Zadnje leto in pol je bila Grčija kotel razredne vojne. Decembra 2008 se je po vsej državi zgodil kraj, ko so se anarhisti na ulicah borili s policijo, da bi preprečili reševanje bank in zmanjševanje izdatkov za javno izobraževanje. V tem mesecu so bili ustanovljeni tudi generalni zbori delavcev, priseljencev, študentov in revežev, ki so usklajevali odpor in načrtovali protestne akcije. Študentje po vsej Grčiji so zasedli tudi svoje šole in univerze ter jih spremenili v središča radikalizma
[I]. Kljub spopadom na ulicah pa se upor ni uspešno razširil na delovna mesta. Delno zato, ker so bili predstavniki največjih sindikatov sovražno nastrojeni do protestnikov. Svoje člane so ob različnih priložnostih pozvali, naj zapustijo ulice in se vrnejo na delo, ter obsodili vpletene v dejanja
[Ii]. Posledica tega je bila, da je proti koncu januarja upor začel izgubljati zagon.
Vse večja jeza, ki so jo Grki čutili do države in kapitalizma, pa ni izginila. Skozi vse leto 2009 so se občasni spopadi med aktivisti in policijo nadaljevali. Potekale so tudi redne protestne akcije, večkrat so na primer mali kmetje blokirali ceste po vsej državi
[Iii]. Februarja letos je bes, ki so ga čutili ljudje, znova eksplodiral. V zadnjih dveh mesecih so se grška država in bogataši soočili z množičnimi demonstracijami, ki bi se lahko, če bodo še naprej rasle, kosale ali celo zasenčile vstajo decembra 2008.
Razlog, zakaj je prišlo do tega novega kroga množičnih protestov, je ta, da je grška vlada izjavila, da bo napadla delavce in revne, da bi znižala državni dolg – ki je v veliki meri nastal zaradi ponavljajočega se reševanja bogatih. V okviru tega je bilo napovedano znižanje plač delavcev v javnem sektorju, zvišanje DDV in znižanje proračuna za socialno varnost. Odziv delavcev in revnih na ta napad je bil skoraj takojšen. Nekaj ur po tem, ko je socialistični premier George Papandreou konec februarja napovedal te ukrepe, so anarhisti vdrli na konferenco med ministrom za nacionalno gospodarstvo in industrialci, kar je spektakularno ustavilo postopek. Nekaj dni pozneje so zaposleni v javnem sektorju, vključno z davkarji, zdravniki, medicinskimi sestrami, učitelji in kontrolorji zračnega prometa, začeli 24-urno stavko. V tem obdobju se je Grčija tako rekoč ustavila. Na demonstracijah, ki so spremljale stavko, so se delavci soočili s policijo in s smetarskim tovornjakom poskušali prebiti kolone
[Iv]. Ukrepi protestnikov so bili res presenetljivi, saj so sindikalne demonstracije v Grčiji običajno razmeroma mirne zadeve in so resnično zaznamovale začetek tega, kar je prišlo.
Na 24
th februarja so največji grški sindikati sklicali še eno stavko. Kar pa predstavniki sindikata niso pričakovali, je divjina protestov, ki bodo spremljali stavko. Med enim od protestov je več kot 40 000 ljudi korakalo po Atenah in izbruhnili so ulični spopadi med protestniki in policijo. Poleg tega so bili tarče protestnikov tudi simboli kapitalizma, kot so multinacionalne banke, ki so jim razbili okna in fasade. Po tem so nekateri aktivisti skupaj z ministrstvom za finance za kratek čas okupirali borzo. Podobno so delavci zasedli tudi nacionalno tiskarno, da bi preprečili tiskanje varčevalne zakonodaje; medtem ko so odpuščeni delavci družbe Olympic Airways za nekaj dni zasedli urade državnega računovodstva
[V]. Hkrati so anarhisti v mestu Yannena zasedli tudi lokalni sedež vladajoče stranke PASOK v znak protesta proti varčevalnim ukrepom in aretacijam protestnikov po vsej državi
[Vi]. Temu je nato sledil 10 000-glavi pohod proti parlamentu 5
th marca. Pred parlamentom so se začeli manjši spopadi med protestniki in policijo za izgrede. Med tem je Manolisu Glezosu, protinacističnemu odporniškemu borcu, ki je med drugo svetovno vojno spustil nacistično zastavo z Akropole, policija za izgrede izstrelila solzivec neposredno v obraz. Posledično so se protestniki maščevali in na nekaterih ulicah postavili goreče barikade
[Vii].
Jasno je, da je bila grška država prestrašena zaradi intenzivnosti teh protestov. V dneh, ki so sledili, je policijski uradnik objavil, da sta "EU in grška vlada pripravljeni napotiti 7000 močnih evropskih policijskih sil, da zatrejo, kar bi se lahko zdelo kot prihajajoči upor."
[VIII]. Besede uradnika pa niso imele velikega učinka in odpor se je nadaljeval z novim krogom množičnih protestnih pohodov 11.
th marca. Več kot 150 000 ljudi je prišlo na ulice in korakalo pred parlamentom. Na poti do parlamenta je policija napadla velik anarhistični blok in sledili so spopadi z izmenjavo solzivca in molotovk. Bitke so se kmalu razširile po Atenah in do večera so bile v anarhistični soseski Exarcheia postavljene barikade. Ob tem je bila razpisana 24-urna splošna stavka, v kateri je sodelovalo več kot 3 milijone ljudi, skoraj tretjina prebivalstva.
[IX]. Nekaj dni pozneje je sledil nov pohod proti parlamentu, ki ga je takoj napadla policija. Številni mladi na pohodu so se maščevali z metanjem steklenic in kamenja v policijo. Poleg tega so delavci državne energetske korporacije začeli 48-urno stavko, zaradi česar se je Grčija soočala z izpadi elektrike. Nedavno je bila sklicana še ena splošna stavka, ki naj bi se zgodila konec marca ali v začetku aprila.
Kljub intenzivnosti protestov in tekočemu delovanju se vpleteni aktivisti in delavci soočajo s številnimi izzivi. Morda je največji izziv, s katerim se soočajo, ta, da so birokrati v dveh največjih zvezah sindikatov, zasebnem sektorju GSEE in javnem sektorju ADEDY, tesno povezani s stranko na oblasti, socialističnim PASOK-om, ki je gonilna sila za varčevalne načrte. . Pravzaprav so uradniki GSEE in ADEDY pogosto uporabljali sindikate kot varnostne ventile, skozi katere so lahko delavci izlili svojo jezo, vendar nikoli niso zares izzvali sistema. V preteklosti, ko so se protesti v Grčiji stopnjevali, so ti uradniki umaknili podporo GSEE in ADEDY. Zdi se, da spet obstajajo znaki, da ti uradniki nameravajo to ponoviti. Na primer, sprva je bila nova splošna stavka načrtovana za 16th marca. Uradniki GSEE in ADEDY pa so to preložili pod pretvezo, da je preblizu prejšnji splošni stavki in da bodo sindikati v tem obdobju sodelovali na kongresih. Zato so naslednjo splošno stavko prestavili na april, kar je videti, kot da bi lahko zaustavilo zagon protestov.
Če naj se zagon protestov ohrani, je treba zlomiti moč sindikalnih birokratov, da določajo dnevni red. Dolgoročno bi to morda lahko storili tako, da bi se delavci podali v boj proti sindikalnim birokratom, da bi sindikate spremenili v samoupravne, radikalne in nehierarhične organizacije, ki jih nadzorujejo delavci sami. Že obstajajo znaki, da se je tak proces morda začel. Med 5
th marčevskih protestov so protestniki napadli vodjo GSEE in ga obtožili, da je prodan. Obmetavali so ga s hrano in kamenjem, na koncu pa se je bil prisiljen zateči v grški parlament za vojsko policije za izgrede.
[X]. Dejansko so ta dejanja delavcev lahko zgodnji znak, da se nameravajo poskušati boriti, da bi sindikate usmerili v bolj radikalno smer in jih preoblikovali v radikalne organizacije od spodaj navzgor. Boj za preoblikovanje sindikatov v organizacije od spodaj navzgor pa je dolgotrajen proces in ali je takšno bitko glede na birokratiziranost sindikatov sploh mogoče dobiti, je odprto vprašanje. Vsekakor pa je gotovo, da do takšne bitke ali zmage verjetno še ne bo prišlo tako kmalu – kar pomeni, da bodo uradniki, povezani s PASOK-om, zagotovo še nekaj časa trdno vodili največje sindikate. To pomeni, da bodo delavci, priseljenci in aktivisti verjetno morali poskusiti zaobiti te sindikalne uradnike z ustanovitvijo generalnih skupščin ali svetov delavcev, kot se je zgodilo decembra 2008. Ta strategija ponuja nekaj upanja in nekateri študentski aktivisti in anarhisti so med sedanjim krogom protestov že začeli poskušati oblikovati generalne skupščine.
Drug izziv, s katerim se bo verjetno soočil, je tudi, kako razširiti sedanje težave na delovno mesto. Morda je ena od navidezno največjih slabosti upora decembra 2008 ta, da se ni uspel uspešno razširiti na delovna mesta in da skoraj ni prišlo do zasedbe tovarn, kar pomeni, da so interesi bogatih ostali relativno varni. Če bi se sedanji protesti lahko razširili na zasedbo tovarn, potem obstaja resnična možnost, da bi bila grška država in kapitalistični sistem temeljito izzvana. Še zdaleč pa ni gotovo, da se bo to res zgodilo. Edina prava gotovost pa je, da Grki ne poležavajo in preprosto sprejemajo varčevalne ukrepe ter se jim bodo vsaj v doglednem času ostro upirali.
[Iv] www.libcom.org/news/public-sector-strike-paralyzes-greece-10022010 10. februar 2010
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate