* * *
Kaj se zgodi, ko se odločimo, da je naša politika tako pokvarjena, kupljena in plačana, da so vsi pogovori o tem, da bi jo kdaj spremenili, naivni? "Vsi lažejo," pravi veteran časopisa, citiran v Utne Reader, "vendar ni pomembno, ker nihče ne posluša." V skrajnem osebnem primeru si predstavljajte človeka, ki svojemu mlademu sinu reče, naj skoči s stopnic v njegovo naročje. Oče dečka dvakrat ujame, tretjič pa stopi nazaj in ga pusti, da pade. "To te nauči, da nikoli ne zaupaš nikomur," pojasnjuje, "tudi lastnemu očetu."
Pričakovali smo primerljive izdaje, ko razmišljamo o spremembi naše družbe. V naši kulturi je že dolgo močna vrsta vse poslovneže in politike postavlja za pokvarjene, vse verske voditelje za šarlatane, vse novinarje hekerje – in vse, ki bi si upali poskušati spremeniti svojo družbo, za naivne bedake. Vse bolj zaseda miselni in psihološki prostor, ki bi ga lahko rezervirali za upanje – vsaj za takšno upanje, ki bi nas lahko navdihnilo, da zavzamemo večja politična stališča. S tega vidika je bolje, da ne pričakujemo ničesar, kot da se pripravimo na gotovo razočaranje. Če pogledamo dovolj daleč, lahko ta vrsta cinične resignacije postane tako velika ovira za smiselno javno delovanje kot vse druge ovire skupaj.
Cinizem ni bil vedno tako ponižujoč. Prvi ciniki so bili skupina starogrških filozofov, predvsem Diogen, ki so jedko obsojali ustaljeno kulturo svojega časa. Menihom podobni asketi, ki so pridigali o preprostosti, samodisciplini in samozadostnosti, so ponudili moralno alternativo praznemu materializmu, legalizmu in verski hinavščini, ki so zavladali grški družbi. Takrat je biti cinik pomenilo zagovarjati svoja prepričanja.
Vendar pa se v našem času cinizem pojavlja pod krinko vsevednega stališča, da je delo za večje skupno dobro poklicanost nedolžnih, pri čemer ni verjetnega izida razen strtega srca. Kaj je torej alternativa? Ne gre za slepo zaupanje, kot sta preveč jasno pokazala katastrofalni režim Busha in Cheneyja. Moramo biti skeptični do laži in izkrivljanj, ki prežemajo našo kulturo. Toda preveč Američanov, ki so prepričani, da morajo našo državo vedno voditi najbolj pohlepni, se je odzvalo z umikom v zasebno življenje, bodisi zaradi priznanih težkih izzivov ekonomskega preživetja bodisi zaradi motenj in udobja, ki jih sprejemamo kot skromen oddih in povračilo. Medtem pa pokopljemo vse pomisleke, ki jih morda imajo glede naše nacionalne usmeritve, v upanju proti upanju, da bo nekdo poskrbel za stvari.
Barack Obama se je zavzemal za to, da bi obrnil to pot, pri čemer je cinizem označil za »žalostno vrsto modrosti«. Njegovo sporočilo je odmevalo med ljudmi, lačnimi nečesa boljšega. Še vedno je prezgodaj reči, da bo neizogibno propadel, saj je izid v veliki meri odvisen od naših dejanj. Vendar so se prav pričakovanja, ki jih je izrazil, združila s kompromisi
Korporacije, kot so Exxon, Goldman Sachs in UnitedHealth, močno deformirajo naš javni diskurz. Politiki prepogosto sledijo njihovemu zgledu. Ko pa se enkrat odločimo, da smo nemočni, postane naša pasivnost samouresničujoča se prerokba, navada uma, ki se je je vse težje otresti. Odločimo se, da ne moremo storiti ničesar glede ključnih skupnih težav, velikih ali majhnih. Potem se umaknemo iz javnega življenja, preden ga resno poskusimo. Če se nas dovolj umakne, predamo oblast najbolj požrešnim.
"Radikalni" politolog mi je nekoč vzvišeno pojasnil: "Slepimo se, če mislimo, da vlada ne služi močnim gospodarskim interesom." Dovolj res, zaenkrat. Vendar je to uokviril kot neizogibno, kot da bi bila zgodovina nekaj, kar se zgodi samo nam, in ne nekaj, pri čemer lahko sodelujemo. Svojim učencem ni dal nobene vizije, za katero bi se lahko borili – le možnost, da se mu pridružijo v vrstah vsevednih prič človeške neumnosti.
Politolog je svojim študentom dal tudi vsestranski izgovor za neukrepanje in resignacijo. Če ni mogoče storiti ničesar vrednega glede gospodarstva, podnebnih sprememb, svetovnega nasilja ali tistih, ki trpijo v naših skupnostih, potem ne nosimo nobene odgovornosti. Tako kot Kafkovo bitje, ki se vedno globlje vrti v svoji zgodbi »The Burrow«, se umikamo v manjše in manjše sfere zasebnega življenja v upanju, da se bo preostali svet nekako zmedel skozi.
Ironično je, da se takšna resignacija lahko zgodi pri ljudeh, ki osebno niso cinični. Še vedno se trudimo biti skrbni do družine in prijateljev. Morda bomo celo prostovoljci v programu Big Brother/Big Sister ali pomagamo v ljudski kuhinji. In to so dobre stvari. Ko pa pogledamo večja vprašanja, kot so globalne podnebne spremembe, zakaj toliko ljudi noter
Cinična resignacija rešuje bolečino neuresničenega upanja. Če se prepričamo, da se le malo lahko spremeni, nam ni treba tvegati, da bi ravnali po svojih sanjah. Če se nikoli ne borimo za tisto, v kar verjamemo in k čemur težimo, ne bomo nikoli razočarani. Destruktivne ali dvolične voditelje lahko izzivamo z nasprotnimi informacijami in protiprimeri, zgodbami o tem, kako so nas oblastniki zavedli. Toda kaj sploh lahko izpodbija vseobsegajoč pogled na svet, ki pod krinko prefinjenosti spodbuja najbolj črnogledo možno perspektivo na človeško stanje – predstavo, da je naš svet postal tako nepopravljivo pokvarjen, da karkoli naredimo, tega ne moremo spremeniti?
Kot alternativo temu nemočnemu »realizmu« bi rad predlagal jasen idealizem, ki priznava, da so zdaj slabi časi, vendar noče sprejeti, da so slabi časi neizogibni. Ne spodbujam kulture veselega pogovora, niti je ne bom Duša državljana odlomki, ki sledijo. Pomembno je razčleniti institucionalno arogantnost in pohlep, oceniti, kako škoduje življenjem, soseskam, skupnostim in najosnovnejšim življenjskim sistemom na zemlji. Ključnega pomena je, da močne institucije in posameznike pozovemo k odgovornosti, vključno s političnimi voditelji, kot je Obama, za katere smo morda delali, zanje glasovali in jih morda še vedno podpiramo na številne načine. Toda preveč družbenih aktivistov se skoraj veseli valjanja po slabih novicah, kot psi v žarkih ribah. Če je to vse, kar počnemo, bomo spodbujali predvsem resignacijo in obup. Zato moramo poleg slabih novic posredovati tudi tisto, kar lahko vzbuja upanje.
Morda se vedno zdi več kot malo absurdno misliti, da bi lahko spremenili zgodovino. Še posebej, ko naša prizadevanja ne gredo po načrtih, je lahko koristno, če prepoznamo to dejstvo – in cenimo ironijo v naši situaciji. Toda ta isti občutek ironije postane nevaren, ko opravičuje pasivnost. Postane tisto, kar pesnik in esejist Lewis Hyde imenuje »glas ujetih, ki so prišli uživat v svoji kletki«. V skladu s tem bi si lahko zamislili sodobnega cinika kot nekoga, ki je opustil vsako upanje, da bo našel vrata, še manj pa ključ. Ko bom raziskoval, obstajajo boljši načini življenja.
Prirejeno po popolnoma posodobljeni novi izdaji Duša državljana: živeti s prepričanjem v težkih časih avtor Paul Rogat Loeb (
je še zapisal Loeb Nemogoče bo trajalo malo časa: državljanski vodnik po upanju v času strahu, History Channel in American Book Association's #3 politična knjiga iz leta 2004. HuffPo bo serializiral izbrane dele Soula vsak četrtek. Prijavite se na Stran HuffPo Paula Loeba za ogled prejšnjih odlomkov ali prejemanje obvestil o novih. Za več informacij ali neposredno prejemanje Loebovih člankov glejte www.paulloeb.org. Iz knjige Soul of a Citizen, Paul Rogat Loeb. Copyright © 2010 avtor in ponatisnjeno z dovoljenjem St. Martin's
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate