Grobovi so ležali na jasi ob luknjasti cesti na južnem koncu Mogadiša. Vsak je bil majhen, dolg morda en meter in pokrit z ovalnim kupom rdeče zemlje, na vrhu pa je bila poškropljena z vodo, da je ostala na mestu. Nekateri so bili zaščiteni z grmičevjem, drevjem in majhnimi vejami akacijevih dreves, ki so štrlele iz tal, obdane pa so bile z majhnimi skalami. Nobena ni bila označena z imeni.
V bližini je otrok spuščal majhnega zmaja, narejenega iz rdeče plastične vrečke in nekaj skupaj povezanih kosov vrvice. Ko je otrok hodil po ulici za vrečko, ki jo je vetrič odpihnil proti nebu, je bila otrokova glava nabranih kodrov. Starec Ali, ki je bdel nad začasnim pokopališčem, je povedal, da je na tem območju na desetine grobov, skritih pod akacijami ali v skupinah na drugih jasah. Vsak dan več se je pojavljalo: »Vsi so otroški grobovi. Tu umirajo predvsem otroci. Več jih je, a ne vem, kje so.” Dejal je, da je vzrok smrti podhranjenost ali driska.
Pokojnik je prišel iz improviziranega taborišča za notranje razseljene osebe (IDP) Badbaado čez cesto – obsežne, a utesnjene zbirke koč, zgrajenih iz ostankov blaga in kosov ponjave – v katerem živi 5,000 razseljenih družin. Večina ljudi v taborišču je zbežala iz južne in osrednje Somalije ter se odpravila v Mogadiš v iskanju hrane in vode, preden so končali v enem od ducatov taborišč v prestolnici. Vsak dan je mogoče videti nove prišleke, ki se v skupinah počasi sprehajajo po razbitih ulicah Mogadiša ali sedijo med ruševinami skeletnih zgradb, ki so jih razbili konflikti.
Somalija je sredi hude suše po neuspehu Deyr (sekundarnega) deževja od oktobra do decembra 2010 in zapoznelega in pod običajnim Gu (primarnega) deževja od tega aprila do junija. Pridelki so propadli in veliko število živine je bilo izgubljeno.
Lakota se širi
Po podatkih Svetovne banke (1), so se cene hrane v Somaliji močno povečale – osnovni žitni sirek se je povečal za 180 % in koruza za 107 % glede na prejšnje leto –, medtem ko stroški goriva ostajajo spremenljivi, saj nestabilnost na Bližnjem vzhodu ostaja. Prejšnje slabo gospodarsko upravljanje, cvetoča trgovina z ogljem, ki povzroča krčenje gozdov, hitra rast in urbanizacija ter politična negotovost so poslabšali krizo (2).
Posledica tega je, da državo hromi negotova preskrba s hrano: približno 3.7 milijona Somalijcev potrebuje pomoč – in za 3.2 milijona od teh je to vprašanje reševanja življenj. Na stotine tisoč ljudi je razseljenih in Združeni narodi so razglasili lakoto v petih regijah države, pri čemer naj bi se lakota v naslednjih dveh mesecih razširila na ves jug. Ocenjuje se, da je umrlo 29,000 otrok, mlajših od pet let.
Abdughadr, pastir živali iz regije Lower Shabelle, je stal poleg svojega improviziranega doma v taborišču Badbaado in povedal, da je spakiral nekaj pičlih stvari - lonec, nekaj oblačil - in teden dni hodil peš, da bi prišel do Mogadiša, z ženo, otroci in bližnji sorodniki. Postavili so šotore in začeli čakati. A ne vedo, zakaj: »Vse živali so poginile, živali ni. Ljudje so umirali. Tri leta ni nič zraslo.” Abdughadr je dodal: »Al-Shabab nas ni pustil oditi. Nočejo nikogar izpustiti. Rekel sem, da gremo v naslednjo vas po hrano. Potem smo prišli do tega mesta.”
Toda Abdughadr je od prihoda v Mogadiš opazil malo izboljšav. V šestih hranilnih centrih v Badbaadu je skoraj zmanjkalo zalog, ostalo pa je za približno pet dni. Lokalna nevladna organizacija Humanitarian Initiative Just Relief Aid (HIJRA) si je prizadevala za izgradnjo sanitarne infrastrukture in izkopavanje vodnjakov za varno vodo v taborišču, vendar znatna pomoč še ni prispela. Tako se Abdughadr sooči z odločitvijo, ali naj poišče drugo taborišče za notranje razseljene osebe ali ostane tam, kjer ve, da je oskrba s čisto vodo. Medtem ko prizadevanja za mednarodno pomoč počasi pridobivajo zagon, slišite veliko podobnih zgodb na ulicah Mogadiša; mednarodni mediji jih hitro poberejo in razsvetlijo po vsem svetu.
Za ublažitev takojšnjih učinkov krize je potrebnih približno 2.48 milijarde dolarjev. Toda medtem ko sta hrana in zdravila nujno potrebna, Somaliji po mnenju analitikov večinoma primanjkuje mehanizmov za razdeljevanje pomoči. Vse več je strahov pred nenamernimi posledicami, povezanimi z ogromnim dotokom pomoči. William Reno, izredni profesor politologije na univerzi Northwestern (ZDA), meni, da zunanji ljudje ne morejo popolnoma umakniti iz Somalije, vendar bi morali igrati minimalno vlogo: »Kadar koli se vmeša mednarodna skupnost, pride do najrazličnejših stranskih učinkov, zlasti ko začnete vbrizgavati veliko denarja in še posebej, ko gre za razpršene skupine nevladnih organizacij, ki denar razsipajo po razpršenih kanalih. To je povabilo k razdrobljenosti.«
Ponovno se pojavijo milice
Reno, ki ima bogate izkušnje po vsej Afriki, je kot svarilno zgodbo navedel primer Južnega Sudana: »V Južnem Sudanu je SPLA [Sudanska ljudska osvobodilna vojska], ki je bila precej standardna leninistična uporniška skupina iz sredine stoletja, so od leta 2005 zašli v res velike težave, ker ne morejo več nadzorovati pretoka sredstev od tujcev. In mislim, da lahko z razvojem provincialnih milic – no, z njihovim ponovnim vzponom – vidite, da imajo pri tem vlogo nevladne organizacije. Tega seveda nimajo namena. Toda del črpanja virov [s strani milice] prihaja iz nevladnih organizacij in vladne pomoči.«
V avgustu The New York Times poročali o kraji humanitarne pomoči v Somaliji (3). Pieter Desloovere iz Svetovne zdravstvene organizacije, uradnik za komunikacije s sedežem v Nairobiju, je dejal, da se humanitarne organizacije soočajo s številnimi izzivi v Somaliji, predvsem v zvezi z varnostjo, in da si humanitarna skupnost »prizadeva zagotoviti, da gre pomoč tja, kjer je potrebna. Izboljšanje koordinacije in pretoka informacij med agencijami ter nadaljnje poskušanje vplivanja na vodstvo skupin, ki so sovražne do humanitarnih organizacij, so ključni elementi strategije za povečanje dostopa. [Državljani Somalije] so v ospredju teh prizadevanj.«
Prizadevanja za pomoč dodatno otežujejo varnostne razmere v Somaliji. V zgodnjih urah 6. avgusta se je islamistična milica al-Shabab (Mladina) umaknila iz velikih območij Mogadiša po dolgotrajni ofenzivi prehodne zvezne vlade (TFG) ter ugandskih in burundijskih enot AMISOM. Strateški položaji Al Šababa – tržnica Bakara, nogometni stadion in ministrstvo za obrambo – so vsi pripadli silam TFG-AMISOM in fronte konflikta so se premaknile. Od konca avgusta se zdi, da se je al-Shabab razdelil na več različnih skupin: med njegovimi (somalijskimi) nacionalnimi in mednarodnimi frakcijami se pojavlja temeljni razkol (4), kar ustvarja dodatno negotovost glede splošnih varnostnih razmer za humanitarne agencije.
Vožnja skozi nekdanje položaje Al Šababa razkriva nasilje, ki mu je bil priča Mogadiš. Vse je postreljeno in razstreljeno. Drevesa se raztezajo skozi zgradbe, ki so zdaj prekrite s plesnijo; plevel, kaktusi, grmičevje in drevesa so zavzeli mesto. Ceste so uničene in ljudje utrujeni hodijo po luknjastih ulicah in vedno oprezajo za IED in protipehotnimi minami.
Al-Shabab se je pojavil kot močna sila po odstavitvi Zveze islamskih sodišč (UIC) konec leta 2006 (5). Sredi tega leta je UIC prevzela nadzor nad Mogadišom, prinesla stabilnost in varnost v dele Somalije, ki so jih razburjali klanski konflikti, in postopoma pridobila široko podporo javnosti.
Po besedah etiopskega analitika Medhaneja Tadesseja je UIC zapolnil vakuum, ki je nastal zaradi brezpravja, medtem ko je kapitaliziral 20-letno islamizacijo na Afriškem rogu. Piše: »Način, na katerega je Zveza islamskih sodišč utrdila svojo moč, je bil pristen politični proces, v katerem je somalski poslovni razred sklenil pakt s politično elito (v tem primeru islamisti), s čimer je sklenil prvo politično pogodbo na jugu Somalija. Zato bi lahko trdili, da je šlo za lokalni, verodostojen, legitimen in pomemben politični proces. Vendar so [bili] akterji, ki so si prizadevali za razvoj sodišč kot sredstva za ustanovitev islamskega emirata, ki bi zajemal velika območja zunaj Somalije. Ekstremistični elementi ... so ugrabili gibanje sodišča za politične cilje s katastrofalnimi posledicami« (6).
Zaradi teh pomanjkljivosti je UIC nesprejemljiv tako za Etiopijo kot za Združene države. Vendar so Eritreja, Sudan in Egipt podprli gibanje iz geopolitičnih razlogov. Konec decembra 2006 je Etiopija, ki je v bistvu delovala kot posrednik ZDA, začela napade na gibanje in ga hitro premagala.
Al-Shabab, mladinsko krilo UIC, ki mu je do te faze pripisano več kot 200 atentatov in ga vodi šejk Aden Hashi Ayro, ki se je domnevno usposabljal o eksplozivih in uporniških taktikah v Afganistanu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, se je izkazalo kot močna sila. Konflikt med al-Shababom in TFG, ki je sledil, odraža širšo geopolitično igro, ki poteka na Afriškem rogu. In njegove posledice zelo občutijo navadni Somalci.
'Nimamo upanja'
45-letni Fatooma je pravkar prispel v Mogadiš po potovanju iz južne Somalije. S svojo družino je sedela na zahodnem robu tržnice Bakara in razlagala, da nimajo denarja. Kar so morali kupiti, so porabili za tovornjak in v dveh dneh prevozili 400 km, da so prispeli v Mogadiš. Tako so njen mož in brata odšli beračiti v osrednjo poslovno četrt Mogadiša. »Nimamo upanja. To je bila tragedija. Vse živali so poginile. Otroci stradajo.”
Kot kažejo grobovi v Badbaadu, so somalijski otroci najbolj ogroženi. Več kot 450,000 jih je podhranjenih - od tega jih 190,000 trpi hudo podhranjenost in jim grozi lakota (7). Akutna driska je zelo razširjena, saj se 75 % primerov pojavi pri otrocih, mlajših od pet let. Unicef in WHO sta posvarila pred izbruhi kolere.
V bolnišnici Banadir v Mogadišu je bil vhod v pediatrično kliniko poln bolnikov. Po besedah dr. Luula Mohameda, vodje pediatričnega oddelka, je umrljivost otrok zdaj 10-odstotna. Povedala je, da upajo, da ga bodo zmanjšali na 5 %.
Koridor je bil natrpan s približno 50 ženskami in otroki. Matere so sedele na tleh in stiskale otroke, priključene na kapalke. En otrok je bruhal belo tekočino. Njegove oči so se vrtele, ko mu je kapljalo po bradi. Muhe so neprestano brnele. Vitka ženska z imenom Amira, oblečena v rdeč šal, je na prsih stiskala svojega 19-mesečnega dojenčka. Oblečen je bil v umazano rumeno majico. Njegove oči so se povešale z ene strani na drugo, ko so muhe priletele na njegov obraz in roke. "Ne izboljšuje se," je rekla Amira. »Dali so mu cepiva in zdravila. Ima hudo drisko.”
V drugi sobi je Farhir (kar pomeni sreča) sedela s svojima osem tednov starima dvojčkoma. Trebuh enega dvojčka je bil napihnjen in trd na dotik. Zavpil je. Na sosednji postelji je mati čistila drisko s skeletnih nog dojenčka, ki je stal v modri kadi in jokal. Njegova rebra so bila izpostavljena in noge so se mu tresle od napora stoje.
V kotu druge sobe je nad posteljo stala mlada mati. Videti je bilo obris majhnega otroka pod rožnato črtastim posteljnim pregrinjalom in modro cvetlično odejo. Mati je nosila nikab. Njene oči so bile suhe in prazne, ko je rekla: "Dekle je." Pobrala je snop, s prevleko tesno ovila mrtvega otroka in hitro odkorakala iz oddelka, da bi poiskala kraj, kjer bi jo pokopala.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate