Čeprav živim v Izraelu, "državi judovskega ljudstva", sem pozorno spremljal nedavno razpravo v Franciji o antisemitizmu in anticionizmu. Če me katerikoli protijudovski izraz na svetu vedno skrbi, čutim določen gnus nad poplavo hinavščine in manipulacije, ki jo orkestrirajo tisti, ki zdaj želijo kriminalizirati vsakogar, ki kritizira sionizem.
Začnimo s problemom definicije. Že dolgo časa se počutim nelagodno ne samo zaradi nedavno priljubljene formule 'judovsko-krščanska civilizacija', temveč tudi zaradi konvencionalne uporabe izraza 'antisemitizem'. Vsi vemo, da je besedo v drugi polovici devetnajstega stoletja skoval Wilhelm Marr, nemški nacionalpopulist, ki je sovražil Jude. V duhu tistega časa so uporabniki izraza v bistvu domnevali obstoj hierarhije ras, v kateri je bil evropski beli človek na vrhu, medtem ko je semitska rasa zasedala nižji rang. Eden od utemeljiteljev te 'znanosti o rasi' je bil Francoz Arthur Gobineau.
Danes je zgodovina malo bolj resna. Prepoznava semitske jezike (aramejsko, hebrejsko in arabsko, razširjeno na Bližnjem vzhodu), ne pa tudi nobene semitske rase. Glede na to, da evropski Judje v vsakdanjem življenju niso govorili hebrejščine, ki so jo uporabljali le za molitev (tako kot so kristjani uporabljali latinščino), jih je težko šteti za Semite.
Ali se moramo spomniti, da je sodobno sovraštvo do Judov predvsem dediščina krščanskih cerkva? Že v četrtem stoletju je krščanstvo zavrnilo, da bi judovstvo štelo za legitimno konkurenčno vero in ustvarilo slavni mit o izgnanstvu: Judje so bili izgnani iz Palestine zaradi sodelovanja pri umoru božjega sina in jih je treba poniževati, da bi dokazali svojo manjvrednost. Vendar je treba opozoriti, da takšnega izgnanstva Judov iz Palestine nikoli ni bilo in ni mogoče najti niti najmanjšega zgodovinskega dela na to temo.
Osebno pripadam tradicionalni miselni šoli, ki ne želi videti Judov kot rase, ki je Evropi tuja. Še v devetnajstem stoletju je Ernest Renan, potem ko se je osvobodil svojega rasizma, trdil, da: "Jud galskih časov ... je bil najpogosteje preprosto Galec, ki je izpovedoval izraelsko vero." Zgodovinar Marc Bloch je poudaril, da so bili Judje 'skupina vernikov, ki so se v preteklosti novačili iz vsega Sredozemlja, turško-hazarskega in slovanskega sveta'. Raymond Aron je dodal: 'Tako imenovani Judje biološko večinoma niso potomci semitskih plemen.' Judeofobija pa je vedno vztrajala pri tem, da na Jude ni gledala kot na privržence pomembnega verskega prepričanja, temveč kot na tuj narod.
Počasnega zatona krščanstva kot hegemonske vere v Evropi žal ni spremljal zaton močne judeofobične tradicije. 'Sekularni' pisci so sovraštvo in strah prednikov preoblikovali v sodobne 'racionalne' ideologije. Predsodke o Judih in judovstvu ne najdemo le pri Shakespearu ali Voltairu, ampak tudi pri Heglu in Marxu. Gordijski vozel med Judi, judovstvom in denarjem se je izobraženi eliti zdel očiten. Dejstvo, da je velika večina milijonov Judov v vzhodni Evropi trpela zaradi lakote in živela v revščini, ni imelo prav nobenega vpliva na Charlesa Dickensa, Fjodorja Dostojevskega ali velik del evropske levice. V moderni Franciji judeofobija ni cvetela le z Alphonsom Toussenelom, Mauriceom Barrèsom in Édouardom Drumontom, ampak tudi s Charlesom Fourierjem, Pierre-Josephom Proudhonom – nekaj časa celo z Jeanom Jaurèsom in Georgesom Sorelom.
Judeofobija je spremljala napredek demokracije kot redna sestavina predsodkov evropskih množic. Afera Dreyfus je bila njegov 'emblematski' dogodek, dokler ga ni daleč preseglo iztrebljanje Judov med drugo svetovno vojno. Med tema dvema zgodovinskima dogodkoma se je rodil cionizem kot ideja in gibanje.
Vendar je treba spomniti, da je bila do druge svetovne vojne velika večina Judov in njihovih sekularnih potomcev antisionistična. Ni bilo samo ortodoksno judovstvo, močno in organizirano, ki je bilo ogorčeno nad idejo pospeševanja odrešitve z izseljevanjem v Sveto deželo; tudi modernejši verski tokovi, tako reformni kot konservativni, so močno nasprotovali cionizmu. Bund, sekularna stranka, ki jo je podpirala večina jidiš govorečih socialistov v carskem imperiju in nato v neodvisni Poljski, je sioniste videl kot naravne zaveznike judeofobov. Tudi komunisti judovskega porekla niso zamudili priložnosti, da bi obsodili sionizem kot sokrivca britanskega kolonializma.
Po iztrebljanju evropskih Judov so preživeli, ki niso našli varnega zavetja v Severni Ameriki ali ZSSR, omilili sovražni odnos do sionizma, večina držav tako zahodnega kot komunističnega sveta pa je priznala državo Izrael. Dejstvo, da je do nastanka te države leta 1948 prišlo na račun avtohtonega arabskega prebivalstva, jih ni pretirano motilo. Val dekolonizacije je bil šele v povojih in ni dejavnik, ki bi ga bilo treba upoštevati. Izrael je bil takrat dojet kot zatočišče za Jude brez zatočišča in doma.
Kljub temu, da cionizmu ni uspelo rešiti Judov v Evropi, kljub temu, da so preživeli raje emigrirali v Ameriko, in kljub temu, da je sionizem kolonialno podjetje v polnem pomenu besede, ostaja pomembno dejstvo: cionistična diagnoza o nevarnosti za življenja Judje v evropski civilizaciji dvajsetega stoletja (nikakor ne judovsko-krščanski!) so se izkazali za pravilne. Theodore Herzl, pionir sionistične ideje, je bolje razumel judofobe svojega časa kot liberalce in marksiste.
To vsekakor ne opravičuje cionistične definicije, po kateri Judje tvorijo rasno ljudstvo. Nič več ne opravičuje stališča sionistov, da je Sveta dežela nacionalni dom, do katerega imajo zgodovinske pravice. Sionisti pa so ustvarili politično opravljeno dejstvo in vsak poskus, da bi ga izbrisali, bi povzročil nadaljnjo tragedijo za dva nastala naroda: Izraelce in Palestince.
Hkrati se moramo spomniti, da četudi vsi cionisti ne zahtevajo nadaljnje prevlade nad ozemlji, osvojenimi leta 1967, in se mnogi od njih počutijo neprijetno zaradi režima apartheida, ki ga Izrael tam izvaja že 52 let, vsi tisti, ki se imajo za Sionisti vztrajajo pri tem, da Izrael, vsaj v njegovih mejah iz leta 1967, vidijo kot državo Judov vsega sveta, ne pa kot republiko za vse Izraelce, od katerih jih četrtina ni uvrščena med Judje, 21 odstotkov pa je Arabcev.
Če je demokracija v osnovi država, ki si prizadeva za blaginjo vseh svojih državljanov, vseh tistih, ki jih obdavčuje, in vseh tam rojenih otrok, potem je Izrael kljub svojemu političnemu pluralizmu bolj prava etnokracija kot Poljska, Madžarska in drugi vzhodni Evropske države so bile pred drugo svetovno vojno.
Današnji poskus predsednika Emmanuela Macrona in njegove stranke, da bi kriminalizirali anticionizem kot obliko antisemitizma, je ciničen in manipulativen manever. Če bi anticionizem postal kaznivo dejanje, bi morda moral Macron retroaktivno obtožiti bundista Mareka Edelmana, ki je bil eden od voditeljev varšavskega geta in totalni antisionist. Na sojenje bi lahko povabil tudi tiste protisionistične komuniste v Franciji, ki so se namesto izselitve v Palestino odločili za oborožen odpor proti nacizmu, zaradi česar so sklepali na razvpiti "affiche rouge".[1]
Če želi biti dosleden pri svoji retroaktivni obsodbi vseh kritikov cionizma, bo moral predsednik Macron vključiti mojo učiteljico Madeleine Rebérioux, ki je predsedovala Ligue des Droits de l'Homme, mojega drugega učitelja in prijatelja Pierra Vidal-Naqueta in seveda tudi Eric Hobsbawm, Edouard Saïd in mnoge druge ugledne osebnosti, ki so medtem že umrli, vendar so njihova pisanja še vedno veljavna.
Če se predsednik Macron omeji na zakon proti živim anticionistom, bi moral njegov predlagani zakon veljati vsaj za tiste ortodoksne Jude v Parizu in New Yorku, ki zavračajo cionizem, ter za Naomi Klein, Judith Butler, Noama Chomskega in številne druge humanistične univerzaliste v Francija in Evropa, ki se identificirajo kot Judje, hkrati pa se razglašajo za antisioniste.
Seveda obstajajo idioti, ki so tako antisionistični kot judeofobični, tako kot obstaja veliko neumnih prosionistov (tudi judeofobičnih), ki si želijo, da bi Judje zapustili Francijo in emigrirali v Izrael. Bi tudi njih morali vključiti v ta val pregona? Bodite previdni, gospod predsednik, da se ne pustite povleči v ta začaran krog, ravno ko vaša priljubljenost pada!
Za zaključek, mislim, da v Franciji ni porasta protijudovstva. To je vedno obstajalo in bojim se, da bo tako tudi v prihodnje. Ne dvomim pa, da je eden od dejavnikov, ki ga ohranjajo, zlasti v nekaterih soseskah, kjer živijo ljudje s priseljenskim poreklom, prav izraelska politika proti Palestincem: tako tistim, ki živijo kot drugorazredni državljani znotraj 'judovske države', kot drugim. in tisti, ki so 52 let trpeli brutalno vojaško okupacijo in kolonizacijo.
Proti tej tragični situaciji sem redno protestiral. Močno podpiram priznanje pravice Palestincev do samoodločbe in verjamem v "decionizacijo" države Izrael. Naj me ob naslednjem obisku Francije skrbi, da me bodo privedli pred sodišče?
Prvotno objavil Médiapart, 25. februarja 2019. Prevedel David Fernbach
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate