Danes vam želim povedati zgodbo o tem, kako so naše vlade mučile in mučile otok v Karibih – vendar je to veliko večja zgodba od tega. To je prispodoba, ki pojasnjuje enega glavnih razlogov, kako in zakaj so revni po vsem svetu revni, tako da lahko bogati ostanejo bogati. Če dojamete to situacijo, boste pred seboj videli nekaj najgrših sil na svetu – tako da lahko ugotovimo, kako jih ustaviti.
Z ruševinami posejan otok Haiti je zdaj sredi volilne kampanje, ki bo dosegla vrhunec novembra letos. Svet je to doslej opazil zgolj zato, ker je haitijsko-ameriški glasbenik Wyclef Jean želel kandidirati za predsednika, a so ga blokirali, ker že od otroštva ne živi v državi. Toda na volitvah je veliko večja luknja: daleč najbolj priljubljen politik na Haitiju Jean-Bertrand Aristide. Ni ga tam, ker je po prepričljivi zmagi na volitvah sledil volji Haitijcev, ki so zahtevali, da se spopade z multinacionalnimi korporacijami in prerazporedi dovolj denarja, da njihovi otroci ne bi stradali – zato so ga naše vlade dale ugrabiti z orožjem in zavrniti da ga spustim nazaj.
Toda začeti moramo malo prej, če naj bo to smiselno. Več kot dve stoletji je bil Haiti učinkovito nadzorovan od zunaj. Francozi so v osemnajstem stoletju zasužnjili celoten otok in velik del prebivalstva pokončali z delom ter ga spremenili v plantažo sladkorja in kave za ves svet. V tem stoletju so zahodne vlade oboroževale, financirale in spodbujale psihopatsko diktaturo družine Duvalier – ki je poklala 50,000 ljudi – domnevno zato, ker so bili »naši prijatelji« v boju proti komunizmu.
Zaradi tega je Haiti postal najbolj neenaka država na svetu. Majhna elita živi v ogromnih vilah v hribih, medtem ko pod njimi in povsod okoli njih velika večina prebivalstva živi v majhnih pločevinastih barakah brez vode ali elektrike, natrpanih po šest sob. Le 1 odstotek ima v lasti 50 odstotkov bogastva in 75 odstotkov obdelovalne zemlje. Ko so se Haitijci leta 1986 končno lahko dvignili in zahtevali demokracijo, so očitno želeli pravičnejšo delitev bogastva države. Začeli so se organizirati v politično gibanje, imenovano Lavalas – potop –, da bi zahtevali višje plače in višje davke za bogate za gradnjo šol in bolnišnic ter subvencije za napol lačne revne. To je prestrašilo elito.
In nihče jih ni prestrašil bolj kot suhljati, mehkobesedni, intelektualni duhovnik iz barake po imenu Aristide, ki se je znašel na vrhu tega vala. Rodil se je v zelo revni družini in postal odličen študent. Kot duhovnik je kmalu postal eden vodilnih predstavnikov teologije osvoboditve, levičarskega katolicizma, ki pravi, da ljudje ne smejo pasivno čakati na pravico v nebeškem kraljestvu, ampak jo morajo zahtevati tukaj in zdaj. (Sedanji papež se je obupno trudil zatreti to "krivoverstvo".) Aristid je pojasnil: "Bogataši moje države, majhen odstotek, sedijo za veliko mizo, polno dobre hrane, medtem ko se ostali moji rojaki gnetejo pod to mizo. , zgrbljen v umazanijo in sestradan. Nekega dne bodo ljudje pod mizo vstali v pravičnosti."
Na tej platformi je bil leta 1990 prepričljivo izvoljen na prvih svobodnih in poštenih volitvah v državi, saj je prejel 64 odstotkov glasov. Držal je svojo obljubo haitijskemu ljudstvu: zvišal je minimalno plačo z 38 centov na dan na 1 dolar in od multinacionalnih korporacij zahteval manj žaljivo plačo. Potrojil je število brezplačnih srednjih šol. Razpustil je morilsko narodno vojsko, ki je terorizirala prebivalstvo. Celo Mednarodni denarni sklad je moral priznati, da je v obdobju Aristida in takoj po njem kazalnik človeške revščine na Haitiju – merilo, kako verjetno bodo vaši otroci umrli, stradali ali ostali neizobraženi – dramatično padel s 46.2 odstotka na 31.8 odstotka.
Toda zakaj bi tuje vlade skrbele za majhno državo, najrevnejšo na zahodni polobli, z le desetimi milijoni prebivalcev? Ira Kurzban, ameriški odvetnik s sedežem na Haitiju, pojasnjuje: "Aristide je predstavljal grožnjo [tujim silam], ker je govoril v imenu 85 odstotkov svojega prebivalstva, ki ni bilo nikoli slišano. Če se to lahko zgodi na Haitiju, se lahko zgodi kjer koli , tudi v državah, kjer imajo [ZDA in Evropa] velike gospodarske interese in črpajo naravne vire. Nočejo širjenja prave ljudske demokracije, ker vedo, da bo to v nasprotju z gospodarskimi interesi ZDA.« Oxfam je ta pojav poimenoval "grožnja dobrega zgleda".
Potem ko je Haiti doživel sedem mesecev demokracije, so ZDA strmoglavile Aristida. Običajni Haitijani so obkolili njegov dom in pozivali k njegovi vrnitvi – in nanje so streljali tako neselektivno, da je bilo treba iz zaliva Guantanamo na Kubi poslati še več streliva. Njihova trupla so pustili na ulicah, da so jih pojedli psi, saj so napredke enega za drugim razveljavili.
Leta 1994 se je Clintonova administracija strinjala z vrnitvijo Aristida na oblast – pod pogojem, da bo kastriral svoj politični program in ignoriral zahteve svojega ljudstva. Prisilili so ga, da je privolil v privatizacijo skoraj vsega, zamrznitev plač in odpuščanje polovice javnih uslužbencev. Skozi stisnjene zobe se je strinjal in se do konca svojega mandata poskušal pretihotapiti skozi tisto malo napredka, ki ga je lahko. Leta 2000 je bil ponovno izvoljen v še večjem plazu – vendar so bila že njegova drobna premeščanja v smeri redistribucije preveč. Ameriška in francoska vlada sta Aristida ugrabili z orožjem in ga odvrgli v Srednjeafriško republiko. Rekli so, da je "diktator", čeprav je zadnja raziskava Gallupa na svobodnem Haitiju pokazala, da ga podpira 60 odstotkov, v primerjavi s samo 3 odstotki, ki podpirajo alternativo, ki so jo državi vsilile ZDA.
Stanje človekovih pravic na Haitiju se je nato dramatično poslabšalo z množično kampanjo terorja in zatiranja. Stranki Lavalas je bila prepovedana ponovna kandidatura, večina demokratičnih aktivistov v državi pa je bila zaprta. Prišlo je do ogromnih vojaških napadov na revna naselja, ki so zahtevali Aristidovo vrnitev. Uradnik ameriške vojske za psihološke operacije je pojasnil, da je bila misija zagotoviti, da Haitijci "ne dobijo ideje, da lahko počnejo, kar hočejo."
Naslednji predsednik, Rene Preval, se je naučil lekcije: naredil je vse, kar so mu naročile korporacije in vlade, privatiziral je še zadnje ostanke v lasti države in uporabil solzivec, da je razbil stavke za višje plače. Haitijci so zavrnili celoten prirejeni volilni proces, volilna udeležba pa je padla na le 11 odstotkov. Danes je Aristide strt človek, živi v izgnanstvu v Južni Afriki, študira doktorat iz jezikoslovja, prepovedan mu je odhod domov.
To je del navadnega vzorca. Ko revne države postanejo predrzne in poskušajo zahtevati osnovno pravičnost, so jih naše vlade strmoglavile, od Irana, ki je leta 1953 želel nadzorovati lastno nafto, do Hondurasa, ki je leta 2009 želel, da se z njegovimi delavci ravna spodobno. Ni vam treba strmoglaviti mnogih, da bi prestrašiti ostale.
Ni nujno, da je tako. To ni volja ljudstva v ZDA ali Evropi: nasprotno, navadni državljani so zgroženi, ko je propaganda odstranjena in vidijo resnico. To se zgodi samo zato, ker drobna bogata elita obvladuje našo zunanjo politiko in jo uporablja za svoje namene – nizke plače in nadzor nad gospodarstvom in viri drugih ljudi. Prebivalci Haitija, ki nimajo ničesar, so bili dovolj drzni in pogumni za kampanjo in organiziranje, da bi ponovno prevzeli oblast svojim nedemokratičnim elitam. Ali smo?
Johann Hari je kolumnist za londonski Independent. Poročal je iz Iraka, Izraela/Palestine, Konga, Srednjeafriške republike, Venezuele, Peruja in ZDA, njegovo novinarstvo pa je bilo objavljeno v publikacijah po vsem svetu.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate