normanbrook, na skrivaj posvaril Wilsonovo vlado, da bi lahko "predvajanje filma na televiziji pomembno vplivalo na odnos javnosti do politike jedrskega odvračanja".
Na splošno so popolne prepovedi nepotrebne, saj od tega, da bi šli predaleč, kar je storil Watkins, odvračata ozadje in usposabljanje. Da BBC, tako kot večina anglo-ameriških medijev, poroča o usodi celih družb glede na njihovo uporabnost za »nas«, evfemizem za zahodno silo, in si pridno prizadeva zmanjšati krivdo britanskih vlad za velike zločine, je samoumevno. -očitno in vsekakor nezarotniško. Je preprosto del bogate tradicije.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate