Na desettisoče ljudi je v torek, 25. septembra 2012, demonstriralo v Madridu, da bi protestirali proti zasegu ljudske suverenosti s strani bank in "trgov". Represija je bila ponovno brutalna, na desetine ljudi je bilo ranjenih in številne aretacije. V tem članku Esther Vivas pregleduje motive za to mobilizacijo in vzroke za vedno bolj brutalno policijsko represijo.
"Temu pravijo demokracija, a to ni," se je ponavljalo na trgih in demonstracijah. In s časom je ta slogan dobival še večji pomen. Stigmatizacija in represija nad tistimi, ki se na ulici borijo za svoje pravice, se v zadnjem času le še krepita. Hujša ko postaja kriza, bolj se širi podpora ljudi tistim, ki protestirajo, in bolj brutalna represija narašča. Žeja po svobodi se duši skupaj s sedanjo »demokracijo«.
Zadnji dnevi to dobro ponazarjajo. Kaj je bil njihov zločin v soboto, 15. septembra 2012, ko so med demonstracijami proti varčevanju v Madridu pridržali aktiviste? Nosi plakat s sloganom: "25S: Obkroži parlament". Naslednji dan sta dva vagona policije preverjala identiteto več deset ljudi v parku v Retiru. Motiv? Sodelovanje na pripravljalnem sestanku za navedeno akcijo. Pet dni pozneje je bilo več teh aktivistov obtoženih najvišjih institucij v državi in jih lahko obsodili na enoletno zaporno kazen.
Kakšni so bili cilji akcije "25S: Obkroži parlament"? Njen poziv jih jasno izraža: »Naslednji 25. september bomo obkolili parlament, da ga rešimo pred ugrabitvijo, ki je to institucijo spremenila v odvečno telo. Ugrabitev ljudske suverenosti, ki so jo izvedli trojka in finančni trgi in je bila izvedena s soglasjem in sodelovanjem večine političnih strank.” Kakšna bo oblika te akcije? Njegovi organizatorji so rekli in rekli: »nenasilno«. Kakšen strah narekuje vse te policijske ukrepe? Strah pred nasiljem ali pred svobodo izražanja?
Kot sem rekel pred nekaj meseci v socialnem centru: "Ko se tisti na dnu premikajo, tisti na vrhu trepetajo". To je resnica. Strah je začel spreminjati stran, čeprav le delno. Represivni ukrepi, kot smo jih omenili, kažejo na strah nosilcev oblasti. Strah, da se ljudje dvignejo, organizirajo, izrazijo svobodno proti nepravičnosti. Strah peščice pred množico.
Državni udar?
Kriminalizacija “25S: Encircle Parliament” se je tako rekoč začela pred mesecem dni, ko je predstavnica vlade v Madridu Cristina Cifuentes to pobudo označila za “prikriti državni udar”. Nekdanji minister in namestnik PSOE José Martínez de Olmos je akcijo primerjal s poskusom neofrankističnega državnega udara, ki ga je izvedel Tejero leta 1981: »Okupacija parlamenta od znotraj, kot je storil Tejero, ali od zunaj, kot si nekateri želijo 25. septembra, ima isti cilj: sekvestracijo suverenosti«. Besede, ki jih je včeraj ponovila generalna sekretarka PP Dolores de Cospedal.
Državni udar? Edini pučisti tukaj so finančne sile, ki rušijo vlade, kakor hočejo, in jih nadomestijo s svojimi zaupanja vrednimi privrženci. V Italiji so postavili Silvia Berlusconija po robu Mariu Montiju, nekdanjemu svetovalcu banke Goldman Sachs. V Grčiji so Giorgiosa Papandreouja zamenjali z Lucasom Papadémosom, nekdanjim podpredsednikom Evropske centralne banke. Španski minister za gospodarstvo Luis de Guindos je nekdanji uslužbenec Lehman Brothers. Kot pravi novinar Robert Fisk: »Banke in bonitetne agencije so postale diktatorji Zahoda«. In ko "trgi" vstopijo skozi vrata, demokracija gre skozi okno.
Danes je težko verjeti, da parlament »predstavlja ljudsko voljo«. Lepo število ministrov in poslancev prihaja iz zasebnih podjetij, drugi se tja vračajo takoj po koncu politične kariere. Podjetja jih za opravljene storitve izdatno nagrajujejo. Se spomnite Eduarda Zaplane? Najprej minister za zaposlovanje, nato svetovalec Telefonice. Elena Salgado? Kot namestnica ministra za gospodarstvo je postala svetovalka za Abertis. Da ne omenjam Rodriga Rata, nekdanjega ministra za gospodarstvo, nato direktorja Mednarodnega denarnega sklada in nazadnje predsednika Bankie. Njegove avanture na čelu banke so nas drago stale. Ne da bi pozabili nekdanja premiera Felipeja Gonzaleza in Joséja Mario Aznarja, prvi je postal svetovalec za Gas Natural, drugi pa je delal za Endeso, News Corporation, Barrick Gold, Doheny Global Group in tako naprej. Tako gre.
Več demokracije
Toda demokracija je natanko to, kar zahteva gibanje ogorčenih, resnična demokracija v službi ljudstva in nezdružljiva s sekvestracijo politike s strani poslovnega sveta ali s španskim centralizmom, ki ljudem odreka pravico do samoodločbe. . Paradoksalno je, da so protestniki tisti, ki so bili označeni za "protidemokrate". Protidemokrati za simbolično »obleganje« katalonskega parlamenta 15. junija 2011 med razpravami o proračunu, ki so vključevale varčevalne ukrepe, ki se niso pojavili v nobenem volilnem manifestu. Protidemokrati za organizacijo mitingov na trgih in spodbujanje javne debate. Protidemokrati za zasedbo praznih stanovanj in njihovo dajanje v družbeno rabo. Antidemokrati, dokončno, za boj proti nepravičnim zakonom in praksam.
In ko je na ulici več demokracije, je več represije. Ministrstvo za notranje zadeve zahteva globe v višini 133,000 evrov proti 446 aktivistom 15M v Madridu; 6,000 evrov proti 250 študentom, vključenim v »Valencijsko pomlad«; več sto evrov proti aktivistom v Galiciji, če omenim le nekaj primerov. Poleg tega več kot sto aretacij v Kataloniji od splošne stavke 29. maja in spremembe kazenskega zakonika, ki kriminalizira nove oblike protesta.
Drugi obraz varčevanja je politika strahu in zatiranja. Ne toliko socialna, kot kaznovalna država. Demokracija ni na strani tistih, ki trdijo, da jo izvajajo, temveč na strani tistih, ki se zanjo borijo. Zgodovina je polna primerov tega in "25S" bo eden izmed njih.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate