ZNet: V nastajanju je nova ali ponovno vzpostavljena SDS. Nam lahko poveste, kako je do tega prišlo? Kdaj se je začelo? Kakšno je trenutno stanje?
Doug: Glavna zasluga za nacionalni poziv k oblikovanju nove SDS na dan MLK januarja 2006 gre srednješolskemu aktivistu Patricku Korteju s pomočjo njegove prijateljice Jessice Rapchik. Pat in Jessica sta stopili v stik s Paulom Buhlejem, profesorjem in zgodovinarjem na univerzi Brown ter nekdanjim članom SDS; in Thomas Good, nihajoči, vojni upornik in veteran za mir v New Yorku. Poizvedovali so drugim aktivistom v svojih omrežjih, da bi ugotovili, ali bo takšna prizadevanja deležna široke podpore. Pol leta kasneje imamo 150 registriranih chapterjev in dobrih 1000 registriranih članov. Posebej me spodbujajo tudi številna poglavja, ki se oblikujejo na skupnih šolah. Pred razpisom je dejansko obstajalo nekaj podružnic SDS, vendar nobenega premika v smeri ustanovitve nacionalne organizacije ni bilo.
Liam: Od 150 poglavij jih večina temelji na univerzitetnih in srednješolskih kampusih po vsej državi, z nekaj regionalnimi, mestnimi in skupnostnimi poglavji. Eden zelo navdihujočih dogodkov je število srednješolskih poglavij, ki se oblikujejo. Trenutno jih imamo 22. Poleg Združenih držav imamo podružnico v El Pasu v Mehiki; Montreal, Kanada; Auckland, Nova Zelandija; Werneck, Nemčija; in prošnjo za članstvo demokratične študentske organizacije v državi Niger v Nigeriji, Afrika. Predvidevam, da bo SDS dosegla druge radikalne organizacije po vsem svetu in si prizadevala za povečanje naše mednarodne solidarnosti.
Zakaj ime SDS?
Liam: Ime SDS, Študenti za demokratično družbo, je zelo natančen način za opis vrste organizacije, ki jo želimo zgraditi. Spominja se podob radikalnega gibanja, ki je pomagalo zamajati temelje družbe, hkrati pa si je prizadevalo za spodbujanje pristne demokratične udeležbe.
Doug: Nekateri so nas označili za nostalgične, ker si prizadevamo za ponovno oblikovanje SDS. Toda če se vam zdi boj za participativno družbo, kjer imajo ljudje neposredno vlogo pri oblikovanju svojega vsakdanjega življenja, nostalgičen, potem nas lahko kadar koli pokličete za nostalgične.
Kaj vidite kot lepilo, ki do zdaj drži skupaj novo SDS? Kakšna prepričanja, kakšne zaveze, kakšni občutki?
Liam: Novi Študenti za demokratično družbo so bili ustanovljeni kot demokratična in množična alternativa številnim organizacijam na levici, ki študentom ne dajejo prave moči. Medtem ko smo še v procesu definiranja SDS, v praksi utelešamo številne izvirne vrednote SDS, vključno z zavezanostjo participativni demokraciji, neposrednemu delovanju, ljudskemu izobraževanju in antisistemski analizi družbe. Velik poudarek dajemo tudi pravicam posameznika, avtonomiji poglavij in kolektivnemu organiziranju (vsi smo vodje). Tudi nova SDS je večgeneracijska. Močno verjamem v koncept solidarnostnega organiziranja. Vsaki skupini, študentom in drugim radikalcem, je treba dati nadzor nad odločitvami, ki vplivajo na njihova življenja, hkrati pa biti med seboj solidarni pri pomembnih vprašanjih.
Doug: Splošni občutek večine SDS-ovcev, s katerimi komuniciram, je skupen občutek, da je s tem sistemom, v katerem živimo, nekaj globoko narobe. Če tega sistema ni mogoče narediti, da bi služil človeškim potrebam, bi ga moralo radikalno gibanje za družbene spremembe razstaviti od spodaj.
Kaj pa naj nadomesti sedanji sistem? Ali nova SDS deli vizijo, tudi širše? Ali obstajajo nekateri člani, ki so nezadovoljni, vendar ne proti sistemu? Ali obstajajo drugi, ki so antikapitalisti, antirasisti in/ali antiseksisti, vendar ne ponujajo alternative in morda celo mislijo, da bi bilo to napačno? Ali obstajajo drugi, ki ponujajo alternativo in si želijo, da bi SDS delila vizijo? Kje se vi uvrščate v tem spektru? In če predpostavimo, da so glede tega razlike, kako se vsi znajdejo drug z drugim?
Liam: SDS je imela vizijo demokratične družbe, "v kateri imajo ljudje na vseh ravneh nadzor nad odločitvami, ki jih zadevajo, in viri, od katerih so odvisni ... Nujno je predložiti radikalen, demokratičen program katerih metode utelešajo demokratično vizijo«. Ta vizija je še danes popolnoma aktualna. SDS potrebuje široko, a globoko radikalno vizijo družbe, ki omogoča individualno interpretacijo in raznolikost prepričanj. Mislim, da bo pomembno ponuditi kritično analizo družbe, hkrati pa konstruirati alternative destruktivni naravi sistema. Če bo SDS ohranila široko vizijo korenitih sprememb, bomo lahko ostali vključujoča in demokratična organizacija, ki bo še vrsto let aktualna in uspešna na levici.
Doug: Očitno ni načrta za prihodnjo "dobro družbo", vendar menim, da izvirni slogan SDS "Naj ljudje odločajo" še vedno odmeva. Prav tako ne mislimo, da bodo študenti avantgarda kakršnih koli radikalnih gibanj, temveč del širšega radikalnega množičnega gibanja od spodaj.
Kakšen program vidite v novi SDS? V kampusih in tudi med kampusi ali celo mednarodno, kot ste omenili? Kakšne projekte in zahteve vidite v novi SDS? Ali že ima programe ali projekte? Kaj? Ali imate v mislih kakšne prihodnje programe ali projekte? Kaj?
Liam: Vidim, da ima SDS raznolik in razvijajoč se program, ki se razlikuje glede na socialne probleme, razvoj in geografske regije poglavij. Poglavja in regije se bodo morale odločiti, kako se najbolje soočiti z vprašanji, ki jih zadevajo, ob upoštevanju širših problemov in nenehni uporabi komunikacijskih omrežij za medsebojno interakcijo z namenom izmenjave idej, taktik in strategij. Nekateri programi, na katerih delamo, vključujejo kampanje za vprašanja, kot so vojna na Bližnjem vzhodu, svoboda govora v kampusu ter organiziranje dela in solidarnost (tako študentov delavcev kot delavcev v kampusu). Vsako poglavje določi svoje prioritete, medtem ko sodeluje z drugimi člani za oblikovanje večjih kampanj. Večina naših akcij je še vedno v pripravi in v bližnji prihodnosti lahko od nas pričakujete še veliko več. Gibanje za demokratično družbo (MDS), podiplomsko krilo našega gibanja, trenutno oblikuje program na podoben posvetovalni način. Poleg posebnih programov MDS bodo zagotavljali podporo uporabnikom SDS prek vitalnih podpornih zmogljivosti, kot so pravna obramba, radikalno izobraževanje in programi za povečanje institucionalnega spomina v naši organizaciji; na primer prek skupnosti in regionalnih organizatorjev.
Doug: Ko gledamo, katere posebne programe bo SDS sprožila in gradila na lokalni in nacionalni ravni, se moramo zavedati, da bodo takšna prizadevanja temeljila predvsem na organizacijskih izkušnjah lokalnih podružnic v prihodnjih mesecih. Prav lahko se zgodi, da se zelo jasna, osrednja vprašanja pojavijo na številnih univerzah, ki pomagajo opredeliti in oblikovati celo vrsto ustvarjalnih, participativnih nacionalnih programov in pobud SDS. Toda veliko prezgodaj je govoriti, kaj bo sestavljalo skladno strategijo SDS. Te razprave potekajo na lokalni in nacionalni ravni, in čeprav se opravičujemo, ker smo nekoliko nejasni, nam je jasno, da gre za stalen proces dialoga in eksperimentiranja. Ni kopije, na kateri bi temeljila naša strategija, zato vas bomo obveščali, ko se bodo poglavja razvijala in povezovale."
Kakšne so bile dosedanje izkušnje s poskusi povečanja nove SDS s povečanjem števila članov?
Doug: Morda bi bilo koristno na kratko razložiti, kako sva se vključila, ker sva bila oba nekoliko skeptična, preden sva se zavezala SDS kot našemu glavnemu aktivističnemu projektu. Očitno gre za velik zalogaj in kdo bi se lahko vprašal, "zakaj zdaj SDS?". Zakaj se s toliko aktivističnimi skupinami preprosto ne vključite v gradnjo protivojnega gibanja ali delate na svetovni pravičnosti? Zame ni bila toliko potreba po organizaciji, ki se ukvarja z več vprašanji, ampak po organizaciji z antisistemsko analizo in strategijo, ki je hkrati zavezana participativni demokraciji. Kot dodiplomski študent sem se že od drugega letnika ukvarjal s študentskim organiziranjem, predvsem v gibanjih proti vojni, globalni pravičnosti in palestinski solidarnosti.
Liam: Še vedno si prizadevamo zgraditi trdna poglavja v kampusu. SDS je začela sredi semestra, tako da je še veliko dela. Velik del našega zaposlovanja v naših oddelkih je prišlo prek govora od ust do ust, naklonjenih profesorjev, ki so govorili o SDS v razredih (vključno s številnimi izvirnimi SDS-ovci), naše spletne strani in ljudi, ki nas vidijo na ulicah ali na dogodkih v kampusu.
Kako vi in drugi SDS-ovci vidite nalogo ozaveščanja kampusa? Vem, da aktivisti seveda veliko uporabljajo e-pošto in internet, ampak kaj pa organiziranje iz oči v oči? Kaj pa na primer člani SDS, ki hodijo v študentske sobe ljudi, študentov, ki jih ne poznajo, ampak se preprosto vedno znova približajo in se vključijo v osebne pogovore o težavah, perspektivah itd. Ali je na dnevnem redu takšna vrsta neposrednega ozaveščanja?
Liam: Zame je internet orodje – vsekakor zmogljivo orodje, ki bi ga morali uporabiti – a vseeno orodje. Ker menim, da je največ moči SDS v poglavju in regionalnem delu, menim, da sta osebna komunikacija in politična interakcija ključnega pomena za naše delo. Mnogi od nas smo se ukvarjali z letakom, mizami, sestanki, manjšimi srečanji in drugimi taktikami doseganja, ki nam omogočajo komunikacijo s študenti na zelo osebni ravni. Da bi pridobili bolj trdne organizatorje in zgradili močna, raznolika poglavja, bomo morali biti kreativni v interakciji s študenti. Na moji šoli smo na primer imeli več dni letenja, ko smo delili letake, na katerih je preprosto pisalo "Pravico imate do razdeljevanja letakov". Zaradi nevtralnega, a jasnega sporočila letakov je ponazoril, kako je prepoved svobode govora vplivala na vse študente v kampusu in kako bi morali sodelovati v skupnem boju. Mnogi študenti iz vseh različnih političnih prepričanj so sprejeli to sporočilo.
Kakšen je odziv na kampusu – kakšne so ovire v glavah študentov, ki ste jih poskušali organizirati?
Doug: V mojem poglavju v severnem NJ so bile izkušnje predvsem s srednješolci v našem poglavju, ki so imeli težave z organizacijo zaradi starševskih težav ali družinske politike. Odločiti se in se vključiti v radikalno politiko v tako mladih letih je lahko težko, če imate starše, ki nasprotujejo političnemu aktivizmu. Moja vloga v poglavju je bila spodbujati mlajše člane, da se angažirajo na kateri koli ravni, ki se jim zdi prijetno, in razvijati priljubljene izobraževalne programe o številnih vprašanjih.
Liam: Odziv mnogih ljudi je bil zelo pozitiven. Veliko študentov in profesorjev je resnično navdušenih nad našim potencialom. Ime SDS ima veliko težo in ugled; v glavah nekaterih profesorjev vzbudi veliko spominov in pritegne številne radikalizirane študente, ki začenjajo videti sistem, kakršen je. Mislim, da veliko študentov na levici verjame, da je demokratična organizacija, ki želi opolnomočiti študente na nacionalni ravni, ideja, katere čas je prišel. In skoraj prepričan sem, da je tudi upravnikom univerze všeč, da smo se vrnili.
Ko smo se začeli organizirati na univerzi Pace in s tem kršili njihovo dejansko prepoved svobode govora in zbiranja, smo izvedeli, da nas želi naša uprava kaznovati z najvišjo možno kaznijo, nas popeljati skozi sistem in nas spraviti iz svoje univerze. Mislim, da to res veliko pove o dejanskem namenu in ciljih univerzitetnih birokratov ter ponazarja vlogo univerze v strukturi oblasti.
Glede odzivov na kampusu – seveda uprave nimajo zmede, nič presenetljivega. A naj bolj neposredno vprašam o študentih. Se vam zdi – ali, ker ste šele začeli – pričakujete, da boste ugotovili, da študentje dvomijo, da imajo družba in univerzitetni gradniki resne težave? Ali se na podlagi vaših izkušenj zdi, da večina študentov globoko v sebi misli, da je v bistvu vse v redu in da ste zato preprosto zavedeni v svojih skrbeh in ogorčenju zaradi revščine, nemoči, vojne, rasizma itd.? Vaša naloga je torej, da jih prepričate, da vidijo in priznajo krivico. Ali pa mnogi ali celo večina študentov ve, da so razmere strašno nepravične, vendar dvomijo, da je kaj boljšega mogoče, ali dvomijo, da obstaja kakršna koli možnost, da bi osvojili kaj boljšega, in zato mislijo, da imate prav v svojih kritikah krivic, a da ste naivni, da bi mislili, da lahko kaj storite glede tega preko SDS, tako da bi bila vaša pridružitev izguba časa? Torej je vaša naloga večinoma prepričati študente, da obstaja boljši svet, ki ga je treba zmagati, in da njihovo posvečanje časa temu ni nagibanje k mlinom na veter, ampak je namesto tega vredna naložba njihovega časa? Ali se zdi, da učenci, ki jih srečate, niso enaki kot vi, z drugimi besedami, na dnu niso radikalni, ker mislijo, da se motite, ko mislite, da obstajajo globoki in smrtonosni problemi? Ali pa se izogibajo radikalizmu, ker mislijo, da predlagate, da bi se borili v nekoristni in nesmiselni bitki, v kateri ni nobene zmage in v nobenem primeru ni možnosti, da bi zmagali? Verjetno nekaj od obojega, kakšen pa je vaš vtis? In ali ste razmišljali o tem, kako nameravate premagati vsako vrsto odpora proti pridružitvi – ni sodnikov, ki bi nasprotovali vrsti, in ni možnosti, da bi koristno sledili vrsti?
Liam: Prepričan sem, da sem na kampusu srečal vse te vrste ljudi. Nikoli ne bo enotne formule za angažiranje, politizacijo in radikalizacijo študentov. Pri organizaciji bomo morali biti ustvarjalni; prilagajanje naših taktik in strategij realnosti življenja v kampusu. Vendar menim, da je v primerjavi s prejšnjimi leti v zadnjih nekaj letih opaziti stalen porast politične zavesti med številnimi študenti. Ali je to posledica trenutne politične nočne more, ki jo predstavlja naša vlada, ali širše svetovne katastrofe, bomo še videli. Toda eno stvar, v katero smo lahko prepričani, je, da na levici obstaja resna zahteva po radikalnem in množičnem gibanju, posvečenem participativni demokraciji. Upam, da bomo lahko skupaj kos temu izzivu.
Doug: Oba upava, da bo SDS rasla in pritegnila nove člane iz celotnega spektra področij in disciplin znotraj akademije; vsekakor si ne želimo, da bi bila SDS sestavljena samo iz študentov družboslovja. Da bi zgradili protisistemsko gibanje, se moramo obrniti na mlade, ki študirajo umetnost, tehniko, biologijo itd. Dvomim, da bomo kratkoročno pridobili veliko članov iz oddelkov za upravljanje podjetij, a kdo ve. Na to vprašanje bomo odgovorili, če bo SDS lahko oblikovala širok program in strategijo, ki govori in navdihuje študente na podlagi vprašanj, ki vplivajo na njihovo vsakdanje življenje. To je bistvo participativne demokracije. Eden od konceptov, ki me je osebno navdihnil in za katerega menim, da bi lahko bil koristen za organizatorje SDS, je zapatistična beseda "mandar obedeciendo / vodenje s sledenjem in poslušanjem." Nekdanji pripadnik SDS Greg Calvert se je tega koncepta dotaknil desetletja pred nastankom EZLN, ko je v svojem zelo branem delu iz leta 1967 "V beli Ameriki: radikalna zavest in družbena sprememba" razpravljal o organizacijskih metodah gvatemalskih gverilcev kot močnem primeru izgradnje revolucionarne osnova. SDS naj pomaga začeti širok program oblikovanja novega političnega projekta, ki bo trdno temeljil na načelih solidarnosti, srečevanja, dialoga, avtonomije, solidarnosti in samoorganizacije.
Ali lahko postavim še zadnje vprašanje, ki temelji na mojih lastnih izkušnjah SDS iz daljne preteklosti, pa tudi na podlagi govorjenja v današnjih kampusih? Vem, da ko ljudje postanejo močno radikalizirani, v tem primeru študentje, izgubijo veliko vezi in možnosti ter potrebujejo podporno skupnost, ki jo zagotavljajo drugi organizatorji. Socialno okolje. Kraj udobja in solidarnosti. Toda v tem prizadevanju za skupnost, skoraj samodejno, lahko zraste združevanje v skupini, ki postane ovira. Radikalci v kampusu so si podobni v oblačenju in slogu, enako govorijo, postanejo zelo združljivi, vendar izgubijo nekaj sposobnosti za interakcijo z drugimi. Prideš do nekaj deset ali nekaj sto ljudi skupnih kritičnih pogledov, ki se med seboj podpirajo, skupaj jedo, se družijo, skupaj žurajo, skupaj demonstrirajo, komunicirajo deloma neposredno, deloma po seznamih. Samo po sebi je vse v redu, a zgodi se tudi to, da se radikalna skupina, skoraj kot klika, loči od preostalega kampusa in se sčasoma zadovolji z lastnim podjetjem. Veliko bolj prijetno postane sedeti z zavezniki kot se družiti s študenti, ki ne marajo aktivizma. Postane veliko lažje poslati e-poštno sporočilo, da bi nekaj sto ljudi pritegnilo na pogovor ali shod, poznanih ljudi, kot preživeti teden dni hoditi iz sobe v sobo v študentskih domovih in neposredno obravnavati skrbi, dvome in strahove ljudi, da bi dobili veliko več in novejših ljudi. Torej se sprašujem, ali vidite, da nova SDS presega to dinamiko skupinskega tipa, dobronamerno, a omejujočo, kot je? Ali obstaja kakšna prednostna naloga za zagotavljanje veščin, zaupanja ali kar koli drugega, kar je morda potrebno, tako da aktivisti res dosežejo toliko, kot je potrebno?
Doug: Če vzamete za primer študentsko vstajo na Columbii leta 68, je enega od pivitolskih voditeljev upora, Marka Rudda, rekrutiral David Gilbert, ko je potrkal na njegova vrata in ga vprašal, ali želi klepetati o svetovnih vprašanjih, stvareh. skrbel, in ga povabil na sejo SDS. Torej se strinjam z vami, da bosta iskanje in doseganje onkraj vaše ravni udobja ključni korak, ki ga morate narediti, da presežete to težavo. Ena stvar, ki je ne morem dovolj poudariti, je pomembnost biti gibanje organizatorjev, ne samo aktivistov. Medtem ko pomagamo novim članom razviti veščine in samozavest za soočanje z izzivi izgradnje radikalnega množičnega študentskega gibanja, bomo morali najti načine za smiselno koalicijsko delo v naših lokalnih skupnostih, ki temelji na odnosih resnične solidarnosti. Pri razvijanju resnične solidarnosti gre za ustvarjanje prostorov, kjer lahko mladi aktivisti iz različnih razrednih in rasnih okolij začnejo učinkovit dialog, komunikacijo in skupne projekte.
Liam: Naša avgustovska nacionalna konvencija bo le začetek zelo dolgega in organskega procesa za reševanje mnogih vprašanj, ki ste jih izpostavili. Potrebovali bomo veliko nadaljnjih razprav na ravni poglavij in interakcij med poglavji, regijami in na mednarodni ravni. SDS se mora očitno soočiti s številnimi vprašanji in težavami, ki so radikalno levico v zadnjih letih držale v osami. Menim, da nova SDS ustvarja edinstven model medgeneracijskega organiziranja, saj skupinam iz različnih generacij omogoča avtonomijo pri nadzoru odločitev, ki vplivajo na njihova življenja, hkrati pa stoji skupaj v pomembnih bojih in daje nasvete ter zgodovinske perspektive. Oba sva precej navdušena nad nekaterimi delavnicami, ki so jih posamezni člani in poglavja prijavili na konvencijo, in te delavnice bodo ključne pri izgradnji programa SDS, ki bo protiimperialistčen, antirasističen, queer-pozitiven, profeminističen in se sooča s številnimi krivicami, s katerimi se ljudje soočajo v vsakdanjem življenju.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate