6. oktober - Na današnji dan pred tridesetimi leti je na letalu družbe Cubana Airlines nad Karibskim morjem eksplodirala bomba, pri čemer je umrlo vseh 73 potnikov na letalu. Obletnica tega terorističnega napada "sovpada s kritično točko v primeru Luisa Posade Carrilesa," pojasnjuje Washington Post. Posada iščeta tako Kuba kot Venezuela zaradi obtožb terorizma zaradi njegove domnevne vloge pri bombnem napadu. Osumljen je tudi vpletenosti v niz bombnih napadov na hotele v Havani na Kubi leta 1997.
Posada, ki ga je CIA "skupaj z drugimi kubanskimi izgnanci urila za neuspešno invazijo v Prašičjem zalivu leta 1961," je marca 2005 znova vstopil v ZDA in bil maja istega leta aretiran zaradi obtožb priseljevanja. Vpletenosti v teroristična dejanja ne zanika. Namesto tega v izjavi, ki jo je objavil njegov odvetnik, preprosto izjavi, da je to vse v preteklosti. "Kubanska vlada," je zapisano v izjavi, "je v zelo poslabšanem stanju, neizogibno se bliža svojemu koncu, in iskreno verjamem, da nič ne bo pomagalo vrniti se v preteklost s sabotažnimi kampanjami." V začetku tega leta je Posada dejal, da je bil let Cubane "legitimna tarča". Terenski uradnik na Ministrstvu za domovinsko varnost, s katerim se je pogovarjal Post, je opozoril na njegovo "nagnjenost k vključevanju v teroristične dejavnosti."
Kot še ugotavlja Post, je bilo "veliko dokazov proti Posadi Carriles pridobljenih iz lastnih datotek ameriške vlade, vključno z dokumenti FBI in Cie, s katerih je bila umaknjena tajnost." Kmalu po udeležbi na sestanku leta 1976 z Orlandom Boschem, drugim glavnim osumljencem za bombni napad na Kubano, je Posada po poročilu Cie dejal: »Zadeli bomo kubansko letalo. Orlando ima podrobnosti.” Članek Posta se zaključi z besedami:
Umaknjeni dokumenti navajajo, da sta moška, ki sta postavila bombo na letalo Cubane, delala za Posado Carriles. Po izstopu iz letala na Barbadosu je eden od moških poklical svoje dekle, ki je bilo tudi zaposleno v Posadi Carriles, in poslal kodirano sporočilo, da je bil napad uspešen. Sporočilo: "Avtobus je bil poln psov." [1]
ZDA dajejo zavetje Boschu, odkar je leta 1988 prišel v ZDA, in ga nočejo predati Kubi.[2] Čeprav ga je ministrstvo za pravosodje opisalo kot "terorista, neomejenega z zakoni ali človeško spodobnostjo, ki grozi in izvaja nasilje ne glede na identiteto svojih žrtev," je njegovo deportacijo razveljavila prva Busheva administracija leta 1990.[3] Kot je včeraj zapisal Post, je "uprava Georgea HW Busha izpustila Boscha iz zapora, potem ko je bil, tako kot Posada Carriles, ujet pri nezakonitem vstopu v državo." [4] Bosch prebiva v Miamiju.
Posada je podobno odšel v ZDA, nas je obvestil The New York Times, "da bi zaprosil za politični azil, ker je služil kot vojak iz hladne vojne na plačilnem seznamu Centralne obveščevalne agencije." [5] Dokument Cie iz leta 1966 beleži, da je bil Posada " operativnega interesa za to agencijo od aprila 1965.« [6] Dokument FBI iz istega leta je prav tako opozoril na »operativni interes« Cie za Posado in dodal, da »Posada od Cie prejme približno 300 $ na mesec.« [7] leta bombnega napada na Kubano je Cia priznala, da je "Posada nekdanji agent Cie," in trdila, da je bil stik prekinjen julija 1967, a ponovno vzpostavljen oktobra, po tem času pa je CIA "nadaljevala občasne stike z njim" do junija 1976, nekaj mesecev pred bombardiranjem.[8]
Orlando Bosch je bil podobno sredstvo Cie. Leta 1962 je CIA pomagal "pri oblikovanju operativnih načrtov za infiltracijske (na Kubo) ekipe." Posada je medtem po prihodu v ZDA leta 1961 »v Guatamali pod okriljem Agencije prejel paravojaško usposabljanje v pripravah na invazijo v Prašičjem zalivu«, v tem času pa je »prejel vsaj osnovno usposabljanje za seznanitev z rušenjem«. Leta 1963 in 1964 se je usposabljal tudi pri ameriški vojski. Služil je v bataljonu Rangerjev, kjer bi "zelo verjetno prejel usposabljanje za rušenje." Do takrat, ko ga je leta 1965 uradno "zaposlila agencija", je veljal za "strokovnjaka za rušenje." [9]
Znano je bilo, da je bil Posada povezan s terorističnimi dejavnostmi - dejavnostmi, pri katerih je uporabil usposabljanje, ki ga je prejel pri Cii in vojski. Dopis FBI iz leta 1965 je poročal, da je Posada plačala skupina, znana kot Kubansko predstavništvo v izgnanstvu (RECE), »za kritje stroškov operacije rušenja v Mehiki« in da je nameraval razstreliti »bodisi kubansko oz. Sovjetska ladja v pristanišču Veracruz.”[10]
Uradnik RECE, ki je plačal Posadi, je bil Jorge Mas Canosa, ki se je hvalil, da je eden od njegovih agentov postavil bombo v sovjetsko knjižnico v Mexico Cityju. FBI je opazil tudi, da se je pohvalil z dejstvom, da "ga ameriške oblasti niso motile, čeprav so bile njegove dejavnosti splošno znane v izseljenskih krogih." Canosa je to razlagal tako, da "pomeni tiho odobritev ZDA za operacijo" (dojemanje, ki ga FBI-ev dopis ne poskuša izpodbijati). Posada je delovala pod podobno predpostavko. »Niso mu povedali, da ima [skupina proti Castru, Junta Revolucionaira Cubana (JURE)] podporo ameriške vlade, vendar so verjeli, da imajo ameriško vlado toleranco že zaradi dejstva, da jih v tem času nihče ni motil. so izvajali dejavnosti vojaškega usposabljanja« v ZDA. Lastnik nepremičnine, kjer je potekalo usposabljanje, je »verjel, da je to v skladu z željo vlade ... in ob neki priložnosti je šerif okrožja Polk na Floridi rekel Williamsu [ lastnik nepremičnine] je preveril pri zvezni vladi in preveril, da deluje z odobritvijo vlade ZDA.« [11]
Ameriška obveščevalna skupnost je prav tako vnaprej vedela za načrt za bombni napad na letalo Cubana Airliner leta 1976, kot je razkrilo poročilo Cie z dne 21. junija, mesece pred bombnim napadom, z naslovom "Možni načrti skrajnežev iz kubanskega izgnanstva, da bi razstrelili letalo Cubana Airliner." V svojem poročilu je CIA zapisala, da »kubanska skrajna skupina v izgnanstvu, katere vodja je Orlando Bosch, namerava namestiti bombo na letalo družbe Cubana med Panamo in Havano.« [12]
Potem je prišlo bombardiranje 6. oktobra, za katerega vladni dokumenti kažejo, da sta bila glavna krivca Posada in Bosch. Posada je bil v osemdesetih letih 1980. stoletja spet del operacije, ki jo je vodil Oliver North za oskrbo kontrašev v vojni proti Nikaragvi. [13]
Mimogrede, Meddržavno sodišče je razsodilo, da so ZDA med drugimi kaznivimi dejanji "z usposabljanjem, oboroževanjem, opremljanjem, financiranjem in oskrbovanjem kontra sil" in "s postavljanjem min v notranjih ali teritorialnih vodah Republike Nikaragve" " ravnala proti Republiki Nikaragva v nasprotju s svojo obveznostjo po običajnem mednarodnem pravu, da ne posreduje v zadeve druge države.« Sodišče je pozvalo ZDA, naj "prenehajo in se vzdržijo" svojih kršitev mednarodnega prava (sodbe, ki so jo ZDA ignorirale). V eni zanimivi ugotovitvi je sodišče navedlo, da so ZDA, »s tem ko so leta 1983 izdale priročnik z naslovom Operaciones sicologicas en Guerra de geruillas in ga razširjale proti silam, spodbudile k izvajanju dejanj, ki so bila v nasprotju s splošnimi načeli humanitarnega prava. «[14]
Priročnik, katerega naslov je preveden kot "Psihološke operacije v gverilskem vojskovanju", je navajal, da "gverilske oborožene sile vedno vključujejo implicitni teror, ker prebivalstvo" priznava, da "se lahko orožje uporabi proti njim." Medtem ko odvrača od "eksplicitnega" terorja, pravi, da "je mogoče pričakovati pozitivne rezultate" od "implicitnega" terorja. Drugi odlomki iz priročnika: »Uničite vojaške ali policijske objekte…. Prerežite vse zunanje komunikacijske linije... Postavite zasede.... Ugrabite vse uradnike ali agente sandinistične vlade... Ustanovite javno sodišče.... Sramotiti, posmehovati in ponižati.... Če gverilec strelja na posameznika, naj vidi, da je bil sovražnik ljudstva... Možno je nevtralizirati skrbno izbrane in načrtovane tarče, kot so sodni sodniki, mestni sodniki, policisti in uradniki Državne varnosti…. Ciljne skupine oboroženih propagandnih skupin niso osebe s prefinjenim političnim znanjem, temveč tisti, katerih mnenja so oblikovana na podlagi tega, kar vidijo in slišijo ...« [15] ZDA so imele pomisleke, njihova vojna proti Nikaragvi je bila dejanje mednarodnega terorizma, čeprav bi lahko rekli, da je šlo za bolj gnusen zločin agresije, »najvišji mednarodni zločin«, kot je opredeljen v Nürnbergu.
Posadin dosje kot terorist zagotovo ni bil madež na njegovem življenjepisu sodelovanja v vojni s terorizmom, ki ga sponzorira država.
Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 je predsednik George W. Bush izjavil: »Ne bomo delali nobene razlike med teroristi, ki so zagrešili ta dejanja, in tistimi, ki jim dajejo zatočišče.« [16] Kmalu zatem so ZDA začele vojno proti Afganistanu. , ki je strmoglavil talibanski režim zaradi skrivanja Osame bin Ladna, za katerega se domneva, da je odgovoren za napade. Po tem je bila trditev Busheve administracije, da je Sadam Husein skrival teroriste, ena od utemeljitev za invazijo na Irak marca 2003.
Kot miselni eksperiment bi si lahko predstavljali posledice, če bi Nikaragva, Venezuela ali Kuba bombardirale Washington, DC na podlagi tega, da so ZDA dale zatočišče teroristom, odgovornim za teroristična dejanja, ki so povzročila smrt Nikaragve, Venezuelca ali Kubanca. Dejanski odgovor Nikaragve na terorizem je bil, da svoj primer predloži Meddržavnemu sodišču. Podobno niti Venezuela niti Kuba nista bombardirali ali grozili z bombardiranjem ZDA, če ne bosta izročili Posade ali Boscha. Raje so si prizadevali za pravna sredstva, da bi zahtevali izročitev osumljenih teroristov iz države, v kateri so zavetje.
Bush je avgusta ponovil, da "če dajete zatočišče teroristom, ste prav tako krivi kot teroristi."[17] Tako je, kot je v naslovu iz lanskega leta zapisal The New York Times, "kubanski izgnanec lahko preizkusil ameriško definicijo terorista." [18] Se pravi, to bo »preizkus«, ali drži konvencija ali ne, da so njihovi teroristi opredeljeni kot »teroristi«, naši teroristi pa kot nekaj drugega. Podobno dilemo je včeraj opazil The Washington Post v naslovu, ki se glasi: "30-letni teroristični primer, test za ZDA" [19]
Kot nadaljnji miselni eksperiment bi si lahko predstavljali reakcijo ZDA, če bi se po 11. septembru 2001 izvedelo, da je terorist, ki se je uril na iraških tleh s tihim iraškim odobravanjem, v veliki meri odgovoren za teroristične napade tistega dne. Lahko bi si predstavljali še več, če bi se takrat izvedelo, da je režim Sadama Huseina izvedel za načrt terorista, ki deluje znotraj njegovih meja, da bi ugrabil letala in z njimi letel v zgradbe, vendar ni storil ničesar, da bi jih ustavil ali opozoril vlado ZDA. Kot opombo bi lahko razmislili o reakciji, če bi Irak pozneje uporabil tega istega terorista v vojni državnega terorizma proti eni od svojih sosed.
Nasprotno pa je odziv ZDA na to, da so se ZDA obnašale točno tako kot Irak v našem miselnem eksperimentu, pridušen. Najboljše, kar lahko mediji naredijo, je, da opozorijo na breme Busheve administracije, ki se sooča z izbiro, ali bo upoštevala lastno retoriko in izročila Posado ali zavračala enake standarde, ki jih zahteva od drugih zase, in mu dajala zatočišče kot ZDA že dolgo opravil s svojim partnerjem v zločinu Orlandom Boschem.
Domnevno bi ZDA prestale "test", če bi Posado izročile Venezueli ali Kubi, da bi mu sodili zaradi obtožb terorizma. Toda morda ni treba posebej poudarjati, da se to ne pričakuje.
———————————————————————-
[1] Manuel Roig-Franzia, »V 30-letnem terorističnem primeru, preizkus za ZDA« Washington Post, 5. oktober 2006; A20
[2] William Blum, “Killing Hope: US Military and CIA Interventions Since World War II (Updated Edition)†, (Common Courage Press, Monroe, Maine, 2004), stran 387
[3] Tim Weiner, "Kubanski izgnanec bi lahko preizkusil ameriško definicijo terorista", The New York Times, 9. maj 2005
[4] Manuel Roig-Franzia
[5] Tim Weiner
[6] Zapisek Cie o iskanju datotek o "Luisu Pozadi", junij 1966
[7] »[Izrezana] Kuba«, FBI Memo, 18. julij 1966
[8] »Traces on Persons Involved in Cubana Crash 6 Oct 1976«, FBI Retransmission of CIA Trace Report, 16. oktober 1976
[9] »Informacije o osebah proti Castru, ki so morda vpletene v nevtralnost ali druge kršitve zvezne zakonodaje«, obvestilo FBI-ja namestnika direktorja za operacije direktorju, 9. december 1976
[10] »Luis Posada Carriles«, obvestilo FBI, 7. julij 1965
[11] »Kubansko predstavništvo v izgnanstvu (RECE)«, obvestilo FBI, 13. julij 1965
[12] »Možni načrti kubanskih skrajnežev v izgnanstvu, da bi razstrelili kubansko potniško letalo«, poročilo Cie, 21. junij 1976
[13] »Zapisnik intervjuja z Luisom Posado Carrilesom«, Urad neodvisnega svetovalca, 7. februar 1992
[14] Nikaragva proti Združenim državam Amerike, sodba Meddržavnega sodišča, 27. junij 1986
[15] “Psychological Operations in Guerrilla Warfare†, priročnik CIA
[16] Predsednik George W. Bush, 11. september 2001
[17] Predsednik George W. Bush, 31. avgust 2006
[18] Tim Weiner
[19] Manuel Roi-Franzia
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate