Kot da bi bile poletne počitnice tančica pozabe, so nam mediji poskušali odvrniti surovost krize z ogromnimi dozami kolektivnega omamljanja: evropsko prvenstvo v nogometu, olimpijske igre, poletne dogodivščine zvezdnikov itd. Ali nas hočejo pozabiti, da je pred vrati nov val rezov in da bo drugo reševanje Španije še bolj boleče? Vendar jim ni uspelo. Letošnja jesen bo vroča.
V javnem pogovoru, ki sem ga imel lani avgusta v Benicassimu v Španiji, s filozofom Zygmuntom Baumanom, sva se strinjala o nujnosti preloma s prevladujočim pesimizmom naše družbe, ki je razočarana nad tradicionalno politiko. Prenehati moramo biti izolirani posamezniki in postati nosilci sprememb, povezani družbeni aktivisti.
"Dolžni smo prevzeti nadzor nad svojim življenjem," je trdil Bauman. "Živimo v obdobju globoke negotovosti, v katerem državljani pravzaprav ne vedo, kdo je glavni, in zaradi tega smo izgubili zaupanje v naše politike in tradicionalne institucije. To ustvarja stanje nenehnega strahu in negotovosti v ljudeh.
"Politiki spodbujajo ta strah kot način nadzora nad njimi, krčenja njihovih pravic in omejevanja njihovih osebnih svoboščin. To je zelo nevaren čas, saj vse to vpliva na naše vsakdanje življenje: vedno znova nam govorijo, da moramo kljub temu obdržati svoja delovna mesta. težke delovne razmere in prekarnost, ker bomo na ta način zaslužili dovolj denarja za zapravljanje … Strah je zelo močna oblika družbenega nadzora.«
Če ljudje ne vedo, kdo ima nadzor, je to zato, ker sta se oblast in politika ločili druga od druge. Še pred kratkim jih je bilo težko ločiti. V demokraciji je bil kandidat, ki je na volitvah osvojil predsedniški položaj, edina oseba, ki je lahko legitimno opravljala to funkcijo. Danes v neoliberalni Evropi temu ni več tako. Zmaga na volitvah predsedniku ne zagotavlja dejanske moči, ker dve neizvoljeni vrhovni sili (poleg Berlina in Angele Merkel) prevladata nad predsedniškim mandatom in nadzirata predsednikova dejanja: tehnokrati Evropske unije (EU) in finančni trgi.
Slednji vsiljujejo svoje agende. Evrokrati zahtevajo slepo poslušnost pogodbam in mehanizmom EU, ki so v bistvu neoliberalni, medtem ko trgi nato kaznujejo vsako odstopanje od ultraliberalne ortodoksije. Tako zaprta med tema dvojnima nabrežjema reka politike teče v eno smer brez nikakršnega manevrskega prostora – ali, povedano drugače, brez moči.
»Tradicionalne politične institucije so čedalje manj verodostojne,« je dejal Bauman, »ker ne storijo ničesar, da bi rešile probleme, v katere so se ljudje nenadoma znašli ujeti. Demokracija (to, za kar so ljudje glasovali) je doživela kolaps zaradi diktatov, ki so jih vsilili trgi krčijo temeljne socialne pravice ljudi."
Priča smo epski bitki med trgom in državo, v kateri hoče trg s svojimi totalitarnimi ambicijami obvladovati vse: gospodarstvo, politiko, kulturo, družbo in posameznike. In zdaj želi trg v povezavi z mediji, ki mu služijo kot ideološki aparat, razstaviti zgradbo družbenega napredka in tega, čemur pravimo »socialna država«.
Kar je na kocki, je temeljno: enake možnosti. Poglejmo na primer, kakšne učinke ima dejstvo, da se šolstvo tiho privatizira, prenaša v zasebni sektor. Zmanjšanje financiranja bo povzročilo raven javnega izobraževanja, v kateri bodo delovni pogoji težki za učitelje in študente. Javne šole bodo težje pripravljale otroke iz skromnih okolij, čeprav bo za otroke v ekonomsko ugodnih družinah zasebno šolstvo igralo vse pomembnejšo vlogo in postalo babica novega privilegiranega razreda ter odskočna deska za državne vodstvene položaje. Nasprotno pa bodo tisti na spodnji ravni imeli dostop le do pomembnih delovnih mest v nasprotju z vodilnimi vlogami. To je nedopustno.
V tem pogledu bo kriza verjetno služila kot šok v smislu, ki ga uporablja sociologinja Naomi Klein v svoji knjigi 'Doktrina šoka': gospodarska katastrofa bo izkoriščena kot priložnost za vsiljevanje neoliberalne agende. Ustvarjeni so bili mehanizmi za spremljanje in nadzor nad nacionalnimi demokracijami, tako da lahko (kot zdaj vidimo v Španiji in na Irskem, Portugalskem in v Grčiji) divje programe strukturnega prilagajanja uvede in nadzira nova oblast: "trojka", ki jo sestavljajo Mednarodni denarni sklad, Evropska komisija in Evropska centralna banka, vse nedemokratične institucije, katerih člani niso izvoljeni in ne zastopajo državljanov.
Te institucije – ob podpori medijev, ki se ubogajo gospodarskih, finančnih in industrijskih lobijev – so zadolžene za ustvarjanje nadzornih sistemov za zmanjšanje demokracije na zgolj gledališče – s sokrivdo glavnih vladajočih strank.
Kakšna je razlika med krčenjem proračuna sedanjega španskega predsednika Mariana Rajoya in proračuna njegovega predhodnika Joseja Luisa Rodrigueza Zapatera? Zelo malo. Oba sta se prepustila finančnim špekulantom in slepo sledila željam evrokratov. Oba sta likvidirala nacionalno suverenost. In nobeden ni naredil ničesar, da bi zajezil neracionalno obnašanje trgov. Oba sta imela enak odziv na diktat Berlina in napade špekulantov: kot kakšen kruti starodavni ritual je bila edina rešitev žrtvovanje prebivalstva, kot da bi muke, ki jih je zadala družbi, lahko omilile pohlep trgov.
Ali imajo ljudje v takšnih razmerah kakšno možnost za ponovno vzpostavitev politike in oživitev demokracije? ja Socialni protesti se še naprej širijo. In gibanja za socialno pravičnost se še naprej širijo. Zaenkrat španska družba še vedno verjame, da je ta kriza le nesreča in da se bodo stvari kmalu vrnile na prvo mesto. To je napaka, privid. Ko bodo ljudje spoznali, da temu ni tako in da naložene prilagoditve niso »krizni ukrepi«, ampak strukturne spremembe, ki naj bodo trajne, bodo socialni protesti verjetno dosegli kritično raven.
Toda kaj bodo zahtevali protestniki? Naš prijatelj Bauman je glede tega jasen: "Moramo zgraditi nov politični sistem, ki omogoča nastanek novega modela življenja in nove in prave ljudske demokracije." Kaj še čakamo?
Ignacio Ramonet je urednik Le Monde Diplomatique en Espanol.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate