Ta tedensko srečanje v Montreuxu v Švici je težko imenovati "mirovna konferenca" o Siriji, saj so ZDA in njihovi zavezniki odločeni spremeniti režim z orožjem. Washington je skoval "nesveto zavezništvo s svojimi" vahabitskimi zavezniki iz Savdske Arabije in Al-Kaide, "ki delujejo kot ameriški" škornji na terenu ".
Tako imenovana mirovna konferenca o Siriji bo zagotovo dosegla eno stvar in to je, da se bosta groteskno prelivanje krvi in opustošenje prebivalcev Sirije, ko bo imel zadnji govor in bodo delegati zapustili dvorano, nadaljevala. Zakaj? Ker za Obamovo administracijo diplomatski proces nikoli ni bil namenjen mirni rešitvi vojne. Njegov glavni namen je bil vedno vplivati na njihov glavni strateški cilj – odstranitev predsednika Baširja al Asada z oblasti in izginotje Sirije kot neodvisne države.
Zvestoba temu cilju še naprej vodi politiko ZDA. Ameriškim strategom je malo mar dejstvo, da so v svojem prizadevanju za odstavitev sirskega predsednika ustvarili nesveto zavezništvo med ZDA in njihovimi vahabitskimi zavezniki iz Savdske Arabije ter Al Kaido kot njihovim »škornjem na terenu«. To je zavezništvo, ki zagotavlja, da bo sirsko ljudstvo v primeru padca Al-Asadove vlade bodisi živelo pod totalitarno fundamentalistično vahabitsko vladavino bodisi videlo, da bo njihova država izginila kot koherentna država in v vojskujočih se frakcijah.
Če primerjamo ameriško retoriko, ki izraža zaskrbljenost glede demokracije, pluralizma in človekovih pravic sirskega ljudstva, z dejanskimi odločitvami ZDA, vidimo dramatično ponazoritev osupljive hinavščine politik ZDA. Obamova administracija je razumela obseg človeškega trpljenja, ki ga bo sprožila v Siriji z oboroževanjem, financiranjem, usposabljanjem in zagotavljanjem politične podpore za opozicijo – opozicijo, ki je prešla iz nenasilnega protestnega gibanja v nasilno uporništvo kot del svoje širše geografi -strateški načrt za regijo.
Zato je zavezanost spremembi režima namesto miru, ki temelji na sirski realnosti in potrebah sirskega ljudstva, cena vstopa na konferenco ta teden v Montreuxu v Švici. Gre za konferenco, ki bi jo bilo pravilneje imenovati "vojna konferenca" in ne "mirovna konferenca" zaradi vztrajanja ameriškega državnega sekretarja Kerryja, da je obseg dnevnega reda omejen na določila Ženevsko sporočilo I, ki zahteva politično tranzicijo v Siriji.
Sirska nacionalna koalicija je fatamorgana. Njena "Svobodna sirska vojska" nima nobenega položaja in najučinkovitejši borci so džihadisti, povezani z Al Kaido, ki jih oborožujejo ZDA in savdska vlada. Zdaj so pravi mešetarji moči na terenu.
Za te borce je Ženeva II nepomembna postranska stvar, ki nima nobenega vpliva nanje, in zavrnili so Sirsko nacionalno koalicijo, ki jo podpira Zahod. Koga torej zastopa Sirska nacionalna koalicija, ko se je večina borcev preusmerila k Al Kaidi in drugim več kot 1,000 islamističnim uporniškim skupinam, ki imajo med seboj 100,000 borcev, vsi združeni v svoji zavezanosti post-Asadovi državi, v kateri Šeriat ali islamsko pravo bo vzpostavljeno po vsej Siriji?
Še 16. januarja Kerry je ponovil stališče ZDA glede Ženeve 2. "Gre za vzpostavitev postopka, ki je bistvenega pomena za oblikovanje organa prehodne vlade - organa upravljanja - s polnimi izvršilnimi pooblastili, vzpostavljenimi z medsebojnim soglasjem," je dejal novinarjem.
Privolitev koga? Kdo bo prevzel oblast in ali bo nova vlada predstavljala težnje po demokraciji, državljanskih svoboščinah, delavskih pravicah, spoštovanju verskih in skupnostnih drugačnosti, ki jih je obljubljala »revolucija« ali je prihodnost Sirije že zapisana iz libijskih izkušenj?
Znotraj in zunaj administracije se zdaj slišijo glasovi, ki pravijo, da bi morale ZDA opustiti Sirsko nacionalno koalicijo in namesto tega sodelovati s salafijsko-vahabitskimi fundamentalisti, ki so se združili pod okriljem Islamske fronte (IF) in so predstavljeni kot »zmerni ” alternativa radikalizmu Al Kaide. Vendar sirsko ljudstvo, ki ima zgodovino sekularizma in spoštovanja do različnih ver, ni podpisalo post-Asadove družbe in vlade, ki ji vlada skupina, ki je javno izrazila svoje nasprotovanje demokraciji in namero ustanoviti islamsko državo pod vodstvom Šeriatsko pravo.
Toda koga briga, kaj si želijo Sirci? Zdi se, da ZDA ni pomembno, da je podpora salafijsko-vahabitskemu fundamentalizmu nasprotje utemeljitvi, ki so jo dale za podporo "revoluciji" proti al-Assadu. Ni pomembno, ker na koncu interesi sirskega ljudstva ne zanimajo teh oblikovalcev politike, ki dajejo prednost ameriškim imperialističnim interesom pred vsemi drugimi vidiki.
V dolgih razveljavitvah zločinov ameriškega in zahodnega imperializma se počasno, dolgotrajno uničenje sirske države, vključno z več deset tisoč žrtvovanimi življenji, začenja pojavljati kot eden njenih najpomembnejših zločinov. Lahko ga uvrstimo med zločine, kot je božično bombardiranje Severnega Vietnama leta 1972 in milijoni umorjenih v Iraku v obdobju sankcij in popolnega vojaškega napada.
V tej dobi, ko je vojna mir in se vojne bijejo v »humanitarne namene«, je mnogim težko priti do resnice. Nekaj pa je gotovo – humanitarna katastrofa v Siriji, ki naj bi bila utemeljitev za posredovanje ZDA in njihovih zaveznikov, se bo v bližnji prihodnosti neomajno nadaljevala.
Ajamu Baraka je aktivist za človekove pravice, organizator in pisec. Je izredni sodelavec na Inštitutu za politične študije (IPS) v Washingtonu, DC ter urednik in sodelujoči kolumnist za Black Agenda Report. Barakine najnovejše publikacije vključujejo prispevke k dvema nedavno izdanima knjigama "Imagine: Living in a Socialist USA" in "Claim No Easy Victories: The Legacy of Amilcar Cabral."
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate