V njegovem prvem letu vladanja je široko obiskano Cookovo politično poročilo takole ocenilo prve mesece Georgea Busha kot predsednika: »Če pogledam nazaj na svojih prvih pet mesecev na položaju, sta predsednik George W. Bush in njegova administracija začela močno, hiter začetek, zdaj pa se zdi njegova prihodnost veliko manj gotova. Ne samo, da Busheva splošna ocena odobravanja zaposlitve upada, ampak tudi njegove ocene neodobravanja naraščajo (in) po močnem začetku so bili zadnji trije meseci za tega novega predsednika manj kot ugodni. Dobra novica ... je, da imajo dovolj časa do naslednjih predsedniških (ali) vmesnih volitev. Slaba novica je, da jih čaka veliko popravil in bolje je, da začnejo." S tem so izgubili malo časa, a nihče (vsaj javnost) junija ni vedel, kaj jih čaka septembra.
George Bush je nastopil položaj s približno 50-odstotno podporo. Sprva se je nekoliko dvignil, nato pa zmerno upadel, kot je predlagalo Cookovo poročilo. Vse se je dramatično spremenilo 11. septembra. Busheva ocena je nemudoma dosegla začasno najvišjo vrednost okoli 90 % in do konca leta ostala nad 80 %. Ta pomemben dan je čez noč spremenil povprečnega predsednika in nekateri opazovalci so ga neverjetno primerjali z Lincolnom, FDR in Churchillom skupaj.
Takrat je bilo smešno, zdaj pa smešno za patetično karikaturo predsednika in človeka, ki je tako osovražen, da komaj zdrži, da bi se izognil temu, kar zahteva vse več glasov v državi – njegovi glavi in odstranitvi s položaja z obtožbo skupaj s podpredsednikom Cheneyjem.
Danes se je George Bush znova znašel vsaj v negotovem položaju. Vztraja pri ohranjanju neuspele politike, za katero želi, da se konča vse večja večina v državi. Kot rezultat, njegova ocena odobravanja strga dno v anketah, ki so verjetno "zasnovane", da preprečijo, da bi dosegel najnižjo oceno vseh časov kot najnižjo doslej za sedanjega predsednika. Vendar pa je Dick Cheney manj srečen, saj ima najnižjih 12 %, kar je najnižji delež doslej za predsednika ali podpredsednika in še kaj.
S tem v mislih, tukaj je, kako Cook Political Report ocenjuje stvari od 29. junija 2007: “….po šestih letih in pol predsedovanja Georgea W. Busha je bila republikanska 'blagovna znamka' močno omadeževana. Posledično bi republikanci potrebovali ogromno sreče, da bi obdržali Belo hišo ali pridobili nazaj nadzor nad senatom ali predstavniškim domom, kaj šele (izvedli vse tri) ... republikanska stranka (bo potrebovala) dolg in boleč proces obnove (in) ponovni prevzem Bele hiše ali kongresne večine (je) v bližnji prihodnosti malo verjeten.« Poročilo nakazuje možno republikansko apokalipso, čeprav ugotavlja, da demokratom ni uspelo končati vojne v Iraku, da so izpolnili le enega od svojih šestih glavnih načrtov (zvišanje zvezne minimalne plače) in da so prav tako zaničevani.
Če je še 18 mesecev pred koncem, kaj mora predsednik storiti, da zdrži, preteče čas in zapusti funkcijo skozi običajen postopek vhodnih vrat ob izteku svojega mandata, ne zaradi rezultata senata, ki ga je predčasno izglasoval z "(obveznim) Soglasje dveh tretjin prisotnih poslancev« – kot kaže zgodovina, je to težko narediti.
Politiki, predvsem pa predsedniki, vedo, da je v težavah – spremeniti temo. Spreminja se z ignoriranjem realnosti, ki mu pomaga zdrava ponudba običajnih vrst hiperventilacije industrijskih medijev.
V glavni vlogi je George Bush in generalisimus, ki ga podpira, ter drugi najvišji možje v Iraku. Še naprej prosijo za več časa, vztrajajo, da katastrofalni "naval" deluje, pravijo, da potrebuje samo priložnost in da bi prezgodnji umik sprožil prelivanje krvi na kamboških moriščih v skladu s prejšnjo nesmiselno aprilsko trditvijo. Neomenjeno je neprekinjeno prelivanje krvi, ki ga povzroča prisotnost ZDA in se ne bo končalo, dokler ne bodo umaknjene vse ameriške in druge sovražne tuje sile.
To se ne bo zgodilo glede na nedavna poročila z National Review Online in drugimi viri, ki so nedavno povedali, da namerava uprava okrepiti svojo moč na terenu, ne pa je zmanjšati. Morda bo pripeljanih več vojakov, letalske sile pa povečujejo svojo strojno opremo. Zmogljiv bombnik B 1 je nazaj (sposoben nositi 24-tonske bombe) in izvaja več dnevnih in/ali nočnih napadov. Poslana je bila tudi eskadrilja jurišnih letal A-10 "Warthog" skupaj z dodatnimi F-16C Fighting Falcon. Bombni napadi so se dramatično okrepili, raven nasilja, smrti in uničenja na splošno pa narašča. Prispeva tudi mornarica z ladjo USS Enterprise, poslano v Zaliv, ki lahko ali pa tudi ne nadomesti enega od dveh prevoznikov pete flote, ki sta že tam.
V zadnjih mesecih so letalske sile tudi podvojile svoja obveščevalna, nadzorna in izvidniška prizadevanja (ISR) z uporabo brezpilotnih letal Predator (sposobnih napadati tarče in vohuniti), U2 za velike višine in sofisticiranih letal AWACS. Vse kaže na eno stvar na terenu in doma. Kongres lahko razpravlja o vsem, kar hoče. Umik iz Iraka ni načrtovan, konflikt se stopnjuje in edino vprašanje na mizi je prodajanje sedanje usmeritve javnosti, pri čemer je kongres že podpisal, kar kaže, da je razprava samo za predstavo, ne zares. Težka prodaja se začenja z že preizkušeno, a preizkušeno in zanesljivo metodo prestrašitve ljudi do smrti in v tem primeru jim tudi grozi.
Nadaljevanje vojne Georgea Busha glede prvega amandmaja
17. julija je George Bush izdal še enega od svojih številnih predsedniških dekretov »enega človeka« z naslovom »Izvršilni ukaz: blokiranje lastnine določenih oseb, ki ogrožajo prizadevanja za stabilizacijo v Iraku«. Bolj kot kateri koli drug izvršni direktor v zgodovini države ta predsednik izjemno zlorablja to prakso kot še en primer svojega prezira do zakona.
Ekonomist in novinar Ferdinand Lundberg (1905 – 1995) je v svoji izjemno pomembni in odkriti knjigi »Razpoke v ustavi« zapisal: »Ustava ZDA »nikjer implicitno ali eksplicitno ne daje predsedniku (pooblastila) za (sprejemanje) novega zakona« z izdajo » enočloveški, pogosto daljnosežni" odloki izvršnega ukaza. Vendar Lundberg pojasnjuje, da je "predsednik v ameriškem ustavnem sistemu v veliki meri de facto kralj ... (je) daleč najmočnejši formalno ustanovljeni politični uradnik na svetu." Ima "ogromno moč (in) stoji na sredini med kolektivno izvršno (kot britanski sistem) in absolutnim diktatorjem." Lundberg je te besede napisal pred več kot 27 leti, ko je bil George Bush zaposlen z služenjem milijonov (rezultat prijateljske pomoči) iz zaporednih naftnih poslovnih podvigov, ki so propadli.
Družinske povezave Georgea Busha so mu pomagale v poslu, kljub njegovi nesposobnosti, in mu končno prinesle glavno nagrado predsedniškega položaja, ki ga je od takrat v celoti izkoriščal. Zanj in tiste okoli njega je zakon le artefakt, ki ga je treba uporabiti, zlorabljati ali ignorirati po lastni volji. Prej je uzurpiral "enotno izvršilno" oblast, da bi trdil, da je zakon to, kar pravi, da je, in v šestih letih in pol na položaju izdal več podpisnih izjav (več kot 800) kot vsi prejšnji predsedniki skupaj. Posledica tega je, da je razširil predsedniško moč (že tako ogromno, kot je pojasnil Lundberg) na račun drugih dveh vej, tako da jo je nevarno preusmeril proti neomejeni izvršilni oblasti, sicer znani kot tiranija.
Ustava ne vsebuje določb o "enotni izvršilni" oblasti ali pravici glavnega izvršnega direktorja, da izdaja podpisne izjave, ki tega predsednika ne bi odvrnila od tega, da bi delal, kar hoče. Prav tako ni dovoljenja za izdajo izvršilnih odredb, kot je bilo pravkar omenjeno, razen naslednjega nejasnega jezika, ki ga je Lundberg razložil in predstavlja "bistvo predsedniške moči ... v enem samem stavku."
Natančneje, člen II, oddelek 1 se glasi: "Izvršilna oblast je podeljena predsedniku Združenih držav Amerike." Ta preprosta izjava, ki jo zlahka spregledamo in jo napačno razumemo, pomeni, da je skoraj neomejena moč tega urada »koncentrirana v rokah enega človeka«. Člen II, 3. oddelek nato skoraj brezbrižno doda: »Predsednik skrbi za zakone
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate