Prejšnji teden je izraelski premier Ariel Sharon izjavil, da če Palestinci ne bodo kmalu sprejeli pomembnih korakov za zajezitev "nasilja", bo začel z enostranskim "ločitvenim načrtom", da bi se popolnoma oddaljil od kakršnih koli pogajanj s palestinskimi oblastmi.
Ta ultimat predstavlja povzetek spretne medijske strategije izraelske vlade v letu 2003. Sharon zdaj preizkuša vodo in si upa na glas povedati, za kar si je prizadeval ves čas svojega mandata: konsolidacija izraelskega nezakonitega zasega 58 % zemlje čez Zahodni breg in Gazo ter s tem popolno podjarmljenje palestinskega ljudstva.
Sharonov uspeh pri približevanju temu cilju leta 2003 je zelo zaskrbljujoč. Na terenu so izraelske enote vztrajno uresničevale njegov načrt in vsiljevale vojaško okupacijo, katere vsako dejanje je preračunano na ponižanje, ponižanje in zapiranje palestinskega prebivalstva. Zaprtje je bilo izvedeno z uporabo brutalnega in neselektivnega nasilja nad nedolžnimi civilisti in je stalo na tisoče življenj. Samo danes je bilo med izraelskimi napadi v Gazi ubitih 10 Palestincev, zadnji teden pa so vsakodnevni vdori v begunsko taborišče Belata v Nablusu, podprti s tanki.
Pa vendar so se Palestinci znašli v edinstvenem položaju v sodobni politiki: kot okupirano ljudstvo, ki je odgovorno za varnost svojih okupatorjev. Zakonita pravica Palestincev, da nasprotujejo izraelski hegemoniji, se je obrnila proti njim zaradi Šaronove predstavitve konflikta kot konflikta med enakovrednimi vojaškimi silami in skoraj brezpogojne podpore, ki jo prejema od številnih sil, zlasti od ZDA.
Pridušen odziv mednarodne skupnosti na Šaronovo napoved bo predsednika vlade le opogumil. Skozi leto 2003 je bila Šaronova strategija izigravanje časa, saj se je zavedal, da zaradi bližajočih se predsedniških volitev najbolj proizraelski predsednik ZDA ne bo storil ničesar, kar bi lahko ogrozilo podporo njegovih judovskih in desničarskih krščanskih volivcev. Oktobra je imel Šaron drznost, da je prvič po 30 letih izvedel zračne napade na Sirijo, da bi Izrael postavil za operativnega zaveznika ameriške misije pri preoblikovanju regije.
Ker so oči sveta uprte v Irak, je Šaron našel priložnost, da zavrne polovičarsko pobudo časovnega načrta, vendar je še naprej predstavljal Izrael kot žrtev v svetovnih medijih, medtem ko je pridobival čas za svojo drakonsko strategijo na terenu. . Rezultat je bila ponovna okupacija celotnega Zahodnega brega in 60 % območja Gaze ter divja politika širjenja naselij. Od Osla sta se velikost in prebivalstvo izraelskih naselbin povečala za 200 %, spet z le šibkimi protesti iz tujine. Samo v letih 2002–2003 je bilo postavljenih 56 novih naselbin in od zgolj osmih, za katere je Sharon trdil, da jih je onesposobil, jih je bilo pet prikrito obnovljenih. Tako kot izraelski vojaki, naseljenci sami izpostavljajo Palestince pogostim napadom, da bi jih pregnali z njihovih domov in zasegli njihovo zemljo in lastnino. Na vse načine se poskuša uničiti preživetje in državljanske svoboščine Palestincev. Na mnogih območjih še vedno velja policijska ura, uvedena z nenehno grožnjo nasilja. Po podatkih OCHA je število izraelskih kontrolnih točk na Zahodnem bregu doseglo 757.
Da bi okrepil naselja in dokončal zaseg zemlje, se Šaronova gradnja ločilnega zidu na Zahodnem bregu nadaljuje. Če bo zid končan, se bo raztezal vsaj 1000 kilometrov in s tem dosegel Šaronov končni cilj strateškega uničenja možnosti palestinske države. Zahodni breg se bo zmanjšal na gruče getov in zaporov, pri čemer bodo dostop, varnost in viri ostali pod izraelskim nadzorom, palestinsko prebivalstvo pa bo zaklenjeno, izven pogleda sveta.
Spet je vsak mednarodni odziv na gradnjo zidu ohromil Šaronova medijska strategija. Svetovni voditelji so izrazili bojazen, da bodo zid in nove meje, ki jih opredeljuje, kmalu postale opravljeno dejstvo, ki ga bo nemogoče odstraniti, vendar še ni bilo predlaganih nobenih ukrepov, razen običajnih floskul, ki pozivajo k novemu krogu mirovnih pogajanj, ki jih lahko Šaron varno prezre. Mednarodna prizadevanja je zmotil tudi ženevski sporazum, načrt, ki ga sicer zavračajo tako Izraelci kot Palestinci, a jemlje čas in pozornost, v kateri Šaron nadaljuje s svojim načrtom.
Kljub vsemu uspehu pa je Sharon zašel v strateško slepo ulico, čeprav nadaljuje s svojim načrtom. Vseskozi je uporabljal isti pristop buldožerja, kot ga je uporabljal v svojih prejšnjih vojnah kot vojak, vendar ga je njegovo ozadje zaslepilo za druge politične realnosti, ki jih samo vojaška moč ne bo rešila. Še posebej si je zatiskal oči pred vse večjim demografskim problemom na zasedenih ozemljih. Palestinsko prebivalstvo zdaj znaša 4.8 milijona, kar je enako izraelskemu prebivalstvu, stopnja rodnosti pa je daleč višja od tiste pri okupatorju. Teh ljudi ni mogoče preprosto izbrisati z zemljevida, čeprav bi si Sharon to želel.
Še več, Šaronu popolnoma ni uspelo zagotoviti varnosti, ki jo je obljubil izraelskemu ljudstvu. Pri izvajanju politik na zasedenih ozemljih, ki so preračunana na ubijanje in zatiranje, in opustitvi kakršnega koli videza strategije, usmerjene v mirno rešitev, bi moralo biti Izraelcem povsem jasno, da njihov premier ne more zagotoviti njihove varnosti. Z zmanjševanjem palestinskega prebivalstva v stanje velikega obupa, ki lahko zagotovi le nadaljnji konflikt, Šaron zavestno ogroža življenja svojih državljanov, pa tudi življenja Palestincev. Šaronu prav tako ni uspelo zlomiti moči palestinske odločenosti in s tem, ko jih poskuša oropati države in sredstev za preživetje, vzgaja generacijo za generacijo Palestincev, katerih edini namen bo nasprotovanje izraelski okupaciji.
Zgodovina je dokazala, da zgolj zid ne more zadržati takšnega nasprotovanja. Šaronova zgodovina vojnega zločinca je dobro dokumentirana, vendar so zločini, ki jih trenutno širijo njegova vlada in njegove okupacijske čete, enako zločini proti njegovemu lastnemu ljudstvu. Tako Izraelci kot Palestinci ne bodo nikoli dosegli miru, po katerem hrepenijo, dokler ta človek ostaja na oblasti, in za svet v prihodnjih mesecih ne more biti pomembnejša naloga kot ustaviti tega človeka.
* Dr. Mustafa Barghouthi, generalni sekretar Palestinske nacionalne pobude
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate